Konec marca je pri francoski založbi Phebus izšel roman Galjot Draga Jančarja. Kot je za STA zapisal pisatelj, je to, da je Galjot izšel ravno v času razmaha novega koronavirusa, “nenavadna koincidenca”. V romanu junak Johan Ot beži pred inkvizicijo in kugo, sedaj pa se epidemija dogaja okoli nas. “Za Johana Ota deja vu,” je menil.
“Nenavadna koincidenca, da je Galjot prav zdaj izšel v francoskem prevodu. Pri založbi Phebus v Parizu so ga nameravali v prevodu Andree Lück-Gaye izdati že pred leti, pa se je stvar zakasnila, ker je medtem izšel še roman In ljubezen tudi in v žepnih izdajah njihove podružnice Libretto nekaj ponatisov mojih knjig. Zato so izid Galjota premaknili in tudi prevajalka je dobila še nekaj časa za izpopolnjevanje tega jezikovno ne prav lahkega besedila. In roman je izšel konec marca letos, torej prav v času, ko so nas preplavile novice o tem nesrečnem virusu,” je za STA pojasnil Jančar.
Menil je, da se nam dogajajo čudne stvari: “Roman, v katerem moj junak Johan Ot beži pred inkvizicijo in kugo, sem napisal, ko sem bil še sorazmerno mlad. Takrat sem mislil, da so takšne stvari doma samo v literaturi in zgodovinskih knjigah. Zdaj pa vse tole okrog nas. Za Johana Ota deja vu.”
Spominjal se je, da je tudi ob pisanju romana ni šlo zgolj za zgodovino: “Mislil sem predvsem na človekovo silno voljo po preživetju tudi v najtežjih okoliščinah. Junakova duhovna in fizična moč v knjigi zmagujeta nad inkvizicijskim nasiljem in se upirata zavratni epidemiji, kugi, ki je prestrašila ljudi in do temeljev pretresla Evropo.”
Ni si pa tedaj mislil, da piše zgodovinski roman, zgodovina je bila zanj zgolj uporabna in slikovita kulisa za pisanje zgodbe o temeljnih vprašanjih človekovega obstoja. “Imel sem ga za nekakšno eksistencialistično pisanje o posamezniku, ki se pribija skozi kaotični in nevarni svet, pravzaprav za – po slogu in sporočilu – za sodoben, ne pa zgodovinski roman,” je dodal.
Jančar je še presodil, da morda Galjot ni ravno branje za današnji čas, a dodal: “Čeprav… nekaj optimizma mojemu junaku – in avtorju – na koncu knjige ostane. Pred boleznijo se namreč brani z zelišči, česnom in – vinom. In zadnji stavek v knjigi se v njegovi obešenjaški vitalistični maniri glasi: Jutri bom trezen in teh prekletih sanj ne bo nikjer več.”
Prav pri založbi Phebus je izšlo že več Jančarjevih knjig, tudi sicer pa Galjot (1978) velja za eno temeljnih del iz Jančarjevega opusa, ki je dostopno v številnih prevodih. V Franciji so po izidu knjige tamkajšnji kritiki začeli vleči vzporednice med časom epidemije novega koronavirusa in kugo v 17. stoletju, ki ji je priča Jančarjev junak.
Kot je pred dnevi povzel Večer, je francoski tednik Marianne Galjota uvrstil med vrhunska besedila o epidemijah, v družbi z nobelovcema Camusem in njegovo Kugo ter Saramagom in njegovo Slepoto. Kritičarka Angele Paoli v reviji Terre de femmes zapiše o Jančarju, kako “je komaj tridesetleten napisal mojstrsko zgodovinsko fresko, ki je danes v času pandemije covida-19 sijajno ogledalo krize, ki jo doživljamo” … In še: “Z občudovanja vrednim pisanjem se Jančarjev roman sooča z današnjim bralcem z vsemi svojimi nasprotji in strahovi”, še navaja Večer.
