Cirkusu se novi je pridružil,
stari pravzaprav, če smo natančni,
v polomiji neki prej finančni
namreč si je že ime prislužil.
Kdo je ta, so jeli spraševati
se gledalci, ta ni prav nič smešen,
tudi ne kot cirkusant uspešen,
kdo že to je, kam ga torej dati?
V firmi je Zares bil mož dejaven,
tam je svoje čase funkcioniral
in potem drevesa še podiral,
bil zato je prav zares pripraven.
Je preveč oklestil in razsekal,
ni bil za drvarja žal primeren,
se odpravil zdaj je ves čemeren
v cirkus, da bi po areni tekal.
Gospod Ficko mož se imenuje,
kakor tisti v Piki Nogavički,
so zdresirali ga tokrat strički,
da ne pleza, ampak zateguje.
S Čarlijem direktorjem povezan
je gospod, povejo poučeni,
prej je v gozdu sekal, pa so eni
poskrbeli, da je bil odrezan.
Cirkuški direktor angažiral
ga je za podpise in glasove,
moleduje za pristaše nove,
da bi kdo direktorja podpiral.
Cirkusu krvavo je potreben,
manjkala mu takšna je figura,
gospod Ficko, zlata kreatura
namreč je talent nadvse poseben.
V cirkusu, kjer za uspeh ni nade,
tak zaresnež nujna je pojava,
da se sfiži zadnja še predstava,
česar loti se, zares propade.
