»Glede na ustavnopravno vsebino državno-tožilske funkcije, v okviru katere se z izvrševanjem kazenske zakonodaje izvaja pregon storilcev kaznivih dejanj v imenu države in v javnem interesu kot represivna dejavnost države, je državno tožilstvo del izvršilne veje oblasti,« ugotavlja Ustavno sodišče RS v zadevi U-I-42/12 (TUKAJ) in tako demantira generalnega državnega tožilca Draga Šketo, ki se je odzval na zapis predsednika vlade Janeza Janše.
Pomembni sta še 23. in 24 točki, kjer so ustavni sodniki pojasnili, da je državno tožilstvo del izvršilne veje oblasti in nobena druga pravosodna, sodna ali katerakoli druga veja oblasti. To je očitno večna bolečina državnega tožilstva, ki bi želelo biti neodvisno in predvsem nedotakljivo. Ustavno sodišče je z omenjeno odločbo jasno povedalo, kam tožilci sodijo. Kdo pa vodi izvršilno vejo oblasti, je jasno. To je predsednik vlade. Res je sicer, da politiko pregona sprejema tožilstvo, vendar to ne pomeni, da vlada nima nič s tem. Vlada lahko daje usmeritve glede politike pregona, saj jih ministrstvo za pravosodje lahko celo nadzoruje.
Spomnimo. Janez Janša je komentiral dvojna merila pri izboru prioritet NPU, tožilstva in sodstva. »Vsi našteti so dolžni delovati v skladu z ustavo in zakonom, profesionalno in neselektivno,« je zapisal (več TUKAJ). Odzval se je Šketa, češ »da so državni tožilci skladno z zakonodajo pri svojem delu samostojni in neodvisni, vezani na zakon in ustavo ter splošna načela mednarodnega prava«. In da so avtonomni.
Janša se je spet odzval, in sicer tako, da je objavil celoten zapis (TUKAJ).
Zapis predsednika vlade je medijski mainstream označil za napad na neodvisnost in avtonomnost tožilstva, a kot je razvidno iz odločbe ustavnih sodnikov, temu ni tako.
V 23. točki odločbe je zapisano, da je bistvo državno-tožilske funkcije pregon storilcev kaznivih dejanj, kot to določa prvi odstavek 135. člena Ustave. Določitev ravnanj, ki so tako zavržna oziroma pomenijo poškodbo tako pomembnih dobrin, da jih je treba opredeliti kot kazniva dejanja, sega v samo jedro suverenosti države, zato državno-tožilska funkcija pomeni izvrševanje pomembnega dela državne oblasti in v tem smislu sodi med temeljne državne funkcije. Obstoj državno-tožilske funkcije kot posebne državne oblastne funkcije pa je nujen tudi zaradi prvega odstavka 23. člena Ustave, v skladu s katerim odločajo o obstoju kaznivega dejanja in o krivdi storilca neodvisna in nepristranska sodišča, kar pomeni, da sodišča ne morejo in ne smejo hkrati s sodno oblastjo izvrševati tudi tožilske funkcije. Prav zaradi pomena državno-tožilske funkcije je treba tudi o njej razmišljati v okviru načela delitve oblasti, in sicer v smislu drugega stavka drugega odstavka 3. člena Ustave RS. V ustavnem redu, kjer zakonodajna oblast sprejema zakone, v katerih določa kazniva dejanja, in kjer sodna oblast neodvisno in nepristransko odloča o obstoju kaznivega dejanja in o krivdi domnevnega storilca, je tožilska funkcija lahko samo izvršilna funkcija. To izhaja tudi iz ustavnopravne vsebine te funkcije, ki je v tem, da se z izvrševanjem kazenskopravnih zakonov izvaja pregon storilcev kaznivih dejanj; praviloma v imenu države in v javnem interesu, pri čemer gre za represivno dejavnost države, katere posledica je lahko poseg v temeljne človekove pravice (osebno svobodo ali premoženje). Glede na to je tožilska funkcija tista, ki (poleg policije) najbolj tipično demonstrira državno oblast oziroma monopol države nad uporabo prisile. V tem pogledu gre za eno izmed klasičnih funkcij državne oblasti. Vse to umešča tožilsko funkcijo v izvršilno vejo oblasti.
V 24. točki pa je zapisano, da je državno tožilstvo del izvršilne veje oblasti. Položaj državnega tožilstva v okviru izvršilne veje oblasti je sicer pomemben za delovanje načela delitve oblasti, vendar samo toliko, kolikor bi se zaradi sprememb položaja državnega tožilstva (kot dela izvršilne veje oblasti) spremenila razmerja nadzora in ravnotežij med izvršilno, zakonodajno oziroma sodno vejo oblasti.
