Piše: Damjan Prelovšek
V Sloveniji zavesti o pomenu kulturnih spomenikov za narodno identiteto skoraj ni, saj pisana beseda še vedno velja za temelj naše samobitnosti. Smo pač narod literatov. Sodobna doktrina varovanja kulturnih spomenikov se je v Evropi sistematično razvijala od srede 19. stoletja. Za njenega utemeljitelja pri nas velja prof. France Stelè, ki je bil v svojem času priznan za nesporno avtoriteto. Vzgojil je vrsto naslednikov, ki so tudi tedaj, ko ni bilo razumevanja ne za cerkve ne za gradove, znali slediti temeljnim načelom njihovega varovanja. Med Steletove najbolj vidne naslednike sodijo Marijan Zadnikar, Ivan Stopar, Ivan Komelj in Nace Šumi. Žal, so že vsi pokojni. Danes praktično ni nikogar, ki bi užival vsaj malo spoštovanja in bi jim strokovno segel do peta, kar se pozna v vse večji stihiji in neučinkovitosti spomeniške službe, ki je med najslabšimi v Evropi. Podeljujejo si zveneče strokovne naslove, za njimi pa ostajajo iznakaženi spomeniki. Izjeme so silno redke. Spomeniško varstvo zato na splošno ne uživa zaupanja. Temelji doktrine klasičnega spomeniškega varstva so pri nas do konca razsuti. Vsakdo ravna čisto po svoje, neznanje pa opravičuje z izgovorom, da gre za sodoben kreativen pristop k varovanju kulturne dediščine. V vrhu območnih enot zavoda že desetletje vedrijo in oblačijo isti ljudje, ki so že zdavnaj izgubili stik s poslanstvom svojega poklica.
Zato si iz bogate zakladnice uničevanja naših kulturni spomenikov oglejmo samo nekaj bolj ali manj slučajno izbranih primerov. Lani je javnost razburilo podiranje edine zgodovinsko vredne profane stavbe v Dutovljah, ki ga je podprl zavod. Generalni konservator zavoda je za Plečnikov stadion napisal dvoje strokovnih mnenj v korist investitorja in s tem povozil stroko. Nihče mu za to ni skrivil lasu, čeprav to ni njegov edini greh. Cerkev nekdanjega dominikanskega samostana na Ptuju je uničena z novo interpolacijo. Stavbo nekdanjega Centromerkurja (Urbancova palača) v Ljubljani je iznakazila strokovna svetnica zavoda. Pri Plečnikovi hiši so obnovili vso umazanijo na ometu, odstranili alpinum, na katerem je arhitekt z veliko ljubeznijo gojil okrasne rastline, po vsakem dežju se klet spremeni v 10 centimetrov globok bazen, v notranjosti pa manjka veliko predmetov, ki so ostali pri arhitektovem sorodstvu itd. Biser Plečnikove arhitekture, cerkev sv. Mihaela na Ljubljanskem barju je, od kar je prepuščena skrbi domačinov, postala skladišče neokusnosti in kiča itd. Plečnikov paviljon Jožamurka v Begunjah je ogrožen zaradi drsenja zemljišča. Radovljiška občina ima za njegovo sanacijo že dolgo pripravljen denar, vendar ne more začeti z delom, ker kranjska območna enota zavoda ne izda predpisanih smernic, bojda zaradi odsotnosti pristojne konservatorke. Propadajo tudi gradovi kot na primer Haasberg pri Planini, ki bi ga bi bilo pred leti še mogoče rešiti, danes pa je do konca sesuta razvalina. Za obnovo gradu Planina pri Sevnici je bil na voljo denar, celjski konservatorji pa so jo onemogočili s svojim nerganjem. Grad Štatenberg so si olastninili zasebniki in ga spreminjajo v vzoren kič. Zavod se ne zgane. Podobno se dogaja v Podčetrtku in še marsikje drugje, itd., itd.
Zadnja aktualna zgodba zadeva reševanje zgodovinsko izjemno pomembnih ostankov kartuzije Žiče, ene prvih in vodilnih v srednji Evropi. Umetnostnozgodovinski inštitut F. Steleta je na to temo sklical strokovno posvetovanje, ki se je sprevrglo v samoupravo debatiranje, namesto, da bi prisluhnili edinima resničnima poznavalcema dr. Miji Oter Gorenčič in izrednemu profesorju arh. Igorju Sapaču, ki se oba že leta ukvarjata z reševanjem monastične arhitekture pri nas. Zakaj gre? V našem podnebju ni mogoče ohranjati cerkvenega zidovja ne da bi ga zastrešili. To vemo že zelo dolgo. Pod vodstvom dr. Zadnikarja je bil izdelan projekt zasilne dvokapne strehe, ki bi ohranjala podobo svoje prednice. Ko je nedavno Ministrstvo za kulturo za rešitev Žič namenilo dobra dva milijona evrov, kar se doslej še ni zgodilo, je celjska območna enota zavoda, poleg skrajno neumne betonske sprehajalne poti po povišani severni cerkveni steni, kot dobrodošlo novost podprla tudi izjemno drag ekstravaganten projekt pomične strehe. Ta v resnici ne služi ničemur, saj bi polovica stavbe ostajala izpostavljena vremenskim neprilikam in bi jo pred vsakim dežjem morali četrt ure zapirati s pomočjo šestih elektromotorjev. Poleg tega cerkvi prislonjena Otokarjeva kapela še naprej ostaja nezaščitena brez strehe. Stran vržen davkoplačevalski denar. Upravljavec Žič je namreč knjižnica v Slovenskih Konjicah, ta pa v soboto zapre svoje prostore in čez nedeljo ni nihče več dosegljiv. Torej med vikendom ne bi smelo deževati, snežiti ali zmrzovati. Tak nesmisel ima v sicer ugodnejših klimatskih razmerah po mojem vedenju le še nova mošeja Hasana II. v maroški Casablanki. Konservatorji predvideni poseg opravičujejo s tem, da je treba ministrski denar hitro porabiti in zato ni časa ne za javni natečaj, ne za strokovno razpravo. So gluhi za vsakršno utemeljeno kritiko. Po vsem povedanem bi bilo edino resnično zdravilo razpustitev Zavoda za varstvo kulturne dediščine in njegovo novo formiranje z ljudmi, ki se zavedajo odgovornosti do naših kulturnih spomenikov in jih zaradi pohlepa po zaslužku ne nameravajo spreminjati v Disneyland.
Damjan Prelovšek je umetnostni zgodovinar, poznavalec Plečnikovega izročila ter publicist.
