(Pisma – od zmage do zmage) Kadri revolucije

Piše: Vinko Vasle

Bitka za naše prave kadre je včasih zelo krvava, pomembno pa je, da je uspešna. Zato je Marjan Šarec zadnjič ponosno zapisal, da je vesel, ker za ustavnega sodnika ni bil imenovan dr. Janez Kranjc. Šarec ima seveda vse potrebne reference, da je pomagal zrušiti kandidaturo omenjenega. Ima srednjo lesarsko šolo, kjer je utrjeval znanje s šestimi popravci, AGRFT pa je uspel dokončati iz usmiljenja – kot pravijo – Borisa Cavazze, ki je menil, da mogoče je pa talent. In ni bil. Šarčeva referenca je tudi nekajmesečni predsednik vlade, o čemer je zadnjič pričal Zdravko Počivalšek, ko je rekel, da v tej vladi ni bilo mogoče kaj uresničiti, ker ni bilo nobene ideje.

V resnici je Marjan Šarec žrtev javnega šolstva in mednožne inteligence in krepiti takšno šolstvo, ki je bodočemu predsedniku vlade povzročilo toliko gorja, je nedopustno. Morebiti bo kdo rekel, da z zasebnim šolstvom ni nič drugače, če se spomnimo na Matjaža Nemca. On je tipična žrtev trgovine z neznanjem. Mama je pa plačala. Zato je to bitje – ne po svoji krivdi – intelektualni trompetengold v skladu z definicijo ministra za kulturo Vaska Simonitija. Prav bi bilo, če bi mama zahtevala denar nazaj.

Eden redkih, ki je primerno izobražen, je Luka Mesec. V študiju mednarodnih odnosov se je nekako specializiral za marksistično ekonomijo, ki jo žal pravkar revolucionarno napadajo nerazgledane siromašne množice na Kubi, da o drhali proti Maduru ne govorim. Matej Taušer Vatovec pa se ponaša z humanističnim doktoratom. Doktorskega kolego in kandidata za ustavnega sodnika ni podprl s prepričljivim argumentom, da specialista za rimsko pravo v današnjem času ne potrebujemo. Rimsko pravo je sicer postavilo temelje modernemu razumevanju pravice in prava, a Vatovec ima prav – levičarjem nihče ne bo vsiljeval, kako naj na pravico gledajo, ker jo dobro razumejo v skladu z materialnimi izročili 1945. Temelji sedanje levičarske in komunistične kadrovske politike in prava so bili udarjeni v Hudi jami in na drugih lokacijah naravnega prava. SFRJ so kasneje uspešno upravljali Tito, ključavničar, Edvard Kardelj, gimnazijski maturant, Franc Leskovšek Luka, kovinostrugar, Miha Marinko, specialist za krajo kokoši v revirjih, Franc Popit, naturščik in drugi. Zato je v komunizmu in socializmu veljalo, da formalna izobrazba ni pomembna, ampak naraven talent. Tako, kot je to zdaj v našem novinarstvu. In, če so se preje komunisti hodili izobraževati k Stalinu v Ljubjanko, mučilnico KGB in potem znanje prenesli v Ljubljano, jim zdaj ni treba na tuje. Vsa potrebna znanja dobijo na FDV.

Med naše eminentne kadre sodi tudi Matjaž Han. To je človek, ki skuša v politiki igrati razgledanega šolanega intelektualca partijske usmeritve, ko se razkorači pred kamere. V resnici je zvit človek, po poklicu trgovec, ki uspešno skriva svoje kapitalistične kremplje kot kača noge. Kar ni nič novega – vsi povojni komunisti na oblasti so bili prvorazredni kapitalisti, zato je Han zgolj kontinuiteta, ki pripoveduje, da ni res, da komunizem in kapitalizem ne gresta skupaj, samo vedeti se ne sme. In za to ni treba imeti doktorata.

Nasploh je treba povedati, da je za levičarje in komuniste formalna izobrazba precenjena. Zato je veliko diplom in doktoratov kupljenih, ali pa ponarejenih. Ker je kandidat za ustavnega sodnika Kranjc od tega načela grozljivo odstopal, je seveda padel na fronti naravno pravne kadrovske politike. Boris Kidrič ni imel nobene izobrazbe, pa poglejte, kam je prišel – na štirimetrski spomenik, ker je v pravem času pomoril nekaj sto političnih nasprotnikov. Robert Pavšič, ki ga posebej cenim, seveda ne bo imel spomenika, zna pa odlično ubijati s svojimi primitivnimi verbalizmi. Ko ga gledam in poslušam, je samo še Violeta Tomić hujša. To so kadri, ki bodo, kot pravijo Levica in opozicija nasploh, ostro in dokončno obračunali z vsemi, ki so kolaborirali z Janezom Janšo.

Zato je končno dobro, da imamo Marka Koprivca, ki mu je ata Jak v dedno zasnovo vpisal, kako biti ponosen naslednik morilcev.