Spominjanje služi pisanju nove zgodovine Srednje Evrope, spodbujanju identitete in uvajanju t.i. “zakonov spominjanja”, ki predstavljajo državno različico zgodovinskih dogodkov.
Da bi razumeli, kaj določa Srednjo Evropo, velja usmeriti pozornost predvsem na deli, ki v določenem kontekstu predstavljata izkušnje te regije: Nečloveška dežela: Iskanje resnice v sovjetski Rusiji 1941–1942 Józefa Czapskega (Inhuman Land: Searching for the Truth in Soviet Russia 1941–1942 ) in Krvave dežele – Evropa med Hitlerjem in Stalinom prof. Timothyja Snyderja (Bloodlands: Europe Between Hitler and Stalin).
Tako v knjigi Czapskega kot Snyderja Srednjo Evropo določajo predvsem skupne izkušnje – teror, zločini proti človeštvu, okupacija; ter umestitev – med nacizmom in komunizmom. Te “skupne izkušnje”, predstavljene v delih Czapskega in Snyderja, opredeljujejo identiteto narodov Srednje Evrope ter s stališča zgodovinarja posredujejo védenje o nepredstavljivih izkušnjah, ki so postale resničnost številnih narodov, ki živijo na njenem ozemlju. Te skupne izkušnje srednje Evrope so nekaj, kar je zahodna Evropa prepoznala šele nedavno. Prej, torej pred padcem sovjetskega imperija, zahod ni imel prostega dostopa do arhivov ali pričevanj ljudi. Zaradi železne zavese nekatera poglavja iz zgodovine, med drugim o iztrebljanju Judov, niso bila razširjena v zavesti zahoda. Med zahodno in srednjo Evropo je prišlo do razhajanj o izkušnjah iz tega obdobja, kar je očitno, poleg tega pa tudi v okviru poznavanja zgodovine. Tako je ostalo do danes.
Nastanek Srednje Evrope je bil tesno povezan s koncem I. svetovne vojne. Takrat je bila ta regija prvič prepoznana v zavesti zahoda. Prej je bila Srednja Evropa razdeljena med nemški, ruski in avstro-ogrski imperij ali celo med Osmansko cesarstvo. Vendarle pa je po prvi svetovni vojni prišlo do njenega prebujenja, ki se je v sorazmerno kratkem obdobju pokazalo v prerodu narodov in držav, kar je nasilno prekinil izbruh druge svetovne vojne, ki je za dolga leta prekinila misel o srednjeevropski regiji.
Na podlagi sporazuma Ribbentrop–Molotov in tajnega protokola o delitvi Poljske se je rodil nov red, ki je Evropo razdelil na zahod in vzhod. Oblikovanje meje s strani dveh okupacijskih držav je privedlo do delitve, o kateri je pisal tudi Milan Kundera, ko je imel v mislih tragedijo Srednje Evrope, ki se je kazala “med nacizmom in komunizmom”. Kundera je napisal, da so se prebivalci Srednje Evrope od nekdaj imeli za del Zahodne Evrope, Srednja Evropa pa je bila redukcija Evrope same. Kundera je v svojem znamenitem eseju Ugrabljeni Zahod ali tragedija Srednje Evrope zapisal, da je “Srednja Evropa želela biti strnjena podoba Evrope v vsej njeni raznolikosti, majhna, nadvse evropska Evropa, pomanjšan model Evrope narodov, ki temelji na pravilu: kar največja raznolikost na kar najmanjšem prostoru.” Medtem pa je pakt Ribbentrop–Molotov privedel do delitve na zahodno in vzhodno Evropo, ki je bila nato še okrepljena z jaltskim sporazumom. Ta trenutek je mejnik konca Srednje Evrope. Rodila se je nova delitev, in sicer med liberalnim zahodom in komunističnim vzhodom, kamor je bila Srednja Evropa tako rekoč vključena proti svoji volji. Vsem, vsaj v Srednji Evropi, je bilo jasno, da je bila ta [nova] delitev umetna.
Hladna vojna je, kot že samo ime pove, zamrznila to delitev. Meje so bile zamrznjene, zamrznil je tudi čas. Za srednjo Evropo je bila le ena prihodnost, in sicer komunizem, v katerega je od Stalinove smrti verjelo vse manj ljudi. Ta umetna delitev in stanje brez perspektive, da bo prišlo do sprememb, sta trajala več kot 50 let. Na neki način se je takrat končala tudi prihodnost. Nobena njena različica ̶ razen ene, ki jo je določil aparat komunistične vlade, ̶ ni bila sprejeta. Istočasno pa se je na zahodu pojavil občutek, da prihodnost ne nudi več neskončnih možnosti in da ji vrata niso na široko odprta. Rodilo se je nekaj, kar sem poimenoval prezentizem, torej občutek, da je sedanjost edina vrednostna kategorija časa.
Zakaj se sklicujem na izkušnjo časa? Ker menim, da je zaradi njegovih posledic delitev na vzhodno in zahodno Evropo postala nekako “naravna”. Med hladno vojno nihče ni slutil, da bi lahko premaknili ali zatrli delitev Evrope. In nihče, vsaj na zahodu, ni bil pripravljen na propad sovjetskega imperija in na posledice, ki so bile z njim povezane, vključno s kognitivnimi.
Ponovni preporod Srednje Evrope se odvija že trideset let. Leta 1991 je Václav Havel objavil ustanovitev Višegrajske skupine kot pobude, katere cilj je poustvariti idejo Srednje Evrope in ji dati politično identiteto. Trenutno so procesi narodnega oblikovanja v regiji zelo močni, razloge zanj pa najdemo v pomanjkanju zgodovinske priložnosti za izgradnjo države v skladu s konceptom iz 19. stoletja. Posledično je v državah Srednje Evrope prisoten močan tok politike spominjanja, ki ima dvodimenzionalni vpliv na sodobno realnost. Prva vrsta spomina se osredotoča na žrtve “stoletja ekstremov”, o katerih sta pisala Czapski in Snyder, da bi počastili njihov spomin. V tej dimenziji imajo ključno vlogo kulturne ustanove, cerkve in država. Dovolj je omeniti obstoj Inštituta za nacionalni spomin na Poljskem.
Pri drugi vrsti spomina niso več ključne žrtve, temveč država. Spomin služi pisanju nove zgodovine Srednje Evrope, spodbujanju identitete in uvajanju t. i. “zakonov spominjanja”, ki predstavljajo državno različico zgodovinskih dogodkov. Tudi posledice slednjega so dvoje. Po Alexisu de Tocquevilleu se lahko Srednja Evropa izgubi v sintezi “Ko preteklost ne osvetli več prihodnosti, um hodi v temi”, lahko pa tudi s pomočjo spominjanja gradi novo prihodnost, zadaja zadnji udarec delitvi med vzhodom in zahodom, vzpostavlja in krepi “Srednjo Evropo” v zavesti Zahoda. Morda je renesansa srednjeevropskega sodelovanja signal, da gre regija po drugi poti.
Prof. François Hartog
Besedilo je obenem objavljeno tudi v poljski mesečni reviji ‘Vse, kar je najpomembnejše’, kjer avtorji prispevajo svoja mnenja, in je nastalo v okviru skupnega projekta z Inštitutom za nacionalni spomin.
