Danes mineva sto let od smrti škofa dr. Antona Mahniča, ki ga v Sloveniji poznamo predvsem zaradi mita o »delitvi duhov«, številni levičarsko orientirani zgodovinarji pa mu pripisujejo krivdo za narodni razkol. Na Hrvaškem pa je celo svetniški kandidat, saj je kot škof na Krku branil narodno izročilo pred fašizmom. Zaradi tega so se mu fašisti maščevali.
Dr. Anton Mahnič je tako profesor, pesnik, pisatelj, kritik, katoliški ideolog in urednik, ki se ga slovenska javnost sramuje. Celo v cerkvenih vrstah se le redko govori o njem. Rodil se je 14. septembra 1850 v Kobdilju pri Štanjelu na Krasu kot prvi od devetih otrok. Po ljudski šoli v Štanjelu je leta 1893 postal dijak prve državne gimnazije v Gorici, ki jo je zaključil z odličnim uspehom. Že takrat se je pokazal njegov pisateljski in publicistični talent. Kasneje je vstopil v goriško bogoslovje, leta 1874 je bil posvečen v duhovnika. Leta 1975 ga je tedanji goriški nadškof Andrej Gollmayr imenoval za prefekta v malem semenišču v Gorici. Njegovo goriško obdobje je, kot je zapisal goriški zgodovinar dr. Renato Podbersič, bilo razpeto med vzgojno in izobraževalno delo v semenišču, pisanje in urednikovanje, vrsto javnih polemik in tudi nekatere posege v politično življenje. V tem času je tudi pripravljal doktorat na dunajski univerzi in ga zaključil leta 1881. Od tistega leta naprej je bil tudi profesor bibličnih ved v goriškem bogoslovju, postal je tudi urednik škofijske revije Folium Periodicum, ki je izhajala v latinščini. Leta 1888 je začel izdajati list Rimski katolik, kjer je bil urednik, lastnik in glavni sodelavec. Preko omenjene revije je spodbudil nastanek prvega slovenskega katoliškega shoda leta 1892, s čimer se je začelo slovensko katoliško gibanje. Štiri leta po shodu, že ob izteku leta 1896, pa ga je avstrijski cesar Franc Jožef imenoval za škofa na otoku Krku, imenovanje je potrdil papež Leon XIII. V škofa je bil posvečen v goriški stolnici.
Z letom 1897 se je tako začelo obdobje delovanja na Krku, kjer je ustanovil škofijsko tiskarno. Tako je nastala revija Hrvatska straža, ki ima podobne zasluge za nastanek hrvaškega katoliškega gibanja, kot Rimski katolik za slovensko. Leta 1903 je ustanovil Hrvaško akademsko društvo in se boril za hrvaščino kot učni jezik v šolah. Spodbujal je tudi k sodelovanju Slovencev in Hrvatov na kulturnem, cerkvenem in političnem področju. Med I. svetovno vojno je prosil duhovnike, naj vztrajajo pri svojih vernikih in naj se žrtvujejo zanje, je zapisal dr. Podbersič.
Za škofa Mahniča in njegovo škofijo so se začeli najtežji časi prav ob koncu prve svetovne vojne. Leta 1918 je italijanska vojska vkorakala na Krk in vzpostavila vojaško okupacijsko oblast. Za 68-letnega škofa je bila to velika preiskušnja, zaradi šibkega zdravja je leta 1919 zaprosil za dovoljenje, da bi odšel v Zagreb na zdravljenje. Vendar so ga Italijani s prevaro odpeljali v Rim, natančneje v Frascati južno od Rima, kjer je živel skoraj eno leto v revščini in brez možnosti zdravljenja. Na Krk se je tako vrnil še huje bolan in povsem brez finančnih sredstev. Poleti 1920 je odšel v Zagreb, da bi šel na zdravljenje v Varaždinske Toplice, a mu je za zdravljenje zmanjkalo denarja. Hotel se je vrniti na Krk, da bi prodal nekaj svojega premoženja in nadaljeval z zdravljenjem. Zagrebški nadškof Antun Bauer ga je nato gostil v svoji hiši, zdravljenja pa ni več dočakal. Umrl je 14. decembra 1920. Pokopali so ga v cerkvi sv. Frančiška Ksaverija v Zagrebu. Leta 2002 so njegove posmrtne ostanke prenesli na Krk, kjer je sedaj pokopan v tamkajšnji stolnici. Decembra 2013 se je začel postopek za njegovo beatifikacijo.
Ob stoletnici njegove smrti so za letošnji oktober pripravili tudi simpozij o Mahniču, a zaradi epidemije ni bil izveden in je preložen za nedoločen čas. Vendar pa bi bilo zelo potrebno osvetliti osebnost škofa Mahniča, ki ga večina Slovencev še vedno pozna zgolj po »ločevanju duhov« ter po menda ostrem napadu na pesnika Simona Gregorčiča. Tako kot večina slovenske javnosti pozna ljubljanskega škofa Antona Bonaventuro Jegliča zgolj po sežigu Cankarjeve »Erotike«…
