Piše: Jože Biščak
Pretekli teden se je zgodilo več stvari, ki kažejo na to, da levica kljub desnosredinski vladi nadaljuje z uresničevanjem ideje o preobrazbi Slovenije nazaj v socialistično družbo. Nadzor, ki ga ohranja v medijih, nevladnih organizacijah, institucijah in celo na ministrstvih, kjer v preteklosti nastavljeni aparatički za izvedbo radikalnih revolucionarnih programov dobesedno sabotirajo ukrepe aktualne oblasti, ji s pritiskom na gumb omogoča bodisi medijski pogrom bodisi nasilje. Vse, kar ji ni všeč, so pripravljeni požgati do tal.
Dogajanje v državnem zboru je vzorčni primer. Levičarske miselne in besedne akrobacije v kombinaciji z ošabnostjo so čisti primitivizem, samo da osebki, ki se imajo za cvet intelekta, odprejo usta. Marjan Šarec in Matjaž Nemec sta že taka. Prvi je razglasil zmago, ko poslanci Janeza Kranjca niso izvolili za ustavnega sodnika. Resnično moraš biti zelo bukov, da slaviš zavrnitev akademika in pravnega strokovnjaka z brezhibno integriteto. Tisti profesor, ki je Šarcu na AGRFT rekel, da je »neumen kot moški spolni organ«, je očitno vedel, kaj govori. Tudi Nemec se je izkazal. Ni skrival veselja, ko zakon o DDV ni bil potrjen. Njegova SD, ki ima polna usta pravne države in tožari v Bruselj, je glasovala proti zakonu, ki pomeni samo prenašanje evropskih direktiv v slovenski pravni sistem.
Pouličnim »petkovim kolesarjem« precej naklonjeno policijsko poročilo je levica označila za pronacističnega. Po njihovem mnenju rumeni jopiči nimajo pravice do javnih (prijavljenih ali neprijavljenih) shodov. Tednik Mladina piše, da so to »vsiljivci«, ki bi jih morala policija obravnavati »neenako«, saj predstavljajo »nacistično ideologijo«. Samo levica ima torej pravico do zborovanj, tudi do tistih, za katera bi morala imeti dovoljenje upravne enote. Pravzaprav se temu niti ne čudimo, tako je pač delovanje progresivnih. Pogovorimo se torej o levici.
Levičarji razglašajo, da je vsak desničar rasist, nacist, supremacist ali nagnjen k avtokraciji. To je kakopak popolna neumnost. Enako velja za levičarje: niso vsi nagnjeni k marksizmu, zatiranju svobode govora ali odpiranju gulagov. A je med njimi pomembna razlika. Kdor v Sloveniji danes ni popoln levičar, kar pomeni, da ne pritrjuje najglasnejšim uličnim razgrajačem in parlamentarnim komedijantom, je čez noč deležen tudi groženj s fizičnim obračunom. Zato se ob megalomanski pomoči MSM radikalizira tudi tisti del progresivnih, ki so pripravljeni sodelovati, predvsem pa upoštevati rezultat volitev.
Levičarji verjamejo, da imajo pravico izkoreniniti ideološke nasprotnike in da lahko vladajo le oni. To ni naključje, to je proces, ki traja že več kot 100 let. Desnica tega ni le nemo opazovala, ampak je vzpon kulturnega marksizma tudi podcenjevala. Prišlo je tako daleč, da pred gnevom levičarjev nisi varen več niti v lastni hiši, kjer si želiš samo v miru delati in živeti po lastni presoji. Vsakemu poskusu, da bi desnosredinska vlada ljudem to (spet) omogočila, sledi medijski linč.
Pozoren sopotnik sedanjosti, ki razmišlja s svojo glavo, je že zdavnaj zaznal, da levičarska ideološka propaganda ne gre v smeri prepričevanja. Njihovo delovanje so grožnje, poniževanje, manipuliranje in laganje. To so vedno počeli, to še zmeraj počno, to bodo počeli vse dotlej, dokler ne bodo zlomili ali uničili zadnjega, ki mu je resnica še mar. Levičarji se požvižgajo na sožitje in soočenje stališč. Drugačno mnenje, kot je njihovo, že pomeni, da je država (ali družba) razklana. In samo oni imajo recept, ki sta ga za uveljavitev miru dala Marx in Lenin: mir je »odsotnost nasprotovanja socializmu«. Se pravi, ko ne bo nikogar, ki bi nasprotoval njihovi agendi, ko bo prevladalo njihovo enoumje, bo mir. Prej ga ne bo ne glede na to, kdo zmaga na volitvah. In to bodo dosegli z ustrahovanjem, nasiljem in s sejanjem strahu pred desnico.
Pravzaprav je čudno, kako dobri in pošteni ljudje še vedno mirno gledamo početje levice. Če bomo le nemo opazovali, se bojim, da se za nikogar od nas ne bo dobro končalo. Za dobro letino je sicer dobro moliti, a je nato treba vzeti v roke tudi motiko, grablje, koso in vile.
Jože Biščak je glavni in odgovorni urednik tednika Demokracija, dolgoletni raziskovalni novinar, od leta 2020 pa tudi predsednik Slovenskega združenja domoljubnih novinarjev in avtor treh knjig.
