Piše: Gašper Blažič
Mustafa Cerić je v Bosni in Hercegovini, pa tudi marsikje drugod, znano ime. Bil je namreč dolga leta reis-ul-ulema, torej veliki mufti muslimanov bošnjaškega porekla, kar je približno nekaj takšnega, kot je pri slovenskih katoličanih ljubljanski nadškof. Leta 1952 rojeni muslimanski teolog velja za sicer vplivnega moža, ki se je leta 1997 srečal tudi s papežem Janezom Pavlom II., ko je slednji obiskal Sarajevo. Sicer pa ne skriva, da ima veliko prijateljev tudi v Sloveniji. »Jaz sem evropski musliman, hkrati pa sem muslimanski Evropejec. Kot Evropejec sem dolžan spoštovati vrednote demokracije in človekovih pravic, od muslimanov drugod po svetu pa se razlikujem potem, ker menim, da je demokracija tudi moja islamska vrednota,« je dejal leta 2004 v intervjuju za Mladino. Takrat je komentiral tudi načrte glede gradnje džamije v Ljubljani in odkrito povedal, da slednje ni mogoče zgraditi brez podpore katoliške Cerkve, zato jo je potrebno prepričati, da džamijo sprejme v svoje okolje. Kar pomeni, da ne bi vztrajali pri gradnji islamskega kulturnega centra za vsako ceno.
Kot je znano, je bil ta intervju objavljen nekaj mesecev po umetno ustvarjeni aferi, ko so komentar ljubljanskega nadškofa Franca Rodeta za božič 2003 o tem, da je džamija lahko tudi politični prostor, zlorabili za gonjo proti Cerkvi, potem ko se je s tritedensko zamudo nanj odzval tedanji ljubljanski mufti Osman Đogić. Vendar pa je v tistem času znani profesor na teološki fakulteti Drago Ocvirk v kolumni v Dnevniku povzel strokovni zapis muslimanskega teologa Šukrija Ramića v bošnjaški reviji »Novi horizonti« glede tega, kakšno funkcijo ima džamija, in s tem potrdil Rodetovo stališče.
Tokrat pa je bošnjaški portal Saff.ba objavil odprto pismo, ki ga je Cerić naslovil na nekdanjega slovenskega predsednika Milana Kučana. Pismo se je navezovalo na nedavno afero »Non-paper«, za katero je Cerić prepričan, da je vanjo vpleten Kučan – ob tem pa to afero Cerić po škodljivosti primerja s koronavirusom oz. Covid19. Kot je znano, je bil Kučan pred desetletjem posebni odposlanec slovenske vlade za Bosno in Hercegovino, Borut Pahor pa je bil tedaj slovenski premier. In ta »non-paper« naj bi nastal že takrat (leta 2011), tedanji premier (sedaj predsednik republike) Pahor pa ga je skušal podtakniti tako bruseljskim kot ameriškim diplomatom, vendar neuspešno.
Očitno Cerić meni, da je »non paper« v resnici nastal že takrat izpod rok Milana Kučana kot odposlanca v BiH, saj naj bi Kučan tam spraševal politične elite, ali si še želijo živeti v takšni državi, kot je nastala po daytonskem sporazumu leta 1996, ko se je končala štiriletna krvava vojna v BiH. In nato zapisal v tajno poročilo naslednje: »Potrebno je osvetliti, kaj bi bilo treba napraviti v primeru, da bi politične elite zavrnile življenje v Bosni in Hercegovini kot skupni državi ter njeno evropsko bodočnost. Bolje je pod nadzorom ter intervencijo mednarodne skupnosti mirno razdeliti kot pa naprej krepiti medsebojne blokade, zaostrujoče spopade in zaostanke v ekonomskem in družbenem razvoju. V tem primeru mora imeti mednarodna skupnost aktivno vlogo v primeru, da bi razpad Bosne in Hercegovine imel posledice na odnose in na mir, pa tudi na varnost področja nekdanje Jugoslavije in tudi širše v jugovzhodni Evropi.«
Povedano drugače: če si Cerić tega ni izmislil, potem je postavljanje novih meja na Balkanu Kučanova in ne Janševa iznajdba. To pomeni, da »non paper« obstaja, vendar je precej starejšega datuma in nekoliko predelan, politično podzemlje pa ga je za notranjepolitične potrebe izvozilo v BiH in nato spet nazaj v Slovenijo – tako kot je bilo z afero Patria na Finskem. Glavni operativec pri obeh aferah pa je bil Drago Kos, o čemer smo že pisali TUKAJ.
V zvezi s tem je Cerić predvsem v zaključku pisma tako rekoč obtožil Kučana veleizdaje, saj je s stališčem, ki ga je zapisal v poročilu, Bosno tako rekoč ponudil v roke tako velikosrbskim kot velikohrvaškim nacionalistom. Pismo je sicer v celoti objavljeno TUKAJ.
Z odprtim pismom Cerića Kučanu je sedaj dokončno znano, da je »Non-paper« tudi v resnici kukavičje jajce, ki so ga akterji slovenskega političnega podzemlja skušali (neuspešno) podtakniti sedanji vladi. Ni pa znano, ali je Cerić tudi prebral prej omenjen članek na našem portalu, ki smo ga objavili 19. aprila, saj smo tam opozorili na Kučanovo vlogo v BiH pred desetimi leti. Kakorkoli že, s tem odprtim pismom je jasno, da se je ponesrečil še en konstrukt slovenskega političnega podzemlja.
