Piše: Samo Vidovič
Z magistrom Lojzetom Dolinarjem, ki je nedavno postal celovški podžupan, smo se pogovarjali o njegovi družini, karieri, avstrijski in slovenski politiki, koroških Slovencih in športu.
DEMOKRACIJA: Vaša družina je morala po vojni pobegniti pred komunistično oblastjo v Avstrijo. Kakšna so bila prva leta življenja vaših staršev na tujem?
Dolinar: Stari oče, ki je bil Primorec, se je po vrnitvi iz ujetništva po 1. svetovni vojni kot zaveden Slovenec pridružil Tigru in je pozneje, da ga fašisti ne bi likvidirali, zbežal na Kranjsko. V Kranjski Gori je bil finančni uradnik in kot takšen je poklicno napredoval do finančnega inšpektorja za Skopje, kjer je družina doživela napad nacistov na Jugoslavijo. Nacisti so družino iz Skopja v eni uri pregnali in izselili. Po večdnevni odisejadi je družini le uspelo priti do Ljubljane, kjer je stari oče v medvojnih letih služboval v Finančni upravi. Kot visok finančni uradnik se je maja 1945 z družino umaknil za nekaj dni na Koroško. Iz teh »nekaj dni« pa je postala vrnitev nazaj v domovino za vedno neuresničljiva, saj je bil stari oče eden tistih, ki je bil pri montiranem »finančnem procesu« obsojen na več let zapora.
DEMOKRACIJA: Vaša žal že pokojna mama je nastopila v oddaji novinarja Jožeta Možine Pričevalci. Napisala je tudi knjigo spominov.
Dolinar: Mamina kalvarija se začne tedaj, ko se je družina želela za nekaj dni umakniti na Koroško. Na železniški postaji v Ljubljani so na vlak, ki naj bi peljal proti Koroški, nalagali tudi 110 ranjenih domobrancev. Mama in teta sta se kot komaj polnoletni dekleti, ki sta imeli tečaj Rdečega križa, ponudili, da pomagata ranjencem. Po odhodu iz Ljubljane se je vlak ustavil v Kranju, kjer so kompozicijo z ranjenci odklopili od tiste s civilisti, tako da so ti ostali brez prevoza in so zato morali iti peš čez Ljubelj. Vlak z ranjenci pa je odpeljal do Lesc, kjer ga je partizanska zaseda ustavila. Ranjence so pobili, mamo, teto, bogoslovca Zajca in Magdo Dolničar pa zaprli. Svoje domala šestletno trpljenje v internaciji je mama opisala v knjigi »Brazde mojega življenja«. Pretresljivo pa je tudi njeno pričevanje v oddaji Pričevalci.
DEMOKRACIJA: Vi ste dolga leta učili na Slovenski gimnaziji v Celovcu. Kaj bi rekli o pomenu te gimnazije za koroške Slovence?
Dolinar: Slovenska gimnazija v Celovcu je zagotovo osrednja izobraževalna ustanova koroških Slovencev. Ta šola je vzgojila več tisoč maturantov, ki so po študiju prevzeli različna vodilna delovna mesta. Danes predstavljajo slovensko inteligenco po vsem svetu, ki je zaradi svoje dvojezičnosti in večjezičnosti cenjena predvsem v gospodarstvu in znanosti.
DEMOKRACIJA: Ste tudi sodni tolmač oziroma prevajalec v več jezikov. Kako poteka to vaše delo?
Dolinar: Poleg slavistike in športa sem študiral tudi prevajalstvo. Po študiju, ko sem postal profesor na Slovenski gimnaziji, sem se poglobil tudi v prevajalstvo in opravil izpite za certificiranega sodnega tolmača za slovenščino in nemščino. Poleg svojega rednega dela opravljam tudi še danes delo sodnega prevajalca in tolmača, pri čemer gre predvsem za pravne tekste.
DEMOKRACIJA: Politično sodelujete v Team Kärnten. To je stranka, ki je nastala šele pred nekaj leti. Kakšna je njena usmeritev?
Dolinar: Leta 2012 je nastala stranka Team Stronach, ki se je pozneje preimenovala v Team Kärnten, prevedeno Team Koroška. Sem tudi ustanovni član stranke, ki ni usmerjena prav nič ideološko, marveč socialno-gospodarsko.
DEMOKRACIJA: Kako se kot zaveden Slovenec uveljavljate v tej stranki?
Dolinar: V stranki sem se kot Slovenec od vsega začetka uveljavil, saj je stranka zelo odprta in ne izključuje ljudi drugih narodnosti, kar je pri drugih strankah, razen pri Zelenih, skorajda pravilo.
Celoten intervju preberite v reviji Demokracija!
