Gozd Večernik prava je goščava,
iz katere sam se ne prebiješ,
dnevne v njem svetlobe ne užiješ,
preglasi tvoj glas deroča Drava.
Gozd Večernik tak je po naravi,
v njem prav nič ni videti resnično,
kot beton je, vse v njem nepremično,
sam po sebi te na laž postavi.
Če boš rekel, sonce da je zgoraj,
gozd večerni te zabil bo besno,
v past te speljal v brezno bo na desno,
glave te resnica stane skoraj.
Zdaj pa novega dobi lastnika,
ta možak Martinek je od Laza,
zanj lastništvo je le gola fraza,
v gozdu sekati ga najbrž mika.
Se prestraši flora in pa favna,
gozdna v strahu najbolj je lisica,
ki zatuša vse, kar je resnica,
upajoč, da bo za vedno glavna.
Kaj če novi bo lastnik drugačen,
kot si gozdna ga divjad predstavlja,
kaj če gozd Večernik se poslavlja,
za lastnika ni dovolj privlačen?
Naglo Društvo se divjadi zgane,
vik zažene in pa krik, v zadregi
znajde ker lahko se v novi spregi,
zlasti so prestrašene podgane.
Vseeno se namreč jim je bati,
tudi če poznane so z lastnikom,
da morda ne bodo kos več trikom,
saj še bolj bo treba jim lagati.
