Piše: Marco Gombacci
Marco Dreosto, italijanski poslanec v evropskem parlamentu, prihaja iz Furlanije Julijske krajine in je član Severne lige. Na plenarnem zasedanju evropskega parlamenta, ko se je vodila vsiljena tema o domnevni nesvobodi medijev na Poljskem, Madžarskem in v Sloveniji, je bil eden od poslancev, ki je komisarki Jourovi nalil čistega vina in s prstom pokazal na teme, o katerih bi moral evropski parlament razpravljati, da bi bil vsaj malo verodostojen in ne samo orodje za politično obračunavanje s svojimi nasprotniki.
Spoštovani poslanec Dreosto, na plenarnem zasedanju evropskega parlamenta ste govorili o vprašanju svobode tiska na Poljskem, Madžarskem in v Sloveniji. Kaj ste rekli pred komisarko Vero Jourovo?
Medtem ko smo na plenarnem zasedanju razpravljali o svobodi tiska v državah, ki jih, dokler se ne dokaže nasprotno, ne morejo šteti za nevarne diktature, je Evropska komisija sklenila trgovinski sporazum z državo, kjer ne obstajajo opozicijski časopisi, zapirajo pa novinarje, ki pišejo proti vladi. Seveda mislim na Kitajsko. Razprava je bila nadrealistična. Pravičnejši bi morali biti. Preden bi začeli o svobodi tiska poučevati evropske države, ki so se v preteklosti bojevale proti komunizmu, kot je na primer Slovenija, bi Evropa morala dati prednost razpravi o tem, kako se braniti pred grožnjami vmešavanja, ki prihajajo prav iz države, ki jo še vedno upravlja največja komunistična partija na svetu, in se ne sprijazniti s tisto Kitajsko, ki želi s svojo propagando destabilizirati vso Evropo! Sam sem član Odbora o tujem vmešavanju v Evropo (INGE). Visoki predstavnik Borrell nam je dejal, da na tem področju Evropska unija nima niti orodij niti pooblastil za boj proti Kitajski. Nočem se mešati v interno razpravo v Sloveniji − to ni moja naloga −, toda preden začne Evropa kritizirati evropske države, bi se morala zoperstaviti zunanjim grožnjam, ki namerno prihajajo iz Kitajske, naše tekmice in geopolitične nasprotnice.
Kakšno stališče ima do Kitajske nova italijanska vlada, ki jo vodi Mario Draghi in v kateri sodeluje tudi Liga?
Prejšnja levičarska vlada, ki sta jo sestavljala Gibanje 5 zvezd in Demokratska stranka, je bila propekinška. Zdaj je Italija, tudi zahvaljujoč podpori Lige, utrdila svojo strateško pozicijo, svoj naravni atlantizem, ki ima svoje korenine v zahodnih vrednotah, svobodi in demokraciji. Tudi zaradi tega se ne strinjam z novim trgovinskim sporazumom med EU in Kitajsko. Bruselj ne bi smel podpisovati sporazumov z državo, ki sistematično krši človekove pravice, preganja ujgurske muslimane v Sinkijangu in kristjane na Kitajskem, tepta državljanske pravice v Hongkongu, vojaško ogroža Tajvan in je nepoštena konkurenca našim podjetjem. V odboru INGE ugotavljamo, da se Kitajska nenehno vmešava v demokratične procese Evropske unije in mi, Evropejci, se moramo temu upreti. Jasno moramo reči, da smo med Združenimi državami Amerike, največjo demokracijo na svetu, in kitajsko komunistično diktaturo brez če in brez ampak na strani prvih. Italija je tudi po zaslugi ministra za gospodarski razvoj Giancarla Giorgettija že postavila prve ovire, ko je na primer blokirala Kitajsko pri nakupu strateških podjetij. Naše premoženje, naša strateška podjetja ne smejo pasti v kitajske roke. To bi morala biti bitka, ki bi morala združiti vso Evropo.
Zakaj se je Severna liga odločila podpreti Draghijevo vlado?
Contejeva vlada ni obvladovala pandemije. Vse je bilo osredotočeno le na premierja. Tiskovni predstavnik Casalino je premierja predstavljal, kot da gre za Velikega brata, in namenjal večjo pozornost temu, kako državljani sprejemajo Conteja, kot pa ukrepom, potrebnim za zajezitev pandemije. Conte je nato imenoval izrednega komisarja Domenica Arcurija, ki je nanizal neuspeh za neuspehom. Treba je bilo nekaj spremeniti. Morali smo pomiriti evropske partnerje, da je denar iz sklada za oživitev dobro porabljen, za resne in konkretne projekte. Nujno je bilo treba spremeniti smer. Vodja Lige Matteo Salvini se je z vso odgovornostjo odločil, da bo dobro države postavil pred politične ali strankarske interese. Kapitanu, kot Salvinija imenujejo podporniki Lige, so pri odločitvi enotno sledili stranka in volivci. Liga je prevzela tri ministrstva, ki so zelo pomembna pri okrevanju po pandemiji: ministrstvo za industrijo in ministrstvo za turizem, sektor, ki ga je pandemija še posebej prizadela. Zadnje ministrstvo, ki si ga je Liga močno želela, je ministrstvo za invalidnost. Sektor, na katerega politika vse prevečkrat pozablja in si zasluži več spoštovanja. Te odločitve so Italijani pozdravili, saj je Salvini sedaj postal najbolj priljubljen politični voditelj.
Kako se bo zdaj Italija obnašala v Evropi?
S prihodom Maria Draghija je Italija znova pridobila oblast, ki si jo v Evropi zasluži. Draghija evropske vlade in mednarodni krogi zelo spoštujejo in lahko doseže kar nekaj pomembnih stvari v korist italijanskega nacionalnega interesa. To smo že videli pri cepivih: Draghi je v sodelovanju z Evropsko komisijo dosegel, da je Italija ustavila izvoz več sto tisoč odmerkov cepiva, proizvedenega v Italiji, ki je bilo namenjeno v Avstralijo. Preden bi se cepivo izvažalo v tretje države, se morajo čim prej cepiti vsi Italijani in Evropejci. To je geopolitična bitka, ki traja.
V kakšnem smislu?
Tisti, ki pride prej do cepiva, ima protistrup ne samo za virus, temveč tudi za gospodarsko okrevanje. Kdor se prvi cepi, prvi znova odpre proizvodne in trgovske dejavnosti in pride prej iz krize, s prednostjo pred drugimi državami. Kitajska že ima to prednost, prva se je soočila s pandemijo in prva se iz nje izvlekla. Poročila italijanskih obveščevalnih služb poudarjajo, kako si Peking ogleduje italijansko strateško premoženje, infrastrukturo, pristanišča, obrambna podjetja in podjetja, ki izdelujejo različne dele za industrijo. Želijo si kupiti nekaj našega premoženja v krizi zaradi pandemije. Vloga nacionalnih držav in Evrope je, da ustavi takšne poskuse. Med najučinkovitejšimi sredstvi za boj proti njim je zagotovo to, da storimo vse, da se čim prej rešimo iz gospodarske krize in znova odpremo proizvodne dejavnosti. Peking nas ne bo kupil na razprodaji. Severna liga je v zvezi s tem zelo jasna: ohraniti moramo nacionalni interes in se braniti pred zunanjimi grožnjami.
Kakšno je vaše mnenje o Evropi in njenem odzivu med pandemijo?
Izkazalo se je, da je bila Evropska unija najprej popolnoma nepripravljena na pandemijo. Na prve prošnje za pomoč iz Italije nobena država članica ni odgovorila pozitivno in italijanski veleposlanik v Bruslju je moral javno razgaliti tako vedenje evropskih partnerjev. Nato je Evropa ugotovila, da lahko zaradi strogih pravil pride do implozije. Zato se je pakt stabilnosti začasno ustavil, stroga pravila za državno pomoč so se spremenila, oblikoval se je načrt za oživitev gospodarstva, za pomoč evropskemu gospodarstvu, da se po pandemiji reši iz gospodarske krize. Zdaj je pomembno, da se z evropskimi institucijami spremlja, kako gre s temi bolj prilagodljivimi pravili, in se premaga obdobje varčevanja. V letu 2020 se je samo v Italiji milijon ljudi znašlo pod pragom revščine. To ni politični slogan, Državni statistični inštitut (Istat) je ta podatek razkril prejšnji teden. Rast absolutne revščine je večja na severu države. Na severu, kjer so do sedaj obstajala mala in srednje velika podjetja, ki so bila s svojimi vplačili DDV pravi proizvodni motor Italije in Evrope. Zdaj mora slediti gospodarsko okrevanje. Za to je treba odpraviti odvečno birokracijo, odpraviti nepotrebne predpise ali zapletene postopke, ki podjetnike stanejo denar in čas ter zmanjšujejo produktivnost in konkurenčnost naših podjetij. Naša podjetja moramo pustiti, da delajo v miru brez dodanih omejitev ali ovir njihovi iznajdljivosti in proizvodni zmogljivosti.
Kako se namerava Liga gibati v evropskem prostoru?
Pomembno je združiti politična gibanja, ki si želijo vrnitve k izvoru Evrope, Evropo ustanoviteljev, Evropo z judovsko-krščanskimi koreninami, ki brani zahodne vrednote, Evropo ob Izraelu in ZDA, Evropo, ki nadzoruje svoje meje. Liga bi lahko delovala kot katalizator med temi različnimi silami, ki nasprotujejo Evropski uniji s social-progresistično matrico. Od Poljske do Madžarske, od Slovenije do Italije je pomembno, da se gibanja, ki delijo te vrednote, združijo, da bodo v evropskem parlamentu lahko vedno bolj prodorne.
Ste tudi koordinator Lige za Furlanijo Julijsko krajino, pokrajino, ki meji s Slovenijo. Kakšni so odnosi med obema?
Predsednik pokrajine FJK Massimiliano Fedriga ohranja dobre odnose s predsednikom Janšo. Sodelovanje med nami in Slovenijo je treba okrepiti, še posebej v tem občutljivem trenutku. Zato bi rad prosil, da bi v slovenskih ukrepih za zajezitev pandemije zagotovili zajamčene pravice čezmejnih delavcev. Seveda v skladu s predpisi in zdravstveno varnostjo je treba tisočem ljudi, ki morajo iz službenih ali družinskih razlogov prečkati mejo, zagotoviti možnost, da to storijo ali poiščejo rešitev, ki bo lahko zadovoljila vse strani.
Drugo vprašanje zadeva priseljevanje in balkansko pot. Nujno je, da se Italija, Slovenija in Hrvaška združijo in zaprosijo Evropsko unijo, da brani zunanje meje in migrantom ne dovoli vstopa v EU. Za to bi bilo primerno ustanoviti centre za nadzor beguncev zunaj EU − v Bosni −, da bi lahko obravnavali prošnje za azil in vrnili v domovine vse tiste migrante, ki do azila niso upravičeni. Naše države ne smejo postati evropsko begunsko taborišče.
