Piše: Sara Bertoncelj/Nova24
“V Sloveniji sovražnosti in “vojne” ne potrebujemo. Pač pa odgovorno oblast, konstruktivno opozicijo in pluralno ter pošteno medijsko krajino. Ne pa take, kjer se medije z desne provenience označuje za “tovarno zla”, tiste z nasprotnega pola pa dnevno navaja kot verodostojne in njihove članke povzema in promovira v večinskih medijih,” meni član Upravnega sveta Združenja novinarjev in publicistov (ZPN) Igor Pirkovič. Predsednik Združenja domoljubnih novinarjev Slovenije Jože Biščak pa poudarja, da bolj transparentnega lastništva brez skritih lastnikov, kot to velja za Demokracijo in Nova24TV, v Sloveniji ni.
Po ponedeljkovi neuspeli nezaupnici koalicije KUL se je v bruseljskem spletnem mediju Politico takoj naslednji dan povsem “slučajno” znašel članek z obtožbami, kako naj bi predsednik vlade Janez Janša ustrahoval in preganjal medije, ki niso po njegovem okusu. V luči svojega “transparentnega” novinarskega profesionalizma, se jim sicer očitno ni zelo primerno, da bi objavili še odgovore vlade RS, ki so objavljeni tudi na vladni spletni strani. Naši osrednji mediji so uperjeni proti aktualni vladi, že od dne, ko je ta nastopila svoj mandat, svoje politične usmerjenosti pa sedaj niti ne skrivajo več – ter temu primerno tudi poročajo. Njihovo poročanje pa očitno ni omejeno zgolj na našo državo, skoraj bi lahko rekli, da “dober” glas seže v deveto vas, če je levi opoziciji to seveda v interesu.
In blatenje aktualne vlade jim vsekakor je. Članek avtorice Lili Bayer je bil napisan na podlagi več kot deset novinarskih virov iz Slovenije, ki pa so želeli ostati anonimni. Po navedbah, naj bi se napadi na medije kar vrstili, vlada pa si želi spremembe medijske zakonodaje, da bi si tako podredila sedaj “neodvisne” slovenske medije. Slovenski premier naj bi z napadi na novinarje ustvarjal vzdušje strahu, novinarji pa so avtorici članka tudi poročali, da zaradi nenehnih pritiskov prihaja do samocenzure. Resnici na ljubo, če le za trenutek spremljamo katerega od osrednjih medijev, je jasno, da o samocenzurni ni ne duha ne sluha.
Slovenske stvarnosti ne poznajo, zato nasedajo pristranskim virom
“Ko gre za odmeve o zapisih tujega tiska o Sloveniji, so zadeve prenesene izrazito enostransko,” je mnenja član Upravnega sveta Združenja novinarjev in publicistov (ZPN) Igor Pirkovič in dodaja, da se o Sloveniji in njenih predstavnikih se piše tako in drugače. Kritično in pohvalno. “Ste zasledili, da bi večinski mediji povzeli poročanje katerega od številnih evropskih medijev, ki v superlativih poroča o slovenskih političnih predstavnikih,” je vprašal in v istem hipu tudi odgovoril: “Seveda ne, ker se izvaja enostranska selekcija.” V obratnih primerih je prenos iz tujih v slovenske medije logična posledica. Bodisi, da zapisi izhajajo iz uglednega ali obskurnega tujega tiska, se to skozi odprta vrata izkoristi za notranjepolitični obračun s trenutno oblastjo. Ni poslanstvo medijev braniti katerokoli oblast, zavezujejo pa jih profesionalna načela poročevalske etike.
Pirkovič je poudaril, da je šlo pri zadnjem zapisu bruseljskega Politica očitno za izmišljen članek, ki je nastal v dogovoru z nekom iz Slovenije. “Seveda Evropa slovenske stvarnost ne pozna in deloma nasede omenjenim izmišljotinam,” je opomnil in že podal opazko, da že bežen pregled internetnega medija Politico, pušča vtis, da se večinoma ukvarjajo z Donaldom Trumpom, Viktorjem Orbanom in Janezo Janšo. Nekaj klikov in zadeve dobijo ozadje. Si predstavljate, da bi večinski mediji izpostavili kritično pisanje uglednega dnevnika The Guardian, kjer je Barry Glendenning kritično pisal o Aleksandru Čeferinu glede nepremišljenih odločitev zveze UEFA, da klub virusu dopusti igranje tekem pred gledalci? “Ne, tega filma niste in ne boste videli, ker Aleksander Čeferin ni nekdo, ki ga je treba sesuti. Vse skupaj je že malo smešno in na trenutke histerično v izraziti vnemi prehiteti redne volitve in zmagati v medijski vojni, če že s konstruktivno nezaupnico ni šlo,” je član Upravnega sveta ZPN pojasnil ozadje dogajanja.
Treba bi bilo opraviti neodvisno raziskavo slovenske medijske krajine
Predsednik Združenja domoljubnih novinarjev Slovenije Jože Biščak pa je zapisal: “Čeprav menim, da bi bila za medije dovolj edina “regulacija”, ki se nanaša na njih, to je 39. člen Ustave RS, ki pravi, da je zagotovljena svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja ter da vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja, sem vendarle menja, da bi lahko nekdo opravil neko neodvisno raziskavo slovenske medijske krajine.” Ob tem je še pojasnil, da s tem ne misli na vrednostno in ideološko usmeritev medijev, ampak na monopole in kartelno dogovarjanje. Opozoril je, da je eden takih medijski konglomerat Martina Odlazka, ki je največji v državi.
“Naj se enkrat za vselej razišče med seboj povezane osebe v lastništvu in vodstvu številnih podjetij. Predvsem pa, kakšne pravice ima država do dela Odlazkovega (in njegovih “kolegov”) premoženja, ki je bilo preneseno na DUTB,” je predlagal Biščak in dodal, da je sicer logično, da je DUTB kupila podjetje, ki je znano po številnih medijih in prepletenim lastništvom, saj je bila zavarovani upnik, premoženje je pa na ta način spravila iz stečaja. “Toda kot vem, naj bi Odlazek in tovarišija nad tem premoženjem ohranila večino glasovalnih pravic. Če to drži, bi moral za to na DUTB nekdo odgovarjati,” je poudaril. So pa še številni drugi primeri, ki kar kličejo po preiskavi: monopoli in kartelni dogovori na področju oglaševanja, monopol na področju radia, distribucija in tisk medijev ter še kaj bi se našlo. Biščak je prepričan, da bi ob podrobni preiskavi vsega skoraj zagotovo prišli do ugotovitve, da so mediji v rokah peščice tajkunov, ki so do njih prišli za peščico evrov. “Ampak ne, Evropo zdaj bolj zanima lastništvo Demokracije in Nova24TV. Trdim, bolj transparentnega lastništva, brez skritih lastnikov, v Sloveniji ni,” je predsednik Domoljubnih novinarjev poudaril za konec.
Širša javnost mora nujno spoznati slovensko medijsko sceno
Že od začetka mandata sedanje vlade je strategija levega interesnega zaledja, da proti slovenski vladi obrne različne mednarodne institucije, nekaj mesecev pred predsedovanjem svetu EU, pa se ta namera le še stopnjuje. Marsikomu v tujini se seveda o slovenskih medijskih razmerah niti približno ne svita, niti jim ni znano kaj dosti o lastniških razmerjih in financiranju medijev. Prav tako si ne znajo predstavljati, kako je naša medijska scena prežeta z ostanki prejšnjega režima, ki še danes krojijo omembe vreden del javnega mnenja, ki ga navidezno nepristranski mediji proizvedejo. In tudi iz tega razloga bi bilo treba opraviti neodvisno raziskavo slovenske medijske krajine, da se končno enkrat tudi širši javnosti prikaže, kakšno stanje v resnici prevladuje. Največja nevarnost so namreč prav mediji, ki pod krinko nevtralnosti prodajajo neko določeno ideologijo in ob tem prepričujejo svoje občinstvo, da gre za objektivno in verodostojno podajanje resnice. Morda celo zares drži, da je v Sloveniji medijska svoboda ogrožena – a grožnja prihaja s povsem drugega konca, kot se želi sedaj prikazati, tudi s pisarjenjem v tujino.
