Akad.prof.dr. in politikant Jože Pirjevec ima večkrat težave s kakimi poimenovanji. Tako v njegovim Partizanih pogrešamo opredelitev državljanske vojne oz. več državljanskih vojn, ki so med drugo svetovno vojno in po njej zaznamovale dogajanje v Jugoslaviji.
Državljanska vojna je pojem, ki ni enoznačno določen, gre pa za vojno med različnimi političnimi, verskimi … gibanji ali ozemeljskimi enotami znotraj iste države v različnih oblikah – kmečki, etnični, protikolonialni, protiokupatorski upori, vstaje, revolucije …
Državljanskih vojn divja največ med vsemi vojnami. Andreas Wimmer (Waves of War, 2013) je zbral podatke o 484 vojnah v zadnjih dveh stoletjih. Med njimi je bilo osvajalnih 77, meddržavnih 111, državljanskih pa kar 296.
Tako kot drugje so bile tudi v rajnki Titovini zadrege z poimenovanjem bratomornih spopadov za državljansko vojno. Leta 1988 so v Prispevkih Inštituta za zgodovino delavskega objavili razpravo Claudia Pavoneja, ki je razmišljal o italijanskih zapletih z državljansko vojno. Pavone je leta 1991 objavil prelomno knjigo o državljanski vojni v Italiji (Ciwil war – A History of the Italian Resistance, 2014). Milica Kacin Wohinz jo je ocenila v Zgodovinskem časopisu in opozorila, da »Pavone vidi tri aspekte vojne v Italiji: domovinsko vojno, državljansko vojno in razredno vojno«. Priporočila je uporabo te metode tudi za slovenske razmere. Žal slovensko okolje ni bilo sposobno sprejeti in razviti te razprave. Čas je, da to storimo.
Na zadrege v Jugoslaviji opozorimo kar z dejstvom, da so datumi vstaje proti okupatorju v večini nekdanjih republik (z izjemo Črne gore, kjer je bila res vstaja proti Italijanom in Makedonije, kjer o vstaji le težko govorimo) častili dogodke, ki so bili dejansko bratomorni napadi. Uvodi v državljanske vojne so bili razglašeni za dneve vstaje proti okupatorju.
O slovenskem dnevu vstaje bi lahko Pirjevec bral tudi v mojem besedilu Meje zgodovine 1941 – 1945 v občini Šentvid (v: Župnija Šentvid nad Ljubljano skozi čas in prostor, 2007).
Franc Žnidaršič, predvojni orožnik, je bil po razpadu Jugoslavije tolmač na orožniški postaji v Šmartnem. Povedal je za nekaj komunistov in enega pretepal po aretaciji 24. junija 1941. 19. julija 1941 so se komunisti odločili, da bodo Žnidaršiča in še dva druga domačina ubili. Na Žnidaršiča je pod Šmarno goro 22. julija zjutraj streljal komunist Miha Novak. Novaka so potem ujeli in po hudem mučenju se je obesil v gestapovski kaznilnici v Begunjah. Žnidaršič je ranjen preživel.
Ta strel so z posebnim zakonom leta 1951 razglasili za »dan oborožene vstaje slovenskega ljudstva« in sicer proti »fašističnemu okupatorju«.
Žnidaršičeva sinova sta šla v partizane, Žnidaršiču samemu pa je po vojni uspelo, da je za svoja dejanja obdolžil drugega orožnika, ki je dobil 18 let zapora. Krivico so popravili šele leta 1953, a Žnidaršiču potem niso sodili. Vmes pa je, kot mi je povedala Ivka Križnar, kot zastavonoša Zveze borcev nosil prapor ob otvoritvi spomenika na mestu, kjer je bil obstreljen.
Na dan vstaje slovenskega naroda proti okupatorju oz. prvenstvenemu komunističnemu strelu na Slovenca se komaj kdo spomni.
V Srbiji je bila dan vstaje 7. julija, v spomin na ta dan leta 1941, ko je komunist Žikica Jovanović – Španac s soborci ubil Srba, orožnika Bogdana Lončarja in Milenka Brakovića. Tudi v Srbiji so na kraju dogodka postavili spomenik, potem še spominski park in muzej, posneli nadaljevanko itd. Leta 2001 so praznik ukinili, 2008 sta bila orožnika sodno rehabilitirana, postavili so jima spomenika. Razprave o dogodku še tečejo.
Najbolj krvavi bratomorni dogodki so povezani z 27. julijem 1941, dnevom vstaje tako za Hrvaško kot za Bosno in Hercegovino. Uporni Srbi so se uprli terorju novih hrvaških oblasti in t.i. divjih ustašev. Uporniki, med katerimi so bili tako kasnejši partizani kot četniki, so 27. julija pobili večje število Hrvatov. Uporniško nasilje je doživelo vrh v Donjem Vakufu od 6. do 8. septembra 1941, ko so umorili več kot dva tisoč oseb, predvsem Muslimanov.
Te zločine obeh strani je skrbno analiziral Maks Bergholz (Violence as a Generative Force – Identity, Nationalism, And Memory in a Balkan Community, 2016). V Donjem Vakufu in v okolici je bilo v tem bratomoru do 8. septembra 1941 umorjenih več kot 3.300 od 16.000 prebivalcev. Bergholz poudari, da ni dokazov, da bi katerikoli okupatorski vojak zagrešil kateregakoli od teh umorov, bili so krajevna zadeva, z mnogimi storilci, ki so pred tem poznali svoje žrtve. Podobna bratomorna dinamika se je ponavljala v različnih inačicah jugoslovanskih državljanskih vojn.
Bergholza je zanimalo, kako je lahko prišlo do takega izbruha nasilja. Nasilja, ki je trajno zaznamovalo odnose med Hrvati, Srbi, Muslimani. Ne pristaja na tezo, da bi bile etnične razlike že zadosten razlog zanj. Prikaže nam zelo različne drže vodilnih, od tistih, ki so spodbujali nasilje in so bili v večini, do manjšine tistih, ki so ga skušali preprečiti.
Bergholz spremlja, kako je po drugi svetovni vojni učinkovala protinacionalistična politika bratstva in enotnosti ter politika prikrojevanja javnega spomina z obsojanjem enih in ščitenjem drugih žrtev in zločincev.
Odgovornost za medvojno medetnično nasilje so komunistične oblasti pripisovale ali »ustašem« ali »balijam« ali »četnikom«. Partizanski zločini in zločinci niso bili obsojeni. V Donjem Vakufu so po vojni vodilne položaje zasedli partizanski Srbi, čeprav je bilo 95 odstotkov prebivalstva Muslimanov.
Zatirani spomini na zločine so se zarezali v skupinske etnične opredelitve. Nasprotujoči si nacionalizmi so sicer izbruhnili v trenutnih izbruhih napetosti, ki pa jih je politika bratstva in enotnosti zatirala. Zato so se ljudje, namesto da bi manj uporabljali nacionalizem in etnične kategorije v razlagi vsakdanjih izkušenj, temu posvečali bolj.
Bergholz spremlja, kako so se v Bosni in Hercegovini množili oblastni ukrepi zaradi »šovinizma«. Od konca 1959 do srede 1962 je bilo v republiki prijavljenih 7.433 »šovinističnih« izpadov ali osem na dan. Izid tega »kovanja bratstva in enotnosti« je bil, da so se pogosto zelo pritlehni spori med posamezniki spremenili v spore med kolektivi, med »nami« in »vami«. V tem procesu so nekateri doživeli nenadno izkušnjo in močan občutek bojevite »nenadne narodnosti« (sudden nationhood). To je bil sunkovit, bolj avtomatski odziv kot razumna odločitev, premik pred splošno ne-etničnega k visoko etničnemu načinu razumevanja sveta.
Bergholz opiše tudi, kako so se krvavi bratomorni obračuni v Donjem Vakufu nadaljevali v zadnjih balkanskih vojnah, na skoraj istih prizoriščih kot leta 1941.
Vendar pa ob koncu svoje knjige zastavi ključno vprašanje, ki velja tudi za nas: Ali je lahko tako globoko nasilje in njegova zgodovina, ki jo pripovedujemo, vendarle odločitev, ki je odvisna od nas?
Seveda pa brez tega, da se vprašamo o državljanskih vojnah, ki so med drugo svetovno vojno in po njej, ne gre. Ker sicer ostanemo v Partizanih, kjer se Pirjevec nemo, slepo, gluho utaplja v živi pesek bratstva in enotnosti.
Dr. Jože Dežman
Prihodnji teden pa o Stathisu N. Kalydasu in državljanski vojni v Sloveniji.
