Piše: P. G.
DZ sodniku Zvjezdanu Radonjiću ni priznal imunitete in je zoper njega dovolil vodenje kazenskega postopka zaradi utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj obrekovanja in razžalitve. Tako je glasovalo 79 poslancev, eden je bil proti.
Zahtevo za odločitev o dovoljenju za začetek kazenskega postopka zoper sodnika na Okrožnem sodišču v Ljubljani Radonjića je podalo Okrožno državno tožilstvo v Celju. Kot matično delovno telo DZ je zahtevo obravnavala mandatno-volilna komisija, ki je DZ predlagala, naj imunitete sodniku ne prizna in dovoli vodenje kazenskega postopka.
Kot gre sklepati, gre za primer, ko je Radonjić februarja 2018 podal ovadbo o primeru domnevnega podkupovanja na višjem sodišču, pri čemer je kot sumljive navedel še sedem drugih primerov, ki so jih obravnavali višji sodniki. Zoper Radonjića je nato eden od sodnikov vložil ovadbo zaradi krive ovadbe, ker naj bi drugim sodnikom neupravičeno očital podkupljivost.
Radonjiću je zaradi več težjih disciplinskih kršitev podpredsednik vrhovnega sodišča Miodrag Đorđević izrekel začasni suspenz na podlagi uvedenega disciplinskega postopka. Na izrečeni začasni suspenz se je avgusta pritožil.
Ker zakon določa, da se zoper sodnika, ki je osumljen kaznivega dejanja pri opravljanju sodniške funkcije, ne sme začeti kazenskega postopka brez dovoljenja DZ, se mora o tem, ali postopek dovoli, izreči DZ. Ta pri tem zaprosi za mnenje Sodni svet, ki je v konkretnem primeru decembra ocenil, da za pregon ni ovir.
Dobili smo tudi odziv Zvjezdana Radonjića, ki se mu odločitev zdi sporna. Njegov odziv objavljamo v celoti:
Danes, dne 27.1.2021 bi naj Državni zbor sprejel malodane soglasno odločitev, da se mi ne dodeli sodniška imuniteta. Odločitev se mi zdi sporna iz dveh razlogov.
Proceduralno je zadeva izpeljana v duhu, ki nima dosti opraviti z demokracijo. Zoper mene je namreč v teku 5 ali 6 (pred)kazenskih postopkov, vendar ne vem, na katere med njimi se odločitev nanaša; ne vem torej za kaj se mi sploh sodi. O tem me niso obvestili ne iz Državnega tožilstva, ne iz Sodnega sveta, ne iz parlamentarnega odbora, ne iz Državnega zbora. Da postopek odvzema sodniške imunitete poteka sem izvedel izključno in le iz časopisov, do danes nisem prejel enega samega papirja! Nihče izmed naštetih državnih organov me ni pozval na razgovor ali odgovor, zaradi seznanitve z nasprotnimi stališči. Posegi te vrste močno spominjajo na položaj iz Kafkovega romana »Proces«, torej na stanje duha in odnosov v temeljnem protislovju z demokracijo.
Vsebinsko je zadeva takšna, da se kazenski postopek uvaja zoper sodnika, ki je resno opozoril na položaj v sodstvu in širše ter prezentno, na nujno zaostren način opisal za državo izredno nevarne okoliščine, ki so spremljale sojenje osebi, ki je bila nedolžna obsojena na dolgoletno zaporno kazen, pri čemer se nakazujejo hude zlorabe ustavnih kategorij v cilju zakritja nedovoljenih (para)državnih mehanizmov. Dovoljevanje kazenskega pregona v tej situaciji s strani najvišje institucije pošilja jasen signal, da je bolje molčati, četudi gre za hudo resne zadeve, kajti v nasprotnem se lahko posloviš od osebne svobode! Državni zbor se je torej hote ali nehote znašel v vlogi zatiralca svobode govora – verjetno najbolj pomembne izmed vseh ustavnih kategorij. Kajti družba, v kateri zaradi zapisanih besed lahko pristaneš v zaporu ni družba, v kateri kraljuje vladavina prava, temveč družba, ki se nevarno nagiba k povratku v leto 1988, ko je JLA ob podpori CK ZKS pošiljala v zapor opominjevalce na nevarnost državnih zlorab. Zaskrbljujoče je, da je sedaj v vlogi JLA pravosodje ter v vlogi CK ZKS Državni zbor ter da je imuniteto ukinila tudi stranka, katere predsednik je tedaj trpel enake posege kot jih sedaj prenašam sam.
Vir: STA
