Piše: Mitja Pucelj (Časnik)
Rek Država, to sem jaz, je pripisan Ludviku XIV., imenovanemu tudi Sončni kralj. Vsak napad nanj se je obravnaval kot napad na Francijo, in to je bilo seveda nedopustno, ker je Francija od boga dana in zato sveta. Zato je bil vzpostavljen sistem vohunov, ki so odkrivali, kdo nasprotuje kralju. Podobno je bilo (ali še vedno je) pri vseh samodržcih. Za vse tiranske države je značilna personalizacija oz. poistovetenje države z njenim voditeljem ali družino, kateri pripada: Tudorska Anglija, Habsburška monarhija, Hitlerjeva Nemčija, Stalinova Rusija, Titova Jugoslavija ipd. Mnogi se še dobro spominjamo zaščite lika in dela tovariša Tita in zloglasnega 133. člena kazenskega zakonika SFRJ. Posamezniki, ki poosebljajo državo (režim), so nedotakljivi, kar se doseže z ustreznim sankcioniranjem.
Personalizacija ali poosebljanje pa se ne dogaja samo na ravni države, temveč se pogosto pojavlja tudi pri posameznih inštitucijah. Posebej je to značilno za države, v katerih se vzorci, pridobljeni iz preteklih izkušenj, še vedno uveljavljajo v družbi. Med te države oz. družbe spada na žalost tudi naša država, ki se nikakor ne more izkopati iz dediščine totalitarizma.
Neodvisne inštitucije so izjemnega pomena za demokracijo
Da bi državljane zaščitili pred samovoljo oblastnikov, politike ipd., smo vzpostavili poleg že vzpostavljenega sistema sodstva, državne uprave z nadzornimi organi (npr. inšpekcijami, policijo ipd.) še kup neodvisnih institucij, kot so npr.: Računsko sodišče, Varuh človekovih pravic, Komisija za preprečevanje korupcije, Informacijski pooblaščenec, Varuh konkurence ipd. Namenoma sem vse inštitucije napisal z veliko začetnico, ker sem prepričan, da so vse v demokratični družbi nujne. Ključno zanje je, da ostajajo neodvisne, predvsem pa da je vzpostavljeno zaupanje vanje, ker le na ta način lahko ustrezno opravljajo svoje naloge.
Predsednik KPK Robert Šumi (Foto: STA)
Zaposleni v teh inštitucijah so izbrani izmed običajnih državljanov strokovnjakov (vsaj bili naj bi). Način izbire je različen in se v to sedaj ne bi spuščal. Pri sprejemanju svojih odločitev so lahko manj ali bolj uspešni, nikakor pa niso nezmotljivi. Zato obstajajo tudi njim nadrejeni organi. Formalno nezmotljiv je tako in tako samo papež. Z ravnanjem in obnašanjem si krepijo ali slabijo ugled in s tem zaupanje javnosti. Na žalost pa se pri nas vse prepogosto dogaja pojav personlizacije inštitucij, ko se kritika odločitev predstavnikov inštitucij ali njihovo ravnanje v javnosti predstavlja kot napad na inštitucijo.
Največ škode ugledu in verodostojnosti naredijo zaposleni v nadzornih inštitucijah
Če si vzamemo za primer predsednika Računskega sodišča, kjer je vsak dvom o njegovi kredibilnosti (pogodba s FIFO, več o tem: TUKAJ) oz. sum o politizaciji pri njegovem pregledovanju ravnanja vlade ob koronski krizi obravnavan kot napad na neodvisno inštitucijo, je takoj vidno, da se je zaradi odziva na kritiko bistveno zmanjšalo zaupanje v inštitucijo pri velikem delu slovenske javnosti. Najmanj nenavadna odločitev Komisije za preprečevanje korupcije, glede na združljivost funkcije z Veselovim popoldanskim delovanjem, je v to isto godljo pripeljala tudi Računsko sodišče, ki pa ima tako in tako še veliko masla na glavi iz predhodnih odločitev (npr.: premoženje Janše, Jankovića ipd.). T. i. napadov na sodišče, tožilstvo (še posebej ustavno sodišče v zadnjem času) tu sploh ne bi omenjal.
V resnici je vse skupaj obrnjeno. Nihče od zunaj ne more tako hudo načeti integritete inštitucije kot zaposleni funkcionarji ali uradniki v inštituciji sami. Njihova verodostojnost (lahko bi to poimenovali tudi s pravim imenom strokovna avtonomija, več sem o tem pisal npr. v: TUKAJ) je zato pod velikim vprašajem.
Velik del javnosti zato zelo upravičeno dvomi o verodostojnosti nadzornih inštitucij, drugi del javnosti pa je prav navijaško navdušen nad “njihovo pokončno držo” proti Janševi strašni diktaturi.
V Avstriji dosledno upoštevajo PCT, pri nas pa neodvisne inštitucije nasprotujejo boju proti koroni
Pred kratkim sem se vrnil iz sosednje Avstrije (ki ima že kar dolgo dobo demokratične ureditve) in bil presenečen nad upoštevanjem odlokov njihove vlade v zvezi s pandemijo. Nikakršne možnosti ni bilo za vstop v kamp ali kopališča brez potrdila PCT (3 G regel, več TUKAJ). Da o vstopu v državo na mejnih kontrolah s Slovenijo sploh ne govorimo. Najina starejša prijateljica iz kampa,[1] ki ima že 88 let in se ni hotela cepiti, se je pač morala ukloniti, ker drugače ne bi mogla hoditi na abonmajske koncerte (bila je novinarka, in to kulturne redakcije) oz. na fizioterapijo. Testiranje je pač zamudna in zoprna zadeva. Njihovemu ustavnemu sodišču in informacijskemu pooblaščencu verjetno še na misel ni prišlo, da bi nasprotovali ukrepom vlade v boju z epidemijo.
Pri nas je seveda drugače. V bližnjih toplicah sem se pozanimal, ali za vstop potrebujem potrdilo PCT, pa je prijazna uslužbenka rekla, da je to zaželeno, da pa ne smejo preverjati.
Če rečem tovarišicama Mojci Prelesnik in njeni predhodnici Nataši Pirc Musar, da počneta neumnosti in da delata veliko škodo državljanom, bosta to obe interpretirali kot napad na inštitucijo.
Pa ne napadam inštitucije, temveč njiju in vse druge borce za ohranjanje tekovin revolucije tako na sodiščih kot na drugih ta trenutek na žalost zelo odvisnih inštitucijah. Ob upanju, da bodo te institucije v resnici verodostojne in zaupanja vredne za vse državljane in bomo njihove odločitve sprejemali brez dvoma (čeprav nam ne bodo povšeči), mi na misel vedno prihajata Prešernova verza (vzeto iz konteksta pesmi O Vrba):
Ne vedel bi, kako se v strup prebrača vse, kar srce si sladkega obeta …
Upanje na uspešno preoblikovanje družbe v sodobno demokracijo v času prehoda je bilo preveliko
Verjetno je bilo naše upanje v času osamosvajanja od totalitarnega sistema in za Slovence neprijazne unitarne države v moderno demokracijo očitno preveliko. Naši pazdarani (islamska revolucionarna garda – čuvarji islamske revolucije več: TUKAJ) v medijih in državnih inštitucijah pač z vsem možnim arzenalom čuvajo dosežke komunistične revolucije. Razen besednega leporečenja o socialnem čutenju do šibkih (npr.: lačni otroci, ubogi otroci, ki še niso videli morja, in druge ustavno zajamčene pravice po njihovem prepričanju, ob čemer sami brez kančka slabe vesti jadrajo, glisirajo oz. se zabavajo na jahtah), s tem v resnici nimajo nič skupnega. Edini cilj jim je molzenje državnega proračuna, pa če zato ostanejo samo oni in vsi drugi izginejo(mo) v po njihovem upravičenem revolucionarnem ognju (prosto po Kidriču).
[1] Kampi so na Koroškem (Avstriji) za 20–40 % cenejši kot na Hrvaškem in mnogi Nemci in Avstrijci menjajo lokacije: odhajajo iz Hrvaške v Avstrijo.
