Kopališče je docela prazno,
slabo vreme je ljudi pregnalo,
več ne bo v njem kopati se dalo,
to so rekli mu še kar prijazno.
Komu sporočilo je veljalo?
Mojstru kopališkemu, ki vneto
pisma piše, vse bolj prizadeto,
in se vse mu zdi zelo za malo.
Saj bazen ni prazen več, huduje
mojster se, ne skačem več na glavo,
sem na dan prišel z idejo pravo,
da povežemo se, zatrjuje.
Gledajo ga pisma naslovniki,
ki povabil jih je v španovijo,
klub plavalni da ustanovijo
Štirje asi, zbrani v eni kliki.
On bi glavni bil, kot so razbrali,
saj se je kot mojster že izkazal,
znova stare je cevi premazal,
njemu zopet bi poveljstvo dali.
Dalo se je tudi razumeti,
da je on izumil toplo vodo,
svojo vežejo naj nanj usodo,
kaj še več bi mogli si želeti.
In ne skače tokrat več v praznino,
ne v bazen izpraznjen ne za stavo,
si obvezal je razbito glavo,
zdaj ponuja plavanje v globino.
Ni dojel, bo treba ponoviti,
mu povedati še bolj nazorno,
da je v vodi vse na moč prozorno
in da nočejo z njim potoniti.
