Piše: Šiljo / Hrvatsko nebo
Evropska komisija je slovenski tiskovni agenciji STA odobrila pomoč v obliki 2,5 milijona evrov finančnega nadomestila. Preračunano: blizu 19 milijonov kun. Pojasnila je: Na ta način želimo tiskovni agenciji omogočiti, da še naprej opravlja svojo vlogo neodvisnega javnega servisa, to je javnega informacijskega servisa, v razmerah, ko ji je slovenska vlada ta sredstva odrekla.
Komisija je v izjavi dodala, da takšno javno financiranje ni v nasprotju s pravili tržne konkurence. Zasebne informacijske hiše namreč ne prejemajo takšnih sredstev iz evropskega ali državnega proračuna, kar krši aksiom kapitalistične konkurenčnosti.
STA je instrument leve politične opcije
Za takšno odločitev je najbolj odgovorna izvršna podpredsednica Evropske komisije Margrethe Vestager, ki je hkrati zadolžena za področje tržne konkurence. Zdelo se ji je potrebno, da to svoje nenavadno dejanje še dodatno pojasni: »Današnja odločitev komisije bo agenciji STA omogočila, da še naprej opravlja svojo pomembno vlogo pri opravljanju javne službe. Neodvisne tiskovne agencije igrajo pomembno vlogo v medijih. Vzdrževanje neodvisne nacionalne tiskovne agencije v državi članici omogoča medijem, da se zanesejo na pretok novic o dogodkih v državi in na mednarodni ravni, kar pripomore k pluralizmu in obveščanju medijev po vsej Evropski uniji.«
In vse bi držalo in bi to vsak razumen človek tudi podpisal, če bi bila STA res »neodvisna agencija«. Sicer je neodvisna, vendar v odnosu do Janše, ni pa neodvisna v odnosu do levičarskih in liberalnih strank ter skupin, temveč je prav nasprotno njihova podaljšana roka v politični igri. In precej arogantna ter zelo tendenciozna in pristranska do sedanjega slovenskega premierja in do slovenske desnice nasploh. STA je instrument natančno opredeljene politične usmeritve in ni neodvisna agencija.
Slovenska tiskovna agencija je že od samega začetka v sporu in konfliktu z vlado premierja Janeza Janše. Že štiri mesece vlada poročevalski agenciji zavrača plačilo sredstev za izvajanje javne službe obveščanja domače in tuje javnosti o dogodkih v Sloveniji. Ta sredstva sestavljajo polovico letnega proračuna. Približno tako se financira tudi Hina na Hrvaškem. STA je bila ustanovljena z osamosvojitvijo Slovenije leta 1991, eno leto po HINA, ki je bila ustanovljena poleti 1990, kmalu po konstituiranju vlade po prvih demokratičnih in večstrankarskih volitvah.
Margrethe Vestager je pred kratkim obiskala Ljubljano, kjer je govorila o pomenu neodvisnosti in proračunskega financiranja javnih medijev v Sloveniji. To je povezala z vprašanjem vladavine prava. Slovenskim funkcionarjem je rekla, da upa, da se bo financiranje STA normaliziralo do 1. julija, ko bo Slovenija prevzela predsedovanje Svetu Evropske unije. S tem je potisnila nos globoko v suverene pristojnosti slovenske vlade, v pristojnost slovenske države in ponižala Slovenijo kot podpisnico Pogodbe o Evropski uniji, po kateri EU obstaja in deluje kot nadgradnja.
Nobenih argumentov Janševe vlade nočejo slišati
Janševa vlada svoje ukrepe razlaga tako, da ji STA ne posreduje dokumentov o finančnem poslovanju. Toda levo liberalna inteligenca, mediji in politiki v Sloveniji v Evropi ignorirajo vse mogoče argumente; samo govorijo, da na ta način vlada izsiljuje in poskuša agencijo podrediti sebi, določiti njeno uredniško politiko, ki je do sedanje vlade zelo kritična.
Po eni strani je vsekakor pohvalno, da Evropska komisija skrbi za uredniško neodvisnost javnih radiotelevizijskih postaj – tako kot bi bilo teoretično pohvalno skrbeti za avtonomijo sodstva na Poljskem ali centralne banke na Madžarskem. Neodvisno novinarstvo ter objektivne in zanesljive informacije je treba zaščititi v vsaki demokratični državi. A kavelj ni v tem. Pravzaprav imamo tu dva kavlja.
Po eni strani se je Evropska komisija postavila kot naddržavna vlada z neposredno jurisdikcijo nad Slovenijo in uradni slovenski vladi dala zelo glasno klofuto. Prvi »kavelj« je torej, da se Bruselj postavlja kot skrbnik in kot razsodnik v notranjih odnosih v Sloveniji. Na ta način zbuja vtis, da je resnična država pravzaprav Evropska unija, kar pa ni in tudi ne bi smela biti, Slovenija pa je samo »gubernija«.
Kontinuiteta nakopičene moči (neo)komunističnih struktur
Drugi »kavelj« je vsebinski in je težaven problem v vseh državah »nove Evrope«, se pravi v vseh nekdanjih komunističnih državah. V vseh teh državah, čeprav je bila v nekaterih od njih izvedena delna lustracija, deluje tako imenovano kontinuiteta – kontinuiteta nakopičene moči (neo)komunističnih struktur in kadrov. Te strukture in ti kadri so uporabili svoje privilegirano znanje, položaje, kariere, pooblastila, javno znanje in mreženje s političnim aparatom in (para)obveščevalnimi strukturami, da bi v svojih rokah v demokraciji ohranili večino tistega, kar ni predmet volilnega ter resnično demokratičnega in pravičnega preverjanja. Ogrožene komunistične sile so strnile vrste, nekako preživele prve demokratične volitve in formalno izgubo politične moči, nato pa postopoma utrjevale ter z različnimi strankami in institucijami znova pridobivale zamajane in deloma izgubljene položaje, moč in vpliv.
V teh treh desetletjih se je nadaljevala politična in ideološka vojna med »starim« in »novim«. A težava je v tem, da po prvih letih »frontna črta« med totalitaristi in demokrati, med hegemonisti in nacionalisti, med Zahodnjaki in lažnimi (zamaskiranimi) Zahodnjaki ni bila več vidna. Organizacija komunističnih sil do leta 1990 je bila vzvod, ki jim je dal prednost pred drobci nove, nekomunistične organizacije. In če jim ni uspelo dovolj obvladati družbe in države kot v času Franja Tuđmana na Hrvaškem, Viktorja Orbána na Madžarskem, Jarosława Alexandra Kaczyńskega na Poljskem ali Janeza Janše tu v Sloveniji, potem se začne organizirano in zrežirano »dogajanje ljudstva«. Aktivirajo se leve in liberalne ter globalistične politične stranke, najemniške »civilnodružbene organizacije«, mediji pod njihovim nadzorom; vsi skupaj pa z obilno finančno podporo tujih vlad, organizacij in zasebnih sponzorjev, kot je zloglasni multimilijarder »filantrop« George Soros.
Nadzorniki levo liberalne ideološke korektnosti
In ne samo to. Nadzorniki ideološke korektnosti – in korektni so samo tisti, ki »mislijo« levo liberalno in globalistično-apatridno brez državljanstva korektni – se pojavijo od vsepovsod: iz agencij OZN, iz Sveta Evrope, iz OVSE, iz Nata, iz EU, iz »neodvisnih možganskih trustov« in inštitutov, iz vrst nekdanjih visokih funkcionarjev, politikov, intelektualcev, strokovnjakov in drugih. V 30 letih po padcu železne zavese skoraj nikoli nismo videli nobenega nacionalističnega, suverenističnega, katoliškega, identitetnega, desničarskega ali tradicionalističnega medija, združenja, agencije, politične stranke ali katere koli druge skupine ali institucije, da bi pridobila podporo iz teh vrst. In ker so v nasprotju z večinsko voljo svojih narodov nekdanji komunistično-totalitarni zatiralci ljudstva zopet zavzeli ideološke in politične položaje, le da v novi embalaži in obrnjeni proti novim metropolam, je šla vsa podpora liberalno-demokratičnega Zahoda njim in ne poštenim domoljubom in nekdanjim žrtvam totalitarizma.
Po tem vzorcu se Evropska komisija zdaj vmešava v slovenske notranje zadeve. S takimi potezami Bruselj dejansko pokaže in dokaže, da je doktrino »omejene suverenosti« prevzel od sovjetskega komunističnega diktatorja Leonida Brežnjeva. Po tej doktrini so imele satelitske države Sovjetske zveze, na primer Poljska ali Madžarska, samo omejeno suverenost. Če bi se ljudje v kateri od teh držav postavili proti komunističnim grozodejstvom ali sovjetski okupaciji, bi imela Moskva »pravico«, da v to državo pošlje vojske Varšavskega pakta, da »popravi položaj« in brani ali znova vzpostavi vlado, ki jo želi Moskva. V dogodkih v Evropi po letu 1990 se tako vse pogosteje obnašajo v Bruslju, Washingtonu in Berlinu ter drugih močnih zahodnih metropolah. To je bilo v hrvaških regijah najbolj jasno videti v kampanji organiziranja, plačevanja in podpiranja političnega strmoglavljenja Tuđmanove HDZ v začetku leta 2000. In to se je še posebej videlo in se vidi še danes po skrbništvu teh metropol in različnih tujih organizacij nad Bosno in Hercegovino, vključno z (ne)pregoni in sojenji na haaškem sodišču.
Podprli bodo sovražnike vsake verodostojne »ljudske vlade«
Janez Janša zagotovo ni »svetnik«. A neprimerljivo manj svetniški so tisti, ki so v Sloveniji proti njemu. V fronti proti njemu, aktiven več kot 30 let, od aretacije in sojenja njemu in še trem drugim pred Vojaškim sodiščem nekdanje JLA v Ljubljani leta 1988 zaradi »razkritja vojaške skrivnosti«, so skoraj vsi nekdanji komunisti, udbovci in kosovci, ki so združili moči s svojo nekdanjo skojevsko in pionirsko mladino. In takšnim − namesto Janši − dajejo levo liberalne sile z nekdanjega Zahoda podporo brez pridržkov. Tako kot jo dajejo sodnikom ustavnega sodišča na Poljskem, ki jih je tja nesramno »nabutala« nekdanja neosocialistična vlada, namesto da bi jo dali Kaczyńskemu, ki je verodostojen predstavnik večine Poljakov in želi odvzeti moč tem nastavljenim sodnikom. Danka Margrethe Vestager, v Evropski komisiji zelo vplivna, je bila vodja danskih socialnih liberalcev od leta 2007 do 2014; pridružila se je Evropski komisiji kot predstavnica ALDE – zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo. Gorje, če nam takšni ljudje sodijo in določajo raven naše svobode, hkrati pa delijo klofute »neprimernim« vladam nacionalnih držav! Ti bodo podpirali vsako od ljudstva odtujeno vlado, stranko in institucijo ter podpirali sovražnike vsake verodostojne ljudske vlade, stranke in institucije. Tudi zdaj velikodušno podpirajo in ščitijo STA – agencijo, v kateri je krmilo trdno v rokah privržencev jugoslovanskokomunističnega in slovenskega realtotalitarizma ter mlajših, liberalnemu ideološkemu totalitarizmu prodanih duš. Evropska komisija kot ud globalne ideološke »globoke države« ščiti in plačuje svoje janičarje.
