Piše: Franc Bešter
Sedanjo okoljsko krizo je povzročil pojav tehnike, se pravi pojav visoko razvitih orodij na planetu, sredi prejšnjega stoletja so mnogi mislili, da bo ta napredek šel nekam v neskončnost, da bo tehnika rešila vse naše probleme in ustvarila raj na Zemlji, danes smo soočeni z dejstvom, da ona probleme tudi generira, da ima ves razvoj svoje meje, in da nas marsikaj v tem »napredku« že prav biološko ogroža. Znanost in tehnika sta izvršili tudi številne negativne učinke na naravo in družbo, zaradi njih ta civilizacija, temelječa na tem, danes zahaja v slepo ulico, po tej poti ne moremo nadaljevati, ne da bi pri tem morali računati na krize in katastrofe. Potrebna je nova oblika civilizacije, kar zahteva radikalne obrate v načinu mišljenja in načinu življenja, tega ni mogoče speljati po politični poti, in tega niso sposobni vsi ljudje, a zgodovina nas uči, da je tak prehod mogoče izvesti: renesansa je v 16. stoletju izvedla prehod iz srednjega v novi vek, iz nje lahko spoznamo tudi, da so za to potrebni drzni duhovi, geniji na področju filozofije, literature, tehnike, sploh znanosti in umetnosti. Edino oni zmorejo zahtevne preboje – na področju misli, pogleda na svet, v načinu spoznavanja stvari, za kar pa niso primerni politiki, a to tudi ni v njihovem interesu, niti ni v interesu sistema, znotraj katerega in za katerega delujejo.
Seveda nove civilizacije in nove dobe ne moremo uvajati iz nič in sredi niča, ohraniti je treba pridobitve moderne, tudi empirične znanosti in tehniko, ob zavedanju njunih negativnih učinkov – predvsem tudi na ljudi in družbo. Ker se ti učinki že dolgo kopičijo v njej, našo dobo označuje mnogo negativnih stvari, med drugim tudi racionalizem in materializem, ki sta povzročila masovno brezboštvo (ateizem), zaradi tega je naša doba tudi čas duhovne lakote in notranje teme, in označuje ga stanje kaosa v družbi. Zmeda, nered in zapleteno, hitro življenje s tehniko pa ustvarjajo neko silno nepregledno dogajanje sveta. Džungla. Odločanje sredi takšnega sveta je mnogo zahtevnejše kot nekoč. To pa so ugodni pogoji, v katerih se lahko pojavi potreba po neki novi znanosti – znanosti za spoznavanje resnice o dogodkih sveta, z vsem, kar jih gradi (stvari, osebe…), ki bo tudi znanost za odločanje pri delovanju na odru sveta.
V njeni osnovi pa bo nujno neka druga filozofija kot pri empiričnih znanostih, ki so racionalistične. Da, naša prva naloga je, da premagamo racionalizem, ki je kuga te dobe, da plavamo proti toku racionalizma in materializma. Premagati moramo neko veliko zmoto našega časa: da se je s pametjo in racionalističnimi znanji v življenju mogoče pravilno odločati, se usmerjati. Zato pa je treba najprej priznati, da razum ne more spoznati resnice. Tu se ne morem spuščati v filozofsko razpravo o tem, kaj je »resnica«, a prepričan sem, da je resnica človeku dostopna (sicer bomo končali v skepticizmu in nihilizmu), a ne po poti »mesa in krvi«, ampak s pomočjo duše in Duha. Dušo in Duha pa bomo v ta namen morali najprej priznavati in spoznavati, kjer gre spet za premagovanje enostranskega racionalizma: znanost je ustvarila podobo sveta brez vsake metafizične realnosti, v kateri je samo materija. In človek je samo telo. Srednji vek je sicer človeka obravnaval tudi kot duha, z renesanso, ki se začne obračati k zunanjemu in materialnemu, pa se začne tudi seciranje telesa, in le-to je danes raziskano že do zadnje molekule. Človek pa je ob tem povsem zanemaril dušo, pozabil nanjo, vanjo mnogi sploh ne verjamejo več. Čaka nas torej velik izziv: priznati dušo in jo spoznavati, s pomočjo razodetih resnic o njej, spoznavati njene lastnosti, sposobnosti, potrebe. Ena od lastnosti duha pa je tudi, da znotraj zemeljskega ne more najti potešitve, zaradi te lastnosti svoje duše je človek presežno bitje: po svojih željah in hrepenenjih je naravnan na neskončnost – ker duh, ki ima izvor v Bogu, najde potešitev le v njem, le tam so Bogastvo, Lepota itd. nekaj ne-omejenega, brezmejnega.
Torej, zrelejši človek te zrelejše civilizacije se bo jasno zavedal tega, da je duh – v telesu, in zato svoje presežne narave, in da zato tudi z vso svojo tehniko (ki mu lahko daje le zemeljsko) tu, na Zemlji, ne more najti potešitve. Živel, deloval, odločal se bo (tudi) tako, da ga bo njegova življenjska pot vodila k vzvišenemu cilju svoje duše (k Bogu).
Franc Bešter, Zg. Besnica
