Dedinja, ne Dedinje, pomota
bi lahko se tukaj pripetila,
a poanta ne bi se zgrešila,
dedinja zares je ta sirota.
Dedinja je dedič, le da v spolu
je v slovenščini za zdaj razlika,
tudi ta se briše, kakor slika
kaže, ko oseba je v razkolu.
Je v razkolu pri identiteti,
sem mar dedinja, se dedič pišem,
le kako poreklo skrijem, zbrišem,
ker me ta stvar vsakič preseneti?
Dedinja, potomka je pogojno,
le tedaj je to, če ji ustreza,
krvna pride prav takrat zaveza,
sicer pa ima vse drugo dvojno.
Dvojne poseduje vse papirje,
po potrebi, sicer je brez jaza,
če izvzameš kajpak dva obraza,
so iz teh lahko v trenutku štirje.
Kaj tu moreš, dedinja je pristna,
dedič tvorbe bivše je državne,
Dedinje središče njeno, glavne
pa zahteve, da je stvar koristna.
Kar se izkoristiti bo dalo,
takšen dedič bo razpadle tvorbe
branil v slogu prav sebične borbe,
nič brezdomca namreč ne bo stalo.
