Piše: Ana Zagožen
Slovenci danes živimo v večstrankarskem demokratičnem sistemu, medijev imamo največ do sedaj, vladajoča koalicija pa je dnevno žrtev napadov največjih novinarskih hiš v državi. Tako doma kot v tujini nas predstavljajo kot največjo evropsko diktatorsko državo. Dejstvo je, da imajo naši novinarji v tem času, po letu 2017 torej, največ svobode do sedaj, kakor je v letnem poročilu ocenila tudi ameriška nevladna organizacija Freedom House; Slovenija je na ravni svobode v lanskem letu dosegla kar 95 od 100 mogočih točk. Ali so režiserji zdajšnje t. i. diktatorske države to ideologijo malo zamaknili? In zakaj govorijo neresnice tako doma kot v Evropi? Pa poglejmo v čas, ko smo živeli v socialističnemu režimu. Takratni vladajoči sistem je seveda laže obvladoval ljudi, saj pluralnost medijev ni obstajala. Edini posrednik med politikom in volivcem je bil tiskani papir. In če novinarju, oziroma uredniku odgovor nekoga, na katerega se je članek nanašal, ni ustrezal, ga pač niso objavili ali pa so ga potem nekaj številk pozneje v manjšem tisku postavili na manj pomembno stran. Novinar je imel absolutno oblast nad vsebinami. To pa je tudi razlog, zakaj levo usmerjene medijske skupine zdaj tako izjemno moti, da nimajo pod nadzorom družbenih omrežij, saj z njimi ljudje postajajo bolj informirani, razvija se dialog in izmenjava mnenj. Za velik del naših medijev, katerih zgodovina sega v totalitarni sistem, ni pomembno le, kaj poročajo, temveč je bistveno, kaj zamolčijo.
Jezi jih, da so mediji, ki so bolj desno usmerjeni, bolj gledani kot nacionalna televizija. Skoraj lahko rečemo, da je RTVS padla na raven rumenega tiska. Potemtakem to ni nič drugega kot strah pred izgubo monopola v četrti veji oblasti. Države z dolgoletno demokracijo, ki niso občutile socializma, si niti ne morejo predstavljati našega odnosa do medijev. Je pa tudi res, da so novinarji in dopisniki iz levega političnega pola povezani po vsej Evropski uniji, tako, da si dnevno izmenjujejo »projekte«. Saj glavni razlog s t. i. novinarsko diktaturo vladavine Janeza Janše je očrniti vlado pred predsedovanjem Svetu Evropske unije, ker vedo, da bo predsedovanje uspešno, kot je bilo tudi prvič, ko je Slovenija predsedovala Svetu EU. Prav tako kreatorji medijske gonje niso dosegli glavnega cilja, t. j., da bi vlada padla. Zdi se, kot da že 30 let gledamo eno in isto. Kar pa je najbolj zanimivo, je to, da v bistvu nas, ki pripadamo desno usmerjeni politični opciji, blokira ne le slovenska levica, ampak nas želijo utišati globalno. Utišati na način, da dosežejo, da bi prevladujoča družbena omrežja blokirala našo svobodo govora, naša politična stališča in demokratično mišljenje. Twitter je ugasnil račune obveščanja celo predsedniku ZDA. Če pogledamo širše, vidimo, da so tradicionalne države, kot so Slovenija, Poljska, Madžarska in druge, nekako v manjšini in da ne ujemamo z novimi globalnimi in evropskimi vrednotami. Bistveno torej je, da je nesvoboda izražanja postala svetovni problem. Tudi svetovne medije nadzirajo globalne sile. V Sloveniji smo desetletja živeli v napačnem odnosu z mediji in še danes imamo ta problem, saj pregovor pravi, kolikor časa smo živeli v socializmu, toliko časa bo potrebnega, da se ga rešimo. Veliko je bilo samocenzure in politične korektnosti, kar se čuti še danes. Intimno se ne moremo osvoboditi prejšnjega
enostrankarskega sistema. Tudi fakultete in študijske vsebine so še vedno pod tem vplivom in nemalokrat izobrazimo enoumne novinarje. Zato je tako pomembno, da spodbujamo tudi zasebno šolstvo, saj se tudi na ta način medijski prostor širi. Novinarji morajo prej ali slej notranjo nesvobodo zamenjati s svobodo, s svobodo mišljenja in govora, vzpostaviti se morajo novi demokratični odnosi. V dobro demokracije morata zavladati sproščenost in pogum, hkrati pa novinarji ne smejo pozabiti, da so v prvi vrsti poročevalci o določenem dogodku, osebni občutki do osebe ali situacije pa ne smejo preseči profesionalnosti.
Ana Zagožen je ljubljanska mestna svetnica.
