Intervju s Pavletom Ravnohribom: “Delal sem v številnih televizijskih ekipah, vendar bi profesionalnost in odnos v RTV postavil v spodnji del lestvice”

Piše:  Lucija Kavčič

Pogovor z igralcem Pavletom Ravnohribom, ki je ob 30-letnici slovenske državnosti na Nova24TV vodil zgodovinski kviz, je tekel o slovenskem gledališču, filmu in televiziji. Govoril je tudi o domoljubju, ki pomeni ljubiti svojo domovino in jezik ter izključuje vsakršno nestrpnost in sovraštvo do drugih.

DEMOKRACIJA: Najbolj vas poznamo kot igralca, zlasti po vlogi Franceta Prešerna. Vam je bila katera med številnimi vlogami najljubša? Kaj bi izpostavili v svoji igralski karieri?  

Ravnohrib: Igralski poklic profesionalno opravljam že več kot štirideset let. Gledališče in kultura nasploh sta se v tem času zelo spremenila. Lepota in resnica, ki sta bili od starih Grkov temeljna atributa umetnosti, sta izginili. V polje umetnosti je vstopila ideologija. Klasičnih gledaliških predstav, kot smo jih poznali do nedavnega,  skorajda ni več. Nadomestili so jih performansi, hapeningi, virtualni spektakli, ki jih producirajo tehnična sredstva ali v njih sodeluje živ človek, vendar ustvarjalno osiromašen. Je samo del tehnične mašinerije, ki se šopiri na prizorišču.

Te vrste »gledališča« ne maram. Tudi sicer se raje gibljem zunaj gledaliških odrov. V ansamblih po navadi prihaja do formalnih in utečenih odnosov, ljudje se med sabo preveč poznajo in kaj lahko se zgodi, da osnovna mera spoštljivosti izgine. Zato sem se veliko raje gibal zunaj gledaliških ansamblov. Všeč mi je film. Ljudje se na snemanju prvič srečajo. Med seboj se ne poznajo in že zaradi tega med njimi nastane spoštljiv odnos. Zase bi lahko rekel, da nisem igralec v klasičnem pomenu besede. Nastopal sem domala povsod: v šolskih razredih, vrtcih, gasilskih domovih, cerkvah, župniščih, lovskih kočah, bral poezijo, pravljice, vodil prireditve, sodeloval v debatah, snemal reklame in vodil kvize. Zato bi težko našel vlogo, ki mi je najljubša. Razen Prešerna. Dano mi je bilo stopiti v čevlje pesnika, ki je eden temeljev naše samobitnosti. Zagotovo me je prav Prešeren najbolj zaznamoval.

DEMOKRACIJA: Dolgo časa ste vodili oddajo Male sive celice. Kako se je spominjate? Je bilo kdaj zelo naporno? 

Ravnohrib: Na to oddajo imam zelo lepe spomine. Bili smo fantastična ekipa. Med nami ni bilo nikoli konfliktnih situacij. Zavedali smo se, da so otroci zelo občutljiva publika. Skušali smo iz njih izvleči najboljše. Predvsem znanje. Resda sem bil neke vrste frontman oddaje, vendar se nisem silil v ospredje. Oddaja je bilo naše kolektivno delo. Čeprav imam na zadnje leto snemanj grenke spomine, me vendar preveva občutek, da smo otrokom, pa tudi starejšim gledalcem dali nekaj lepega in plemenitega. Oddaje sem snemal poleg svojih siceršnjih službenih in drugih profesionalnih obveznosti. Naporno je bilo le usklajevati termine.

DEMOKRACIJA: Potem vas kar naenkrat ni bilo več v oddaji;  kaj se je pravzaprav zgodilo? To ste najbrž že večkrat povedali  − pa vendar …

Ravnohrib: Ne, nisem povedal. Vsaj za medije v Sloveniji ne. Prvič sem o tem govoril predlanskim za tržaški mesečnik Mladika. Iz Trsta je pogled na dogajanja v Sloveniji bistrejši, novinarka je končala italijanske šole in ni bila obremenjena s slovenskim postsocialističnim izobraževalnim sistemom, torej mi v pogovoru ni bilo treba biti politično korekten, kar je v Sloveniji pravilo.

Po odstranitvi se nisem hotel oglašati, ker predobro poznam slovensko medijsko sceno. Medijski kartel bi stopil RTV v bran in uprizorili bi medijski linč. Tako pa so v rumenem tisku objavili, da sem šel v penzijo, in mnogi so jim verjeli.

Da jim grem na živce in me bodo odstranili, sem zvedel leto poprej. Povedal mi je znanec, ki je blizu »informacijam« vodstva RTV. Ker sem bil maskota zelo priljubljene oddaje, se me niso upali zamenjati brez razloga. Treba je bilo spremeniti shemo, oddajo »modernizirati« in hop!, problem je bil rešen. Ob tem pa so se dogajale različne nečednosti, o katerih ne bi govoril.

Do tedaj sem bil na RTV kar dolga leta neke vrste hišni inventar. Sodeloval sem skorajda z vsemi redakcijami, predvsem kulturno-umetniško, mladinsko, dokumentarno, izobraževalno, enkrat celo s športno, in honorarjev nikoli nisem izsiljeval. Po odstranitvi je z njihove strani nastala popolna blokada. Nihče si me ni upal povabiti k sodelovanju. V teh šestih letih sem se na zaslonu pojavil le enkrat v nedeljskem intervjuju.

DEMOKRACIJA: Kako je bilo sicer delati na RTV?  

Ravnohrib: V svoji štiridesetletni karieri sem delal v številnih domačih in tujih gledališčih, v številnih televizijskih, radijskih in filmskih ekipah, vendar bi profesionalnost in odnos do ustvarjalcev v primeru RTV SLO postavil v spodnji del lestvice. Vsa čast posameznikom, nekateri se zares razdajajo. Ob enormnem številu zaposlenih pa se kaj lahko zgodi, da je delo slabo opravljeno. Na drugih, predvsem zasebnih ustanovah, enako delo opravi mnogo manj ljudi. Za vsakega se ve, za kaj je zadolžen in je za to odgovoren. Na RTV pa pogosto ni bilo tako. Kot bi rekla Alica v čudežni deželi:  »Odgovornost se je razpršila po kolektivu!« Po hodnikih se še vedno plazi duh socialističnega samoupravljanja. Govorim seveda v pretekliku, to so moje izkušnje do leta 2015. Kako je zdaj, ne vem. Upam, da bolje!

DEMOKRACIJA: Kako gledate na pobudo, naj se ukine obvezno plačevanje RTV-prispevka in tudi sicer na očitke o pristranskem poročanju RTV?  

Ravnohrib: To je seveda vroče politično vprašanje! Njihovega programa že dolgo ne spremljam in ne morem soditi. Nehal sem jih spremljati prav zaradi grozljive pristranskosti. V statutu jim piše, da je njihovo temeljno poslanstvo produkcija kulturnih in umetniških vsebin, skrb za slovenski jezik, slovensko kulturo, ne pa izkrivljanje dejstev in služenje le eni politični opciji. Na Češkem je javna televizija enormno povečala produkcijo umetniških vsebin in radikalno oklestila informacije. Te so omejene večinoma na prenašanje agencijskih novic, komentarjev ni.

Če bi bilo tudi pri nas tako, podpiram plačevanje obveznega prispevka, če je še zmeraj tako, kot je bilo, sem absolutno proti.

Veliko bolj kot slovensko spremljam hrvaško medijsko sceno. Imajo nekaj odličnih političnih analitikov in njihova medijska scena je veliko bolj pluralna od naše. Čeprav jo mnogi hrvaški razumniki kritizirajo, je njihova HRT milijon svetlobnih let pred našo javno televizijo tako po uravnoteženosti informacij kakor po odličnih pogovornih oddajah, ki se dotikajo najbolj vročih političnih tem. Posneli so kar nekaj TV-serij z vsebinami, ki so pri nas tabu. Npr. o udbovskih umorih hrvaških političnih oporečnikov, omreženosti komunističnih elit v sodobni hrvaški družbi, zunajsodnih pobojih po drugi svetovni vojni in še in še. Hrvaško dajem kot primer, ker prav tako kot pri nas ni bila izvedena lustracija in je poleg Slovenije edina postkomunistična članica EU, ki po resoluciji Sveta Evrope iz leta 2019 ni obsodila komunizma kot totalitarnega sistema.

V časih, ko sem še bil na RTV, je dokumentarni program omenjene ustanove produciral tematiko od leta 1941−1945. Takrat naj bi se bila začela in končala zgodovina Slovencev. Nasploh je bila dokumentaristika na televiziji kot javnem radiju povsem sfrizirana. Kar ni sodilo v ideološko kontinuiteto od leta 1945, ni obstajalo. Če je hotel človek slišati relevantne podatke o dogajanjih in ljudeh, ki so zaznamovali našo zgodovino, je moral poslušati Radio Trst. Prav tako je bilo z literaturo. Edino na Radiu Trst so našli prostor literati, ki jih režim ni maral. In danes ni kaj dosti drugače.

DEMOKRACIJA: Ob 30-letnici slovenske države ste na Nova24TV vodili kviz o slovenski zgodovini. Kakšni vtisi so vam ostali po tem in kakšni so bili odzivi na oddajo? 

Ravnohrib: Vtisi so lepi, komentarjev ne berem, ker vem, kakšni bodo, ko zvem, iz katere politične opcije prihajajo. Veliko nastopam po Sloveniji in zamejstvu in dobim informacije neposredno od ljudi. Ni mi treba preverjati včasih zelo popačenih javnomnenjskih raziskav. Tisti, ki Nova24TV gledajo, so bili navdušeni, tisti, ki je ne gledajo in vedo, da sem vodil ta kviz, na cesti, ko me srečajo, pogledajo stran. Tako pač je! Nam, ki nismo »na liniji«, je pač nekoliko teže kot tistim, ki so.

DEMOKRACIJA: Boste še kdaj ponovili podoben kviz? So mladi, ki so se prijavili na ta zgodovinski kviz drugačni od tistih iz Malih sivih celic?  

Ravnohrib: Upam, da bomo podobne vrste kvizov še ponovili. Vsaj pogovarjali smo se o tem.

Obeh kvizov ni mogoče primerjati, ker sta položena v popolnoma drugačen kontekst. Pred omenjenim kvizom je medijska falanga počela direndaj, češ da otroke posiljujemo z osamosvojitvijo. Ne vem, koliko mladih in iz katerih šol se je prijavilo na predtekmovanje. V finalu, ki se je odvijal v studiu Nova24TV, so bili dijaki treh katoliških gimnazij, ene gimnazije iz javnega šolstva, ene katoliške osnovne šole in dveh ali treh javnih osnovnih šol. Če je bilo podobno tudi v predtekmovanju, potem je medijsko zastraševanje doseglo svoj cilj. Otroci si niso upali nastopiti, da jih ne bi šikanirali ali pa so jim na šolah − ne vem, samo predvidevam − to odsvetovali.

Druga razlika je v tem, da v studiu ni bilo navijačev, ki sicer prinesejo povsem drugačno vzdušje in tudi tekmovalci so bolj sproščeni, samozavestni. Čutijo, da niso sami pred imaginarno publiko. Poleg tega je kviz potekal v času strogih epidemioloških ukrepov. Tekmovalci in jaz kot voditelj smo nosili maske. Veste, kaj to pomeni za TV-medij? Na obrazu se odražajo čustva. Gledalec lahko s tekmovalcem trpi, se veseli, z njim zmaguje. Ko pa gledalec vidi samo tekmovalčeve oči, poistovetenje ni mogoče.

Male sive celice smo snemali 22 let. Bili smo utečena ekipa, šole, s katerih so prihajali otroci, so sodelovale in tekmovalcem ponujale vso podporo. Tudi mediji niso bili negativno nastrojeni. Primerjava obeh kvizov je zato v nekaterih segmentih nemogoča.

DEMOKRACIJA: Kaj vam osebno pomeni poznavanje novejše slovenske zgodovine in ali jo slovenski šolarji in dijaki pa tudi drugi državljani Slovenije poznamo dovolj?  

Ravnohrib: Srečen sem, da lahko živim v samostojni Sloveniji. Za tiste, ki samostojne Slovenije ne marajo, je to čista patetika. Zame ni. Poznavanje zgodovine, ne samo novejše, je življenjska nuja vsakega naroda. Tisti, ki obvladuje zgodovino, obvladuje prihodnost!

Mladi, ki so tekmovali na kvizu, novejšo zgodovino odlično poznajo. Včasih kar nisem mogel verjeti svojim ušesom. Na splošno pa je stanje zelo slabo. Mediji in šolstvo opravijo svoje. Pri mladih indoktrinacija lepo uspeva. Da je državljanu Slovenije kolikor toliko jasno, kaj pomeni živeti v totalitarnem sistemu, ob povsem skrahirani in neuspešni ekonomiji, mora biti zdaj star najmanj petdeset let. Tisti, ki so se rodili ob osamosvojitvi, so stari trideset. Torej se lahko več kot polovica prebivalcev države »farba«, kako sta se v socializmu cedila med in mleko.

DEMOKRACIJA: Pogrešam kakšen film o slovenski novejši zgodovini, pa tudi še kakšnega po katerem od slovenskih zgodovinskih romanov bi si kdaj rada ogledala … Kaj menite o slovenskem zgodovinskem filmu in slovenskem filmu nasploh?

Ravnohrib: Film je industrija, ki zahteva veliko denarja in izjemno šolan in izurjen kader. Slovenski film je glede na razmere dober. Ne moremo in ne smemo pa ga primerjati s svetovno filmsko produkcijo, ki nam je v teh časih s pomočjo tehničnih sredstev vsak trenutek na voljo.

Seveda bi bilo treba snemati filme z zgodovinsko tematiko in filme, ki posegajo v čas, ki ga živimo. Vendar naj bodo to umetniški filmi, taki, ki jih ne bo načel zob časa. Ne pa filmi, ki iz ponarejene zgodovine delajo mitološke junake, zob časa pa jih nato postavi v zaprašene omare spominov, ki jim nihče več ne verjame.

Poglejte ruskega režiserja Andreja Tarkovskega in njegov film Andrej Rubljov. Na nek način tudi zgodovinski film, dogajanje postavljeno v določen zgodovinski kontekst. Vendar izjemna umetniška stvaritev, veličina človeškega duha!

DEMOKRACIJA: Kaj pomeni biti domoljuben? Smo Slovenci domoljubni? Ali res lahko samo šport – to se v dneh olimpijskih uspehov pogosto sliši – zbudi domoljubna čustva?  

Ravnohrib: Domoljubje mi pomeni ljubiti dom, domovino, jezik, ki ga govorim, kulturo, ki ji pripadam. Preprosto ljubiti. Biti svoj v sebi. Domoljubje izključuje vsako nestrpnost in sovraštvo do drugih. Bogastvo je v različnosti.

Kolikor poznam druge narode, je v nas toliko domoljubja kot drugje. Nevarni so časi, ki jih živimo. Ne samo pri nas, po vsej Evropi se domoljubje preganja. Versko, nacionalno, spolno identiteto je treba uničiti. Vladati je mogoče le brezobličnim masam. Domoljubje je v Sloveniji psovka, če ga izražate, ste najmanj desničar in fašist. Te psovke pa letijo iz ideološkega bazena, kjer so največji totalitarizmi 20. stoletja fašizem, nacionalsocializem in komunizem nastali. Imajo isto krvno skupino. V času prevare in dvojnih meril je prav, da vemo, kaj je levo in kaj je desno in iz katerih ideoloških osnov izhaja naša politična identiteta. Pred tridesetimi leti smo bili v želji po samostojni državi enotni kot še nikoli. Ta enotnost pa ni bila samoumevna. Bila je odgovor na ogroženost bitja narodne skupnosti. Časi so negotovi. Kaj lahko se zgodi, da nas ne bo družil le šport, pač pa vse tisto, kar nas je takrat.