Piše: dr. Dimitrij Rupel
Pri pregledovanju pisnih izpitnih (seminarskih, celo diplomskih) nalog, ki so v času epidemije postale prevladujoči način preverjanja znanja, ugotavljam, da študenti med viri praviloma in vse bolj navajajo vire, ki so jih našli na spletu; vse manj pa je med viri knjig, ki ne glede na epidemijo pomenijo glavno ogrodje in vodilo strokovnih razprav in znanstvenih prizadevanj. V pogovorih s prijatelji in celo s sorodniki ugotavljam, da mladina vse manj – ali celo nič – bere. Sinovi in hčere odgovarjajo: Saj je vse na spletu!
Devetdeset let bo tega, kar je znameniti književnik in politik (predsednik Osvobodilne fronte) Josip Vidmar ocenil, da so Slovenci “narod izrazito umetniško-kulturne misije, kar je popolnoma v skladu z misijo majhnih narodov”.[1] Napovedal je, da bo Slovenija postala “hram lepote in duha”, “ustvarili bomo na svojih tleh nove Atene ali novo Florenco”.[2] Vidmarjeve ocene in napovedi so doživele nenavaden odmev v sedemdesetih letih, ko so (partijski) kulturni politiki – kot Franc Šali, Franc Šetinc, Jože Volfand … – propagirali načelo “vsi smo ustvarjalci” ali “vsi smo umetniki”, ki je pomenilo razmah množične in amaterske kulture, predvsem pa polemiko s t. i. elitizmom oz. s posvečenim, privzdignjenim poslanstvom kulture in umetnosti. Na neki način je šlo tudi za polemiko z Vidmarjevimi pogledi, predvsem pa za uveljavljanje marksističnih, v našem primeru Kardeljevih idej o komunističnem človeku, ki naj bi (seveda v samoupravnem socializmu) dopoldne gradil hišo, delal v tovarni ali na polju, popoldne pa bi pisal pesmi.
Določene pojave današnje slovenske književnosti oz. književne proizvodnje je mogoče razložiti tudi na podlagi omenjenih načel in konceptov. Na začetku je treba povedati, da so knjige koristne in potrebne, da pomenijo jezikovno oz. kulturno zavarovalnico in laboratorij. O tem najbrž ni spora. Slovenska država danes skrbi za (financira) relativno veliko število avtorjev in relativno obsežno proizvodnjo knjig. Materialne krize, ki je bila značilna za slovensko kulturno življenje v preteklosti, ni več. V prijaznem in razumnem okolju, ki ga soustvarjata ministrstvo za kulturo in Javna agencija za knjigo, deluje na stotine avtorjev, ki objavljajo na tisoče knjig. Medtem ko so razmere na ustvarjalni strani ugodne, so – čeprav javne podpore vplivajo tudi na dostopnost knjig – na drugi strani manj ugodne. Bralcev, ki jih – iz objektivnih razlogov – ne more biti zelo veliko, je čedalje manj. Kulturna politika spodbuja priložnosti za branje, vendar so razmere še vedno relativno slabe. Naklade knjig so zaradi prevladujočega zanimanja za televizijske in spletne (zabavne, površne …) informacije (“infotainment”) – razen izjemoma – nizke.
Če pomislimo na nekdanje razprave o vrlinah socialističnega, tj. planskega gospodarstva, o vrednosti in cenah njegovih proizvodov, se bomo spomnili tudi t. i. delovne teorije vrednosti, ki je poskušala oceniti in urediti razmerja med različnimi oblikami proizvodnje, med različnimi proizvajalci in njihovimi proizvodi, ne da bi se ozirala na razmere na trgu, na razmerje med ponudbo in povpraševanjem. Vrednost proizvodov je – če zelo poenostavimo – določala komunistična partija.
Če zanemarimo preteklost in se osredotočimo na prihodnost, moramo skleniti, da se bo treba tudi na področju kulture, knjige in književnosti bolj posvetiti “trgovini”, “potrošnji”, recimo branju knjig. Boljše rezultate je mogoče doseči z boljšo organizacijo ustanov, ki se ukvarjajo s potrošnjo oz. trgovino (knjigarne, knjižnice, spletni ponudniki oz. posredniki), po drugi strani pa s prilagajanjem proizvodnje novim (zahtevnim) razmeram, npr. s spodbujanjem kvalitetne in privlačne ponudbe, pri čemer so vse bolj pomemben dejavnik mediji: TV, radio, revije, časopisi … s svojimi kulturnimi in kritiškimi rubrikami. Ob vsem tem se zdi, da so starejše generacije bolj naklonjene “gutenbergovski” tradiciji, mlajši bralci pa so tako rekoč odvisni od spleta. Splet in digitalne knjige so opazen, vendar še ne dovolj raziskan pojav, ki vsebuje proizvodne in porabniške prvine.
Upravljalci in udeleženci slovenskega kulturnega življenja se bodo morali v skladu s svojim poslanstvom predvidoma odzvati na omenjene pojave in se posvetiti trem velikim nalogam:
- izboljšanje/privlačnost književne proizvodnje,
- razvoj ustanov, ki skrbijo za branje in bralce (mediji, knjigarne, knjižnice, sejmi …) in
- razvoj in morebitne pasti digitalnih/spletnih beril.
Z državnostjo in z vključitvijo v Evropsko unijo, se je tržišče slovenskih proizvajalcev – navsezadnje tudi pisateljev – razširilo. Če nekoliko pretiravamo, bomo rekli, da Slovenci nagovarjajo tudi druge narode; slovenski avtorji tudi druga, evropska občinstva. Slovenske razmere so specifične in pogosto drugačne od razmer v drugih državah, nekatere okoliščine in pojavi pa so si podobni. Gotovo se morajo slovenski avtorji ukvarjati s pojavi, ki zadevajo predvsem domače bralce, težko pa bi dokazali, da so slovenski pojavi/problemi povsem drugačni od pojavov/problemov v drugih, recimo v sosednih državah. Po drugi strani mnogi udeleženci kulturnega (političnega) življenja pričakujejo, da bodo tujci z zanimanjem poslušali slovenska vprašanja in sprejeli slovenske informacije, če bodo zanimive in pomembne tudi zanje. Glavno vprašanje je: kaj imajo Slovenci povedati ljudem iz drugih dežel oz. govorcem/bralcem drugih jezikov?
Tistim, ki Slovenije oz. Slovencev ne poznajo ali jih šele spoznavajo, bi najprej morali podariti nekakšen priročnik za Slovenijo, v katerem bi bile zbrane najvažnejše informacije o slovenski književnosti, arhitekturi, o slovenskem slikarstvu in glasbi; o zgodovinskih opeklinah s fašizmom, nacizmom in komunizmom, o slovenski filozofiji in politiki, športu, gastronomiji in seveda o državi oz. osamosvojitvi. Tak priročnik, če bi bil primerno sestavljen in dobro napisan pa opremljen s slikovnim gradivom, bi tujcem, ki jih zanima Slovenija, lahko povedal marsikaj. Glede konkretnih in nazornih sporočil pa se slovenski avtorji znajdejo pred dilemo: ali bodo svojim evropskim bralcem pripovedovali o prav posebnih, celo nenavadnih, morda čudaških značilnostih slovenskega življenja, ali pa bodo govorili o rečeh, ki so Evropejcem skupne in s katerimi se tujci brez težav poistovetijo. V prvem primeru jim bodo pripovedovali o maloštevilnem pa kljub temu znotraj sprtem narodu, o Balkanu in Jugoslaviji, o političnih “opeklinah” in o gibanju za neodvisnost. Navsezadnje k posebnostim spadajo tudi naravne lepote, kulinarika in športni uspehi. Vendar niso zanimive samo pripovedi o ekstremih, ekscentričnostih in ekstravagantnostih, ampak so zanimive tudi zgodbe o tragičnih ali komičnih življenjskih usodah, o ljubezni in sovraštvu, rojstvu in smrti … Pravzaprav bi morali za učinkovit slovenski nastop izbrati zgodbo na ravni svetovnih zgodb, kot so Ajshilove, Shakespearove ali Sofoklejeve drame, romani Dostojevskega, Joycea ali Kafke … Pri izbiranju “slovenske zgodbe” seveda ne more biti slepomišenja. To pomeni, da bomo pozornost evropskih bralk ali bralcev težko pritegnili zgolj z deli, ki so sicer lepa in pristna, vendar so njihova sporočila omejena na domače občinstvo. Bolj značilnih in seveda univerzalno razumljivih del o Slovencih, kot so jih napisali Ivan Cankar, Drago Jančar, Edvard Kocbek, Dominik Smole ali Vitomil Zupan … najbrž ne bo lahko najti.
Dr. Dimitrij Rupel je sociolog, politik, diplomat, pisatelj, dramatik, urednik, publicist ter nekdanji zunanji minister.
[1] Josip Vidmar, “Kulturni problem slovenstva”, Srečanje z zgodovino, Maribor 1963, str. 41.
[2] Prav tam, str. 83.
