Piše: Ivan Šokić
Vse odkar so talibani sredi avgusta prevzeli oblast v Afganistanu, je, kar zadeva geopolitiko, postalo nemogoče ne govoriti o Afganistanu. Vnovični prihod talibanov na oblast v državi pomeni popoln polom ameriške ekspedicije, ki je vsaj na papirju v tej azijski državi skušala graditi demokracijo. Afganistan bi moral biti trenutek streznitve za Zahod. To bi moral biti dogodek, ob katerem bi se Zahod moral začeti zavedati, da preostanku sveta ni mar za vrednote razsvetljenstva. Preostanku razvitega ali zaostalega sveta ni mar za demokracijo, bratstvo, svobodo ali enakost. Kar je za Zahod težko sprejeti: naj bodo v preostanku sveta še tako nazadnjaški, imajo svoje sete vrednot, ki niso v nobenem pogledu združljive z vrednotami, ki jih propagira razsvetljena moderna demokratična družba. In resnici na ljubo niti kristjani na Zahodu s temi zahodnjaškimi ekscesi liberalizma nimajo veliko skupnega. Skupno jim je edino, da jih zaradi kulturno-geografske povezave mečejo v isti koš.
A pojdimo od začetka. Dežurni krivec za prihod talibanov na oblast v Afganistanu je zdajšnji ameriški predsednik Joe Biden. Priznati je treba, da je Biden zakrivil eno strateško napako za drugo. Ali je to kakorkoli vplivalo na končni rezultat v Afganistanu? Mogoče so prišli talibani na oblast, še preden so državo dokončno zapustili Američani, namesto da bi se to zgodilo dva tedna kasneje. Dejanske razlike ni, je pa zato hudo ranjen ameriški ponos. Ameriška samozavest, sploh kar zadeva neoklovnovsko lajanje, ostaja nedotaknjena.
Ob tem je hudo načeto tudi zaupanje ameriških zaveznikov v ZDA. Tajvan, baltske države, Ukrajina in Japonska so se lahko na lastne oči prepričale, da so ZDA močne na papirju, dejanja pa so nekaj drugega. Za naštete je bil to hladen tuš. Kajti če Američani v dveh desetletjih niso bili sposobni opraviti s talibani, kako bi to storili z Rusijo ali s Kitajsko? Modri v teh časih navezujejo stike in skušajo zgladiti nesporazume. Brez ameriškega zaledja pride hitro do obujanja realpolitike. Stare zamere in strahovi so eno, realnost nekaj drugega.
EU že razglabljala o odprtju meja za migrante
Razen če si Evropska unija. Ta se vede kot nevedno tele, ki mu krave dopovedujejo, da bo pečenka, ono pa odgovarja, da to ne more biti res, saj ga je kmet še včeraj lepo nahranil in božal. Zadnja dva tedna sta dokazala, da je razpad Evropske unije neizogiben. Kriva je EU. Funkcionarji v Bruslju živijo v svojem svetu. Njihov moto: Če se realnost ne ujema s pričakovanji, toliko slabše za realnost. Talibanom se ni uspelo še dobro namestiti, ko so vodilna imena Evropske unije že razglabljala o potrebi po solidarnosti in nujnosti odprtja “humanitarnih koridorjev”. Izrazje EU se spreminja po potrebi, sporočilo ostaja enako. “WELCOME RAPEFUGEES!”
Najlažji način, kako se znebiti talibanov v Afganistanu, je, da z njimi opravijo Afganistanci sami. Da bi se kaj takega lahko zgodilo, je treba v državi graditi napetost. Robert E. Howard je verjel, da je človekovo naravno stanje barbarizem. Civilizacija je samo vmesna postaja. Z vsakršnim sprejemanjem migrantov v Evropo EU samo asistira talibanom in v civilizacijo uvaža barbare. Pritisk, ki bi se sicer kopičil v državi sredi Azije, EU z islamskih radikalcev prenese na Evropo. Nihče od njih si ne zasluži azila v Evropi. Evropa s takšnim ravnanjem preostanku sveta kaže svojo ranljivost in to so njeni sovražniki pripravljeni izrabiti.
Ivan Šokić je filozof in redni sodelavec portala Nova24tv.si ter kolumnist Demokracije.
