Piše: Vida Kocjan
Z osamosvojiteljem Igorjem Bavčarjem, ministrom za notranje zadeve v Demosovi vladi, pred tem vodilnim v Odboru za varstvo človekovih pravic v procesu četverice Janša, Borštner, Tasič in Zavrl, smo se pogovarjali o osamosvojitvenem procesu, osamosvojitveni vojni in času do odhoda zadnjega vojaka iz Slovenije. O tem, kaj je prevzel na ministrstvu, nam je povedal naslednje: »Tomaž Ertl je organiziral upor sindikata zoper mene in moje sodelavce, zamolčal pobiranje orožja teritorialni obrambi, in samo moji mladostniški samozavesti, imel sem 34 let, gre zahvala, da sem takoj začel delati, ne da bi se na to oziral.«
DEMOKRACIJA: Slovenija letos praznuje 30. obletnico osamosvojitve, katere pomemben tvorec ste bili tudi vi. Kako ocenjujete osamosvojitveni proces?
Bavčar: Če mislite s tem vprašanjem na osamosvojitev samo, ustanovitev lastne države leta 1991, potem moram danes ugotoviti, da je to rezultat neponovljivih zgodovinskih okoliščin, ki jih je Demosova koalicija zmogla prepoznati kot priložnost na eni strani, na drugi pa je bila sposobna to tudi realizirati. Zgodovina nam pravi, da ni dovolj, da znamo le dobro analizirati okoliščine za tak podvig, potrebna je sposobnost in odločnost ljudi, da to tudi izpeljejo. Marsikaj nam je šlo na roko, rušiti se je začela ureditev, ki je bila vzpostavljena ob koncu druge svetovne vojne, to je bil konec hladne vojne, razpad sovjetskega imperija, združitev Nemčij, jugoslovanska nasprotja so dosegla vrhunec. V tistih razmerah je bilo ključno, da je vzvode oblasti v Sloveniji prevzela ekipa, ki jih je znala tudi uporabiti, to pa je lahko storila samo na podlagi plebiscitarne odločitve Slovenk in Slovencev. Od tod dalje je bilo konec romantičnih predstav o volji ljudstva, ki vedno zmaga. Zgodovina pove, da to sploh ni res, zanjo se je bilo treba bojevati, in tudi to smo zmogli.
DEMOKRACIJA: Osamosvojitvene težnje so se nakazovale že dlje časa pred tem. Kdaj ste zaznali, da gredo stvari v to smer? Je bil za to prelomen maj 1988, ko je JLA s pomočjo Udbe aretirala četverico Janša, Borštner, Tasič in Zavrl?
Bavčar: Osemdeseta leta v Jugoslaviji, po Titovi smrti, pomenijo začetek iskanja novih razmerij moči med partijskimi elitami republik, močne zvezne administracije, ki jo je podpirala vojska, ob nesporni mednarodni podpori Evropske unije, ZDA in Rusije. Slovenski komunisti so bili ujeti med svojo projugoslovansko orientacijo, ki so jo idealistično slikali v barvah enakopravnosti jugoslovanskih republik, in naraščajočo opozicijo doma, ki se je zavedala, da je Slovenija vedno bila del Zahodne Evrope in njenih vrednot. V iskanju svojega preživetja je slovenska partija s Kučanom na čelu na eni strani sicer koketirala z opozicijo, na drugi pa je igrala zoper njo. Aretacijo Janše, Borštnerja in Tasiča je treba razumeti v tem kontekstu. Kučan je za svojo vizijo Jugoslavije žrtvoval četverico, nameraval si je umiti roke, s tem da je Udba izročila aretirane vojski, ki je tako ali tako ves čas kritizirala Slovenijo in tudi njeno partijsko vodstvo. Kučan je zvito računal, da bo dobil doma v tem konfliktu dovolj podpore, da bo ohranil rating, in da bo hkrati z njihovim žrtvovanjem v tej jugoslovanski zgodbi dobil podporo generala Kadijevića, ki ni bil še Miloševićev. V resnici mu je to skoraj uspelo, zveza komunistov je na prvih volitvah dobila največ glasov kot posamična stranka, ohranila je svoje pozicije, do danes obvladuje nekatere podsisteme, zlasti pravosodje, ključne medije, finančno je preskrbljena. Toda nastanek Odbora in potem prvih demokratičnih strank je povzročil proces osamosvojitve, ki ni bil njegova opcija, se ji je pa izvrstno prilagodil. On je nesporni zmagovalec kljub vsemu, edini partijski šef, ki je tudi v resnici ohranil moč in oblast.
Članek si lahko v celoti preberete v posebni izdaji revije Demokracija, ki jo lahko kupite na več kot 1.000 prodajnih mestih ali jo naročite na: [email protected], telefon: 01/24 47 200.
