Piše: Metod Berlec
Približno leto dni po tragičnem 11. septembru 2001 je francoski politolog Oliver Roy v svoji knjigi Globalizirani islam (prevedeno v slovenščino leta 2007) za moje pojme precej levičarsko zapisal, da islamskega radikalizma ne moremo razumeti, »če ne uvidimo, da zavzema (in islamizira) tradicionalni prostor nezadovoljstva, in sicer tako glede antiimperializma kakor glede mobilizacije prostorov družbene izključenosti ali radikalizacije mladih intelektualcev«.
»Vsako poslabšanje izraelsko-palestinskega konflikta, vsaka ameriška vojaška intervencija na tem območju bosta gotovo okrepila antiamerikanizem, ki je zdaj skupen vsem slojem muslimanske populacije, kar pojasnjuje, zakaj so njeni člani zdaj prešli k dejanjem. Vendar to nasilje ni islamsko: je antiimperialistično; to so še zmeraj posledice dekolonizacije, ki je z ameriško hegemonijo nenadoma pridobila novo razsežnost.« No, moram priznati, da mi je njegovo razmišljanje dalo misliti, a hkrati sem se vprašal, ali bo islamski radikalizem kaj popustil po ameriškem sramotnem umiku iz Afganistana, ki je razkril, da ameriška hegemonija v svetu slabi in da imajo Združene države Amerike za predsednika človeka − Joeja Bidna. Zanj se zdi, da je izgubljen v času in prostoru, a hkrati podobno kot njegov predhodnik Donald Trump usmerjen bolj v reševanje domačih problemov. In teh imajo ZDA nedvomno veliko, saj ameriški talilni lonec ne deluje več, ideologija multikulturalizma in levičarstva pa je vse bolj navzoča, kar slabi kohezivnost ameriške družbe.
Nedvomno je posledica vsega tega, da svet danes ni več bipolaren kot v času hladne vojne, niti ni unipolaren, kot v devetdesetih letih prejšnjega stoletja in v prvem desetletju novega tisočletja, ampak multipolaren. S pandemijo koronavirusa je Ljudska republika Kitajska še pridobila moč in pomembnosti, a tudi sama ima številne omejitve, ki se bodo v prihodnje še pokazale. Ob tem bi bilo dobro, če bi znala Evropska unija bolj jasno nastopati tudi kot globalni igralec, in to ne samo s pomočjo »mehke moči«, ampak tudi »trde moči«. A kot kaže ameriška izkušnja, ima tudi ta svoje omejitve.
Bo islamski radikalizem kaj popustil po ameriškem umiku iz Afganistana ali bo nasprotno dobil nov zagon? V vsakem primeru mora biti EU nanj pripravljena.
