Piše: dr. Matevž Tomšič
Končala se je še ena v vrst fars, ki jih je v zadnjem letu uprizorila levičarska opozicija. Klavrno, tako kot so se vse prejšnje. Govorimo seveda o t. i. ustavni obtožbi, ki so jo kulovci vložili zoper premierja Janšo. Šlo je za dejanje iz obupa. Potem kot so »pokurili« konstruktivno nezaupnico in niz interpelacij ministrov, je bilo to še edino institucionalno orodje, ki jim je ostalo na voljo. Pri tem pa je bilo tudi samim protagonistom jasno, da nimajo resnih možnosti za uspeh. Ker če bi lahko zbrali »magičnih« šestinštirideset glasov podpore v parlamentu, potem bi lahko vlado preprosto zamenjali in ustoličili svojo.
Ta ustavna obtožba, ki je sicer povsem legitimno sredstvo opozicije, je bila absurdna zaradi svoje vsebine oziroma njene odsotnosti. Po svoji naravi gre namreč za instrument, ki se uporablja v primeru, ko predstavniki izvršilne veje oblasti resno kršijo ustavo in zakone. Ni dovolj, da njihovo ravnanje komu samo ne ugaja, ali da so pri svojem delu neučinkoviti. Kršitve morajo biti jasno opredeljene in obrazložene z navedbo konkretnih ustavnih in zakonskih členov, ki naj bi bili kršeni. A v danem primeru o tem ni bilo ne duha ne sluha. Šlo je za skupek napaberkovanih obtožb, kaj vse predsednik vlade počne narobe: od nabave cepiv prek medijev in tožilstva do pitne vode in položaja žensk. Vse pa na pamet, brez tehtnih argumentov. Šlo je za prosti spis, iz katerega je razvidno le to, da gre vlagateljem obtožbe Janeza Janša zelo zelo na živce. No, pa saj to smo vedeli tudi brez tega.
Najbolj »za lase privlečen« je bil očitek, da je vlada, s tem ko določene količine cepiv ni naročila, ogrozila javno zdravje, češ da so ljudje ostali brez zaščite pred koronavirusom. Dejstvo je, da bi to nenaročeno cepivo prišlo v Slovenijo šele v drugi polovici letošnjega leta, kar pomeni, da na sedanjo situacijo to nikakor ne bi imelo vpliva. Poleg tega do sedaj naročena količina cepiva zadostuje za dvakratno cepljenje celotne odrasle populacije. Tisto naročilo torej ne bi prispevalo tako rekoč nobene dodane vrednosti.
Kulovce, njihove podpornike in sponzorje iz vrst t. i. globoke države vedno bolj grabita bes in obup, ker vlada kar noče in noče pasti. Ne pomagajo ne konstantna medijska gonja, ne izvoz lažnih novic v tujino, ne tedenski protesti, ne nezaupnice, interpelacije, ustavne obtožbe. Angažirali so celotno svojo mrežo, ki prepreda tako rekoč vse ključne družbene podsisteme, a brez večjega uspeha.
Zato se stopnjuje njihova ihta, ki prerašča v odkrito agresivnost. Diskurz, ki ga uporabljajo, je vedno bolj militanten. Najprej predsednik organizacije, ki časti »narodnoosvobodilni boj«, zakliče k »uporu« – zoper obstoječo oblast, kakopak. Organizatorji t. i. petkovih protestov pa so pozvali kar k vstaji. To pa niso več šale. Težko namreč verjamemo, da gre tukaj za nekakšne abstraktne kategorije. Da imajo v mislih neke vrste »duhovni« upor ali vstajo. Vemo namreč, kako so to razumeli njihov ideološki predhodniki; tisti, ki so se jim tako množično poklonili ob letošnjem prazniku, kateremu smo nekoč rekli dan Osvobodilne fronte. Le-tem je šlo v prvi vrsti za revolucijo, s katero so prevzeli oblast. V njej pa so brutalno obračunali z vsemi, ki so jim stali na poti.
Zato tovrstni pozivi novodobnih »vstajnikov« zvenijo vse prej kot miroljubno. Očitno je namreč, da se ne morejo sprijazniti z izgubo oblasti. Prepričani so, da so nekakšna avantgarda, da so edini, ki v tej državi nekaj štejejo, zato menijo, da jim oblast, s tem pa tudi vsi z njo povezani privilegiji preprosto pripada ne glede na voljo državljanov. In pripravljeni so storiti marsikaj, da si jo pridobijo nazaj.
dr. Matevž Tomšič je sociolog, profesor na Fakulteti za uporabne družbene študije ter predsednik Združenja novinarjev in publicistov.
