Pišeta: Jože Biščak in Vinko Vasle
Spoštovana Vera Jourova, podpredsednica Evropske komisije in evropska komisarka za vrednote in preglednost,
nedavno ste na spletnem pogovoru za Presseclub Concordia spet omenili Slovenijo, kjer so kritični novinarji domnevno ustrahovani. Kot je poročal portal 24UR, ste dejali še: »Ko so mediji v težavah, so v težavah tudi naše demokracije. Moramo pospešiti naše napore, da podpremo novinarje.«
Opozarjate tudi, da se na Poljskem, Madžarskem in Sloveniji stopnjuje politični in ekonomski pritisk na neodvisne novinarje in neodvisne medijske hiše. Ne veva natančno, kaj mislite z besedo »neodvisni«, meniva, da so vsi mediji »odvisni« od svojih bralcev in poslušalcev, res pa je, da je bila do zdaj praksa, da so bili nekateri »neodvisni« mediji navajeni, da izhajajo brez zakonov trga, kar pomeni, da so izhajali, čeprav stroški s prodajo in oglasi niso zadostovali za finančno pokritje poslovanja. Občutek imava, da menite, da so mediji na Poljskem, Madžarskem in v Sloveniji ogroženi le zato, ker so na volitvah zmagale konservativne stranke. To pa je za vas z ideologijo liberalne demokracije avtomatično slabo, mar ne? Prepričana sva, da je demokracija na Poljskem, Madžarskem in v Sloveniji v dobri kondiciji, da so vse vlade legitimne, da so njihove ideologije in vrednote tudi legitimne. »Težava« je le, da so nekateri mediji skupaj z nevladnimi organizacijami, ki kot po pravilu podpirajo »neodvisne« medije odtrgani davkoplačevalskega denarja, niso več prisesani na davkoplačevalski denar. In potem jokajo in stokajo, ker morajo preživeti na trgu.
Ker ne želiva biti odvetnika Poljske in Madžarske, obe državi znata sama odgovoriti na vaše neutemeljene očitke, bova malo pokomentirala vaše razmišljanje o Sloveniji.
Bova začela na koncu. Kaj to pomeni »naše demokracije«? Se demokracije delijo na »naše« in »vaše«? Kaj je značilnost »naše« demokracije? To, kar vi pravite, je demokracija ali kaj? Dajte no!
Naj razčistimo. Osnova za vsako demokracijo je svoboda, predvsem svoboda govora, da vsakdo lahko pove, kar misli. Ta svoboščina je zaščitena z ustavo v vseh demokratičnih državah. Upava, da ste s tem vsi strinjamo – da svoboda zagotavlja tudi demokracijo. Po drugi strani pa demokracija še ne pomeni avtomatično svobode, kar lahko danes opazujemo predvsem v zahodnih demokracijah, ki so bile nekoč vzor komunističnih držav (tudi Slovenije), danes pa se svoboda v teh državah hitro omejuje (tako ekonomska, osebna in druga svoboda).
Gremo naprej. Demokracija je zgolj oblika vladanja, je zgolj in samo organizacijska oblika v neki državi. Demokracija je torej sistem, oblika in način vladanja. Poznamo več demokracij, vse po vrsti so demokratične: od parlamentarne do predsedniške demokracije.
V Sloveniji (in večini evropskih držav) imamo parlamentarno demokracijo. To pomeni, da se za oblast borijo različne stranke z različnimi programi in različnimi ideologijami. Ljudje na svobodnih in demokratičnih volitvah odločijo, kateri stranki bodo v skladu s svojimi vrednotami in načeli dali svoj glas. Običajno je, da vlado sestavi zmagovalka volitev. V Sloveniji so jo najprej sestavili poraženci (njihov volilni program je bil en sam – proti Janezu Janši, predsedniku stranke SDS), lani so odstopili, Slovenija je dobila desnosredinsko vlado. Za sedanje koalicijske partnerje lahko rečemo, da je SMC sredinska stranka, NSi je desnosredinska krščansko-demokratska stranka, SDS, ki je največja koalicijska stranka in njen predsednik Janez Janša je tudi premier, je konservativno-liberalna stranka (konservativna po vrednotah, liberalna načeloma po ekonomiji). Na oblast je koalicija prišla po demokratični poti, taka je tudi njena usmeritev.
Torej, kaj je zdaj »naša demokracija«? Očitno je, kot je razvidno iz vašega mnenja, da slovenska vlada (predvsem njena največja politična stranka) ne zagovarja »prave« demokracije. In kaj je prava demokracija? Po prevladujočem mnenju je edina prava demokracija (očitno tudi vaša, vsekakor pa za veliko večino, kar okoli 90 odstotkov slovenskih medijev) liberalna demokracija. Vse druge so označene za »neprave« demokracije, ker nimajo v svojih programih liberalno-demokratske ideologije. Po vašem mnenju, ki ga žal deli tudi večina bruseljskih uradnikov, bi bilo najboljše liberalno-demokratsko enoumje. Nimate prav. Konservativizem je povsem enakovredna in legitimna ideologija katerikoli liberalni na vaši strani. Za zmagovalko volitev so SDS razglasili volivci, ki so volili zanjo. Ali odrekate volivcem legitimnost samostojnega odločanja in razmišljanja s svojo glavo? Zdi se, da že tako mislite.
In še o domnevno ustrahovanih novinarjih v Sloveniji. Ste lahko konkretni? Kateri izmed novinarjev je bil ustrahovan, kdo je prejemal grožnje s strani oblasti, koliko novinarjev je zaradi poročanja ali izražanja stališč zaprtih? Poveva vam, to sva že enkrat zapisala, novinarji so v Sloveniji povsem varni. Nihče ne ogroža njihovih življenj, svobodno delijo svoje ideje in mnenja, zagotovljena jim je pravica do pisanja in izražanja česarkoli. Se bodo pa moral navaditi na jezen in oster odziv javnosti, ki ga povzroča njihovo poročanje in pisanje, ki je polno manipulacij in laži. Predvsem pa se bodo morali naučiti, da kritizirani lahko kritizirajo nazaj. Prav slednji stavek je prava svoboda in prava demokracija, so take okoliščine, v katerih želim živeti: da svobodno izražam mnenja in sem lahko za svoje mnenje kritiziran nazaj. Tudi s strani oblasti. Če pa je že kdaj prišlo do ustrahovanja, smo ga bili deležni mi, konservativni novinarji, ko je nekdanji premier Marjan šarec vodstvom podjetij v državni lasti “priporočil”, naj ne oglašujejo v medijih, ki mu niso povšeči (domnevno zaradi širjenja nestrpnosti). Takrat se iz Bruslja ni nihče oglasil, kar je sramota. Predvsem pa veliko pove o danes prevladujoči in edini zveličavni »naši« ideologiji, to je ideologiji liberalne-demokracije, ki očitno, to je zdaj že jasno in dokazljivo, edina prinaša nesvobodo in totalitarizem.
Vaši pogledi, mnenja in stališča so izrazito enostranski in čeprav ste nekoč obljubili, da boste spoštovali in upoštevali tudi drugo plat medalje, se to ni zgodilo. Podpisnika sva dolgoletna novinarja, ki sva se za novinarsko profesionalno svobodo borila že v bivšem režimu skupne komunistične države Jugoslavije. Zato nama je zelo dobro poznano, kaj so v novinarstvu prava načela, morala in etika in kaj zavržni agitprop, ki ga je nekdaj pri nas uprozarjala komunistična partija, zdaj pa žal njeni – kot si pravijo – ponosni nasledniki. To seveda novinarstvo ni, ker je polno neresnic, celo laži in ideološke propagande. In ki je strankarsko politično instrumentalizirano zato, da z znanimi prijemi diskreditira posameznike, pri čemer gre za medijske umori tudi z vdorom v zasebnost. Tako so se v zadnjih dvajsetih letih nekoč ugledni mediji spremenili v politikantsko mašinerijo, novinarji pa v propagandiste ene politične opcije. Od profesionalnega etičnega novinarstva je to dlje kot od Zemlje do Marsa.
V teh medijih velikokrat tudi ni jasno, kaj je stališče urednika, novinarja, medija in kaj informacija. Šlo je tako daleč, da celo znana načela novinarstva “informacija je sveta, komentar svoboden” ne držijo več. In da so medijsko sprejemljivi sogovorniki samo ene politične opcije, drugi pa drugorazredno spregledani. Od tod tudi velikokrat nejevolja ne samo med nekaterimi politiki, ampak tudi v velikem delu javnosti, še posebej, če to počenja javni medij RTV Slovenija, ki je vse bolj v “zasebni lasti” skrajno levega političnega prostora.
Na kakršnokoli kritiko se takšni novinarji in mediji hrupno odzovejo z bombardiranjem domače in tuje javnosti, da gre za napad na demokracijo, na novinarsko svobodo in za napad na “delitev” oblasti med mediji in politiko. A o tem ropočejo mediji, ki so s svojo politično vrhuško najbolj tesno povezani. S tem se namerno ustvarja vtis, da so ti novinarje življenjsko ogroženi, čeprav v zadnjem času beležimo samo en takšen primer – ko je med divjanjem tako imenovanih covid idiotov v Ljubljani skrajni levičar fizično napadel fotoreporterja in ga hudo poškodoval, drugega novinarja in policista pa samo obrcal. Kakšnega posebnega zgražanja v teh medijih ni bilo, če odštejem, da je javna RTVS pred kamere postavila znanega že obsojenega kriminalca in dilerja, ki je pravim novinarjem priporočil, da imajo vidne oznake na sebi, da ne bodo po krivem obrcan in tepeni.
Ob vsem tem je najbolj žalostno in zaskrbljujoče, da Društvo novinarjev Slovenije uporablja dvojna merila, ko gre za presojo ravnanja posameznih novinarjev in medijev. Gre za ekskluzivno novinarsko združenje levega pola, ki ob nestrinjanjih s posameznimi stališči in mnenji druge strani uporablja najbolj zavržno metodo – novinarje ovaja javnemu tožilstvu, kar seveda ne bi smela biti njihova naloga. K vsej tej politični norosti prispevajo tudi nekateri javni tožilci, ki nevarne grožnje po umorih politikov desne provenience razglašajo za normalen odziv posameznikov, ker duševno trpijo zaradi teh politikov. Mediji, o katerih govoriva, to seveda absolutno podpirajo in na primer niso problematizirali grožnje notranjemu ministru, da je “pes, ki ga je treba likvidirati”, ker pač v tem tudi tožilka ni prepoznala nič omembe vrednega.
Resnica je seveda ta, da so v Sloveniji napadani ne samo politiki, ampak tudi novinarji in njihovi mediji, ki se upirajo takšni novinarski in levo politični “kulturi.” Kritika na račun njihove neprofesionalnosti pa se hitro razglaša za celo fizično grožnjo, kar je brez vsakršnega argumenta.
Spoštovana, žal nama je, da še naprej kot evropska komisarka, ki ideološko ne bi smela biti javno opredeljena, za svoje vire informiranja o razmerah v Sloveniji izključno uporabljate nam sicer znane vire in pisce, kar pa je z vidika vaše fukncije popolnoma nesprejemljivo.
Kaj promovirajo “naši” novinarji, ki se zavzemajo za “našo” demokracijo, si oglejte v spodnjem videu.
Jože Biščak je glavni in odgovorni urednik konservativno usmerjene revije Demokracija, predsednik Slovenskega združenja domoljubnih novinarjev in avtor knjig Zgodbe iz Kavarne Hayek, Zapisi konservativnega liberalca in Potovati z Orwellom.
Vinko Vasle je dolgoletni novinar in urednik ter nekdanji direktor nacionalnega Radia Slovenija ter avtor več romanov, med drugimi Purgarji, Darovalec, Arhivar, Prva hiša na Marsu in Pisma podpore in upora.
