Zmanjkalo reporterju je štrene
in denarja, da vse teže shaja,
vpraša se, kaj mu še preostaja
zdaj, ko so za vse visoke cene.
K coprnici po pomoč, si reče,
je izkušena vedeževalka,
vseh tegob izvrstna poznavalka,
pa čeprav obisk pri njej kdaj peče.
Se reporter brž pri njej najavi,
upajoč, tegob da ga odreši,
da pisanje znova mu pospeši,
pokramljati jameta ob kavi.
Kakor Cankar svojčas in z njim mati
se k skodelici reporter sklanja,
coprnica Uršula poklanja
mu prerokbo, zna iz kave brati.
Tole mu ob usedlini pravi:
»Kakor Cankar dom je svoj izgubil,
ti, reporter ves si se pogubil,
z mano le pogovor te ozdravi.
Intervju z menoj takoj objavi,
pa dobil plačilo boš obilno,
spet v deželi boš pero vodilno,
moj portret ko javno se pojavi.«
Strese se reporter, saj širina
slike zaskrbi ga, ves se zdrzne,
coprnica Uršula ne trzne,
bistvena je, reče mu, vsebina.
In estetika, besed lepota,
ki ob sliki njeni stale bodo,
takšno napove mu pač usodo,
da ni vse, kar vidi se, grehota.
Naš reporter vidno se zamisli,
a mu drugega ne preostane,
na izvode misli neprodane
in na Uršulin nasmešek kisli.
A premami vendar ga plačilo,
saj ni prvič, da je šel v prodajo,
bo prenesel pač še to izdajo,
takšno je reporterja vodilo.
