Prvi junij ni še, pa spet vstaja
je v Trnovljah, kjer otroci lačni
v šolo radi šli bi, kar oblačni
dnevi branijo jim, vstani raja!
Šolali otroke svoje radi
bi uborni in nesrečni knapi,
da nihče več v tisti mračni grapi
ne ostal bi, da ušli bi mladi.
Knapov da ni več, to zamolčijo,
šola, vpijejo, pa je zaprta,
srca proletarska vsa so strta,
hude se krivice jim godijo.
Je v Trnovljah zopet nova buna.
To zadevo kakor vsakič reši,
naj zato prihod svoj le pospeši
kakor pred stoletjem spet Orjuna.
Bojda so takrat jo tam zlomili,
rezultat pa mrtvi domačini,
Dom rudarski ves požgan, kdo hlini,
da so rdeči koga nalomili?
Prvojunijska je cesta gladka,
tam slavi se laž docela gola,
človek bi od smeha padel s stola,
to zasavske Dražgoše so skratka.
