Piše: Sara Bertoncelj (Nova24tv)
V oddaji Odkrito je Igor Pirkovič gostil dr. Boštjana M. Zupančiča, nekdanjega sodnika sodišča za človekove pravice, ustavnega sodnika in profesorja. “Resnico si upajo govoriti starejši ljudje, ki so v pokoju in ki že ne morejo ničesar več izgubiti” je dejal Zupančič, ki je omenil, da si tudi sam nekoč ne bi mogel privoščiti resnice, ki jo danes govori. Zupančič je bil sicer osemnajst let v Strasbourgu, a ko se je vrnil v Slovenijo, ni opazil bistvene spremembe. Tudi kar se tiče osamosvojitve, do danes še niso bili položeni vsi računi. Čigave so bile globalne silnice v čigar interesu je bilo, da Jugoslavija razpade, to vprašanje je še vedno v arhivih. In tudi to, kaj se je dogajalo po letu 1991 – vse to je zgodba o kontinuiteti.
Voditelj oddaje Odkrito Igor Pirkovič je dr. Boštjana M. Zupančiča vprašal po mnenju glede aktivne udeležbe tujih medijev pri ocenjevanju stanja človekovih pravic in svoboščin v Sloveniji. “Zdi se mi, da sem jim jaz dal to idejo,” se je namuznil Zupančič in pojasnil, da je enkrat govoril o jezikovni barieri, češ da v nobeni drugi državi ne morejo vedeti, kaj se pri nas dogaja, dokler se zadeve pišejo v slovenščini. “Torej je treba stvari internacionalizirati – kar pa so določeni akterji na levi zagrabili in so to tudi storili. Pri tem so naleteli na zavezništvo neke kohorte medijev in novinarjev, ki so vnaprej opredeljeni – to pa zato, ker so kot nekaj sodnikov na evropskem sodišču, bili ali pa so še na Soroševi plačilni listi,” je povedal Zupančič. Le Monde, Der spiegel, The Economist, to so mediji, ki so v lastništvu kabala, ki je isti v Londonu ali Parizu ali Berlinu in daje vnaprejšnja navodila o tem, kaj se sme objavljati, česa se ne sme ter kako je treba oblikovati določeno naracijo. Ne da se torej govoriti o svobodi govora ali tiska, razen če gre za Twitter. “V ozadju so navodila, denar in izsiljevanje,” je opozoril nekdanji sodnik in dodal, da je vse vnaprej določeno, zato on sam v časopisu Le Figaro niti ne bere političnih novic – pa čeprav ta velja za enega bolj neodvisnih.
“Kje pa je interes za tako angažirano pisanje glede položaja v Sloveniji,” je vprašal Pirkovič, na kar je dobil kratek in jedrnat odgovor: “V Budimpešti!” To kar sedaj Slovenijo postavlja na tapeto je, da je treba iz Slovenije narediti eksemplaričen primer, kako se to ne sme dogajati tako, kot se je dogajalo na Madžarskem. In vidimo, kdo je tisti, ki je najbolj ogorčen glede Madžarske. Ta primer se ne sme ponoviti in Slovenijo je v tem primeru veliko lažje poraziti kot pa neko Madžarsko. Odgovor je tako v veliki meri v Georgeu Sorosu. Glede vpliva Sorosa se je nekdanji sodnik dotaknil tudi Evropskega sodišča. “Kredibilnost Evropskega sodišča je padla za 60 odstotkov,” je opozoril Zupančič in to misel utemeljil s podatkom, da je tam trenutno dvanajst sodnikov od dvaindvajsetih takih, ki so bili povezani z Georgeom Sorosem. Kar je povsem nesprejemljivo glede na to, da sodniki ne bi smeli biti politično kontaminirani. A spiski evropskih poslancev, ki so neposredno financirani s strani Sorosa – vključno s Tanjo Fajon – ti spiski so javni. Če govorimo o Open Society ali pa o Slovenskem mirovnem inštitutu ali o čem podobnem, to so vse kapilarno inflitrirane organizacije, ki potem v Sloveniji igrajo vlogo pete kolone. Tudi pod krinko na primer neke nevladne organizacije.
Foto: zajetje zaslona
Skupina V4 je iver v očesu globalnih silnic
Zupančič je še opozoril, da STA nikakor ne bi smela biti privatno financirana, ker bi jo v tem primeru financiral prav Soroš. In če vemo, v čigavih rokah je Reuters, Associated Press, AFP – to so vse privatne zadeve. Tudi v ZDA je nonsens govoriti o svobodi tiska, če se ve v čigavih rokah so New York Times, Washington Post, Boston Globe, Chicago Tribune in tako naprej. Viktor Orban oziroma Poljska, Češka in Slovaška, skratka ta V4 skupina je iver v očesu teh silnic. Orban je nekaj groznega, kar se je njim zgodilo. “In ponavljam, iz Slovenije je treba narediti eksemplarični primer, za takozvano generalno prevencijo, da se to ne bi zgodilo še kje drugje,” je Zupančič še enkrat opozoril ter dodal, da tudi v ZDA deluje kabal po istem vzorcu. Treba se je tudi zavedati, da EU ni bila evropska ideja. Robert Schuman, Paul-Henri Spaak in drugi – to je že pred leti odkril novinar Ambrose Evans-Pritchard v Daily Telegraphu – da je bila financirana s strani CIE in U.S. State Departmenta, to je dokazano v arhivih. To je bila vedno neka evro-atlantska organizacija pod ameriškim vplivom. In tisi, ki hoče kontrolirati Evropo, ima v Bruslju ta posel močno lajšan, saj se mu ni treba ukvarjati z vsako državo posebej, ampak ima tam vse na kupu. “EU dela po inerciji in dela v veliki meri zato, ker imajo ti evrokrati zelo visoke plače,” je Zupančiču povedal eden izmed njegovih notranjih virov iz Bruslja.
Medijski prostor pri nas nikakor ni uravnotežen; Vesel ne bi smel ostati na svoji poziciji predsednika RS
Dr. Peter Jambrek je pred 30 leti prvi govoril o diverzifikaciji – razdrugačenju slovenskega medijskega prostora. In od takrat se ni kaj dosti premaknilo, Na desni imamo nekaj ne tako zelo vplivnih medijev, na levi so pa Delo, Dnevnik, RTV, POP in tako naprej – kar pomeni, da ravnotežja seveda ni. “A tisto, kar se bi moralo dogajati na vseh straneh, je poštenost, resnica,” je poudaril Zupančič. Priznal je tudi, da je RTV nehal gledati že poleti, ko je videl, kako dan na dan “nabijajo” zoper nekdanjo ministrico Aleksandro Pivec – kampanja proti njej je bila neprebavljiva. “Ne le, da je tendeciozno, ampak je tudi žalitev inteligence vsega gledalstva,” je opisal poročanje javne televizije. Bilo je “očikolno”, da želijo rušiti Pivčevo le zato, ker želijo rušiti aktualno vlado. Pirkovič se je še dotaknil popoldanske dejavnosti predsednika Računskega sodišča Tomaža Vesela. Zupančič je omenil, da je bil tudi Vesel njegov študent, istočasno pa je poudaril, da ta tudi sekundo ne bi smel več ostati na svoji poziciji. V neki resni državi se to nikakor ne bi moglo zgoditi. “Še če bi delal v Lesnini in bi za to dobil 10 tisoč evrov na leto, bi bilo to nesprejemljivo,” je komentiral dejstvo, da Vesel na Fifi dobi letno še četrt milijona evrov, ob tem ko pri nas opravlja funkcijo predsednika Računskega sodišča. Njegova študenta sta bila tudi Rok Čeferin in Aleksander Čeferin – o obeh ima njun nekdanji profesor svoje mnenje, ki pa ga javno ne želi izraziti.
Kakšna bi bila Slovenija, če bi bila opravljena lustracija?
Zupančič je povedal, da se je s tem vprašanjem kar precej ukvarjal. Precejšen problem je bil, da je bil vsak peti v Sloveniji špicelj Udbe. Problem je bila tudi vzhodna Nemčija – a ta problem je bil razrešen takoj, ko se je ta pridružila zahodni Nemčiji. Izvedli so “berufsverbot”, lustrirali so mnogo sodnikov, profesorjev in tako dalje, ki so bili kontaminirani s Stasi itd. udeležbo. “Edini problem v Sloveniji je kontinuiteta,” je odločno poudaril Zupančič – kar je sicer precej širok izraz. A v praksi to pomeni, da je pri vseh vse od RTV-ja pa do Računskega sodišča, Ustavnega sodišča, do cele pravosodne uprave, pa do uprave in tako naprej, problem kontinuiteta. Kontinuiteta neke mentalitete, ki je bila na oblasti toliko in toliko let in ki se je usidrala. Kako je možno, da so te naslednje generacije tako pokvarjene, kot so – saj niso zrasle iz neke komunistične ali druge tople grede, se je nekoč naivno vprašal Zupančič. A železni zakon sociologije je, da se struktura obnavlja s sebi enako strukturo. In tukaj smo. Torej – kar se družina pogovarja ob večerji, prenese tudi na naslednjo generacijo. Ta kontinuiteta je kot vihar v majhnem slovenskem kozarcu vode. Tu so druge globalne silnice, ki galopirajo naprej in globalno gledano je ta kontinuiteta v Sloveniji minoren problem – težko je torej napovedati prognozo za prihodnost.
“Jaz sem bil pretežno levo usmerjen ves čas, do zadnjega stadija dela v Strasbourgu. Potem pa me je spoštovani Ernest Petrič zelo diplomatsko enkrat opozoril, da je v Sloveniji 750 grobišč. Jaz sem bil rojen leta 1947, pa se pri nas doma nikoli ni govorilo o tem. Ko sem bil še rektor mi je ena gospa nekaj govorila o tem, pa ji nisem verjel. Tudi v Strasbourgu tega niso vedeli. Ko sem se začel zanimati za to vprašanje, pa sem bil zgrožen. Zdaj stvari prihajajo na dan, tako v Sloveniji kot tudi na Hrvaškem, ta pokol, to je strahotno. In da nek Ljubo Bavcon še vedno hodi naokoli, da ni v kazenskem postopku, pozabimo zdaj na Mitjo Ribičiča, ki ga ni več, to je “impunity”, to smo imeli v združenih narodih, na komiteju proti mučenju – to je nepojmljivo. Bavcon je v Šentvidu odbiral ljudi za pokol in ta isti Bavcon stanuje tu nekje v Trnovem in ni v kazenskem postopku – to je živ dokaz tega, kako naše kazensko pravosodje ne deluje. To je farsa o vladavini prava!”
