Spolne zlorabe v vrstah katoliških duhovnikov so bile vedno hvaležna medijska tema za senzacionalnost in zgražanje, po drugi strani pa se zdi, da ukrepanje Cerkve proti temu nikoli ni povsem zadostno. O tem smo se pogovarjali tudi z izvedencem s področja cerkvenega prava mag. Sebastijanom Valentanom.
Mag. Sebastijan Valentan je duhovnik mariborske nadškofije od leta 2010 dalje. Rodil se je leta 1983 v Mariboru, izhaja pa iz Sv. Jurija v Slovenskih goricah (Jurovski Dol). Po študiju teologije v Mariboru je podiplomsko študiral cerkveno (kánonsko) pravo na Univerzi Santa Croce v Rimu in magistriral leta 2017, sedaj pa je na tej univerzi doktorski kandidat. Ves čas je dejaven tudi na področju civilnega prava oz. človekovih pravic tudi kot prevajalec. Je član več mednarodnih združenj in avtor številnih strokovnih člankov doma in v tujini. Ukvarja se tudi z vprašanji odnosov med Cerkvijo in državo ter verske svobode, kot strokovnjak je doslej sodeloval v svetu Varuha človekovih pravic RS in pri Združenih narodih.
DEMOKRACIJA: Lani jeseni ste v reviji Pravna praksa izpostavili problematiko spolnih zlorab v Cerkvi in odziv nanje. Kot ste zapisali, je Katoliška cerkev kot moralna avtoriteta v mnogih državah najbolj medijsko in družbeno izpostavljena, s problematiko spolnih zlorab pa se je kot verska skupnost tudi resno soočila in okrepila svoj (kazensko)pravni sistem tako na univerzalni kot lokalni ravni. Je to morda priznanje, da si je v preteklosti premalo prizadevala za preventivo na tem področju?
VALENTAN: Cerkev k problematiki spolnih zlorab pristopa zelo resno in strokovno. Predvsem po letu 2000, ko se je tudi v družbi in Cerkvi začelo o teh vprašanjih več razpravljati in se je povečalo število prijav. Ker si domnevne žrtve upajo spregovoriti, je Katoliška cerkev ustrezno odgovorila in išče vedno nove načine, kako to problematiko obravnavati celostno. Verjamem, da Katoliška cerkev ni edina verska skupnost ali institucija, ki se sistematično posveča tovrstnim vprašanjem. Tudi športna društva, vrtci, šole, filmska industrija in kultura bi se morali soočati s temi vprašanji. Nihče ne more reči, da ga ta problematika ne zadeva.
DEMOKRACIJA: Navsezadnje se zlorabe dogajajo tako kot v vseh institucijah tudi v vseh verskih skupnostih. A vendar je medijska ost uperjena prav v Cerkev. Zakaj je tako?
VALENTAN: Zato ker je to berljivo, tudi tržno naravnano, škandali v Cerkvi, ki zagovarja visoko moralno držo, imajo posebno težo. Ker pa smo ljudje iz krvi in mesa, se škandalom ni mogoče izogniti. Ne more recimo en ravnatelj poznati zasebnega življenja športnih učiteljev na svoji šoli ali imeti vpogleda v to, kaj se v njihovih glavah dogaja. Storilci spolnih zlorab so lahko povsem v redu osebnosti v javnosti, zasebno pa pride njihovo bolezensko stanje do izraza. Tudi alkoholik lahko v družbi odlično funkcionira, na samem pa pokaže še drugo stran obraza. Kriviti Katoliško cerkev za grehe posameznih članov je krivično in populistično. Cerkev je bila v preteklosti sovražnik režima številka ena, ker je bila edina ustanova, ki si je partija ni mogla povsem podrediti. Dobila je negativno konotacijo v družbi, kar ji mnogi želijo pripisati še danes. Prav trudijo se za to, tudi z velikodušno podporo medijev. Mediji seveda ne uporabljajo enakih vatlov: filmi o spolnih zlorabah duhovščine so vedno aktualni, skoraj sramežljivo pa so mediji poročali o dokumentarcu HBO Leaving Neverland, ki govori o domnevnih spolnih zlorabah svetovno znanega pevca Michaela Jacksona. Tudi zgodbe o hollywoodskem producentu Harveyju Weinsteinu so kar poniknile in že dolgo ne »krasijo« več medijskih naslovnic.
DEMOKRACIJA: Očitki, ki jih je mogoče brati, navsezadnje kažejo, da nikoli ne bo mogoče narediti dovolj, čeprav se tudi papež Frančišek na tem področju precej trudi. Katere so bistvene novosti, ki zaostrujejo boj proti spolnim zlorabam?
VALENTAN: Papež je lani v Vatikanu sklical vrh o zaščiti otrok. Sad tega je bila sprememba vatikanske zakonodaje in apostolsko pismo Vi ste luč sveta (gre za pravni dokument posebne vrste). Papež je s posebnim navodilom tudi določil, da postopki glede kaznivih dejanj ne spadajo več pod papeško tajnost (najvišjo obliko tajnosti). Kongregacija za nauk vere, ki so ji pridržani primeri spolnih zlorab, lahko v posameznih primerih celo ukine zastaralni rok. Tudi SŠK nenehno posodablja smernice za ravnanje v primeru spolnih zlorab in bedi nad dogajanji s tega področja.
DEMOKRACIJA: Pri spolnih zlorabah je običajno, da se sproži civilni postopek (policija, tožilstvo, sodišča), hkrati pa poteka tudi cerkveni preiskovalni postopek. V primeru pravnomočne obsodbe se izreče tudi sankcija proti kleriku, ki je zlorabljal, če sem prav razumel. Kaj pa primeri, ko pobudniki ne želijo prijave civilnim oblastem? Tudi za takšen primer sem že slišal.
VALENTAN: V smernicah SŠK iz leta 2014 v točki 33 beremo, da lahko domnevna žrtev, ko prijavi sum spolne zlorabe škofu ali višjemu redovnemu predstojniku, hkrati poda prijavo tudi državnim oblastem. Na drugem mestu v točki 37 pa beremo še drugo usmeritev, da je treba v posameznih primerih upoštevati tudi zasebnost prijavitelja. Škofje želijo, da se vsaka prijava suma spolne zlorabe poda tudi policiji. Izkušnje kažejo, da je to najboljši način, da se dokaže resnica. Včasih se želita zaobiti policija in tožilstvo, ker se že vnaprej ve, da bo primer po državni zakonodaji zastaral. Cerkev pa je glede tega bolj dosledna in je niti zastaralni roki ne ustavijo pri skrbi za pošteno razsodbo.
DEMOKRACIJA: Področje odkrivanja spolnih zlorab je vsekakor zelo občutljiva stvar. Vedno obstaja tudi tveganje, da gre za lažno obtožbo, a kljub vsemu je treba vsak sum vzeti resno. Ali torej obstaja mehanizem, ki bi pomagal razločevati, da ne bi prišlo do nepotrebne škode ob takšnih posegih?
VALENTAN: Tudi to se dogaja, da se s prijavo suma spolne zlorabe želi nekdo osebno okoristiti in doseči denarno odškodnino. Celotne zgodbe si verjetno nihče ne izmisli. Se pa posamezni dogodki potencirajo in prikazujejo tako, da se domnevni storilec (npr. duhovnik) obtoži najhujšega dejanja, to je spolne zlorabe. So primeri, ko prijavitelj svojo prijavo nenehno spreminja in dopolnjuje. S tem vzbuja sum, da gre za lažno prijavo. Zato preiskavo vodijo najbolj izkušeni kanonski pravniki. Da pridejo do resnice, skrbno zbirajo dokazni material. Gre za izjemno zahtevna procesna dejanja. Vsaka prijava suma spolne zlorabe zahteva resen odziv. To mnoge moti, ker si želijo hitrih obtožb. Cerkev si ne sme dovoliti krivične obsodbe. Obsodba nedolžnega bi bila huda »zloraba«, ki se ne sme nikoli zgoditi. Sicer je pa že Sofoklej zapisal, da laž nikoli ne dočaka starosti.
DEMOKRACIJA: Že dolga leta denimo razburja sodni proces proti nekdanjemu župniku iz Preske, ki se po sili razmer sedaj ukvarja s prevoznimi storitvami. Lani je vrhovno sodišče razveljavilo njegovo obsodbo, vendar je bil dejansko oproščen že na prvostopenjskem sodišču, višje sodišče pa ga je nato obsodilo. Kako si to razložiti?
VALENTAN: To je bil ešalonski način medijskega sojenja. Morda se boste spomnili, da so Franca Klopčiča v isti tv-oddaji prikazali s tremi pravnomočno obsojenimi duhovniki. Zakaj? Da bi v javnosti tudi on že vnaprej obveljal za krivega. Nobena oprostilna sodba takemu človeku žal ne more več povsem povrniti dobrega imena. Spomnim se, da je varuh človekovih pravic prav ob tem primeru obsodil vnaprejšnje javne obsodbe posameznikov, o katerih se pristojna sodišča še niso izrekla s pravnomočno sodbo.
DEMOKRACIJA: Lani se je aktivirala civilnodružbena skupina katoliških laikov Dovolj.je. Ta je zelo kritična do delovanja ekspertne skupine, ki se v okviru Slovenske škofovske konference ukvarja s spolnimi zlorabami, pri katerih so storilci kleriki. Njihove očitke sem razumel nekako v smislu, da vrana vrani ne izkljuje oči in da so ljudje veliko več zaupanja izkazali do iniciative kot do ekspertne skupine.
VALENTAN: Da se katoliški laiki sami organizirajo in želijo pomagati pri cerkvenih postopkih, ko gre za sum spolne zlorabe, ni noben problem. Tudi v ekspertni skupini so nekateri člani katoliški laiki. Težava je, če se samooklicana skupina katoliških laikov v javnosti razglaša za »nevtralno«, ker nima mandata od škofov in hoče javnost prepričati, da ji lahko bolj verjame. V resnici pa so tudi oni verniki in del Cerkve in bi bilo morda bolj pošteno, da bi skupaj z ekspertno skupino delali za skupno dobro. Vsakdo, ki želi biti v pomoč Katoliški cerkvi pri njenem očiščevanju, posebej še na področju odkrivanja spolnih zlorab, je dobrodošel. Pomembno pa je, da se išče resnica in da se spoštuje pravni red, tako državni kot cerkveni.
DEMOKRACIJA: Glavni argument iniciative je tudi, da se vrh Cerkve v določenih primerih ni odzval na prijave v zvezi s spolnim nasiljem in naj bi bili pred kratkim, torej po tistem, ko je papež zaostril boj proti zlorabam, primere celo pometali pod preprogo. Kako to komentirate?
VALENTAN: Ekspertna skupina pri SŠK deluje že od leta 2009. Sam sem od letos naprej njen član in kot kanonski pravnik sodelujem v cerkvenih kazenskih postopkih. Lahko vam zagotovim, da prijave obravnavamo skrajno resno. Katoliški laiki, ki sestavljajo civilno iniciativo, so se pojavili šele pred nekaj leti. Ne bojimo se kritike, ki je utemeljena in argumentirana. Nenehno obtoževanje papeža in škofov, da se primeri zlorab »pometajo pod preprogo«, je samo iskanje medijske pozornosti in nikomur ne koristi. Vesel bom, ko se bodo oblikovale še druge skupine katoliških laikov, ki bodo preiskovale spolne zlorabe tudi v vrtcih, šolah, športnih klubih itd. Potem bodo preiskave uravnotežene in bolj prepričljive. Reflektorji so ta čas usmerjeni samo v duhovščino. Cerkev pa je povsod. Pošten pristop pomeni, da se razsvetli cel oder, ne samo ena skupina igralcev.
DEMOKRACIJA: V glasilu Odvetniške zbornice Slovenije je bil objavljen tudi intervju z odvetnikom Tomažem Piskom, ki v iniciativi Dovolj.je zastopa žrtve spolnih zlorab. Med drugim je omenil, da so žrtve na milost in nemilost prepuščene cerkvenemu sodnemu aparatu, »v primerjavi s katerim so slovenska sodišča zelo hitra«. No, če upoštevamo siceršnjo počasnost civilnih sodnih postopkov v Sloveniji, se mi zdi ta odvetnikova obtožba zelo huda, saj posredno zadeva tudi vas osebno, ker ste cerkveni pravnik. Vaš komentar?
VALENTAN: Cerkveni postopki so zahtevni, ker je treba upoštevati kanonsko pravo, navodila Kongregacije za nauk vere in smernice SŠK. Kdor opazuje samo od zunaj in cerkvenih norm ne pozna, se mu zdi, da je cerkveni sodni aparat počasen. V resnici pa je hiter, gibljiv in močno zavezan iskanju resnice. Vsak cerkveni postopek se vodi z veliko mero odgovornosti. Ekipe, ki pri tem sodelujejo, sestavljajo izkušeni cerkveni in civilni pravniki. V naše delo vedno bolj vključujemo laike, še posebej pravnike. Da bi v Cerkvi v Sloveniji v kazenskih zadevah postali še bolj odzivni in kompetentni ter v strokovno pomoč domnevnim žrtvam in obdolžencem, želimo oblikovati seznam zagovornikov (odvetnikov in zastopnikov), ki bodo potrjeni od škofov. Naš cilj je vedno razglasiti resnico z moralno gotovostjo ob spoštovanju pravnega načela in dubio pro reo. Mi ne moremo gledati na to, ali bo katera od strani z našo odločitvijo zadovoljna ali ne. To ni in ne sme biti naš cilj. Razglasiti resnico pomeni, da ugotovimo, ali je bilo kaznivo dejanje res storjeno ali ne. Če je bilo storjeno, se vsa pozornost nameni žrtvi, storilec pa se primerno kaznuje. Če pa kaznivega dejanja ni bilo, je treba vso pozornost nameniti po krivici obdolženemu. Temu področju želimo v prihodnosti nameniti več pozornosti. Zdi se, da civilne družbe po krivici obdolženi sploh ne zanimajo. To je zloraba par excellence. Temu vprašanju se bo posvetila posebna skupina strokovnjakov. Želim si, da bi se v prihodnosti nehala neupravičena kritika Katoliške cerkve.
(Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani Demokraciji.)
