Marko Kos v osmih zgodbah prikazuje ljudi po osamosvojitvi, ki so doživljali vzpone in padce, se dvigali iz svojih zablod ter iskali srečo in ljubezen.
Roman Sence časa opisuje dogajanje okrog lepe matere, ki je z možem, angleškim agentom, pobegnila pred komunisti, po njegovi smrti pa je kot v napeti kriminalni zgodbi pletla svoje mreže v času osamosvajanja Slovenije. Njen sin je zbiral prijatelje za prevzem posestev svojih staršev, nekdanjih trgovcev in tovarnarjev kot nepodkupljivega prostozidarskega in liberalnega sloja, ki je spodkopaval partijo, o čemer smo malo vedeli.
V naslednjih dneh bomo objavili nekaj odlomkov. Knjigo lahko naročite TUKAJ.
Odlomek iz zgodbe sence časa:
Klical sem mater, a ni dvignila telefona. To se mi je zdelo čudno. Ko je zazvonilo, sem se oglasil. Bil je Pajtler:
»Izvedel sem, da bodo Srbi navalili v Ljubljano s tisoč avtobusi. To bo konec naše pomladi, ki smo jo tako želeli.«
»Ne samo to. Ljubljano bodo demolirali, naše ljudi ustrahovali. To se ne sme zgoditi.«
Prešinila me je misel: mati je to izvedela in zdaj ukrepa. Zato je ni. Stoodstotno sem bil gotov. Poznal sem jo. To sem povedal Pajtlerju: dvigniti moramo na noge vse naše ljudi. Pritiskati morajo na partijo, da se zgane. Odločno. Končno gre za njeno preživetje. Njeno vodstvo hočejo zrušiti. Kot v Novem Sadu. Sprejela bo našo podporo. Telefonirala sva vsem znancem, kogar koli sva poznala. Govoril sem s Skubicem, ki je imel vpliv v CK. Dvignil sem na noge Cirila, ki je obvladal srednjo partijsko mrežo. Mislim, da je vse skupaj delovalo. Hinterlehner me je klical in povedal, da je izvršni svet sprejel sklep, da ne dovoli Srbom vstopa v Slovenijo. Dvignili so na noge vso milico in jo razvažali na vstopne točke v Slovenijo. Zmagali smo. Partiji je šlo za lastno preživetje. Tega so se zavedali vsi funkcionarji. Vzorci iz Novega Sada so jih prestrašili.
S Pajtlerjem sva sedela na kavču in poslušala radio. Iznenada je vstopila mati, tako ravnodušna, kot bi prihajala s tržnice. Smehljala se nama je. Rekla je samo: »Lačna sem kot volk.«
»Kje si bila?«
»Vse je v redu, Jan! Jutri moram v Zagreb. Ne boj se zame. Stric Ciril gre z mano.«
»Pa jaz tudi,« sem rekel. Nisem vprašal, kam gre. Glavno je, da bom jaz z njo. Čutil sem se zanjo odgovornega. Potem bom pa videl …
Mama je dobro vozila, zanesel sem se nanjo. Izvedel sem od nje, da gre na angleški konzulat. Večkrat sem že bil z njo, povedala mi je samo to, da ima tam varno komunikacijo, ki ji niso mogli prisluškovati. S kom je govorila, mi ni povedala. Vedela je, kako se streže stvarem. Prekašala me je po celi črti, a nisem bil ljubosumen. Verjel sem vanjo. Takšnih izkušenj nima nihče, če je šlo za nevarne trenutke. Na poti smo srečali veliko miličniških kontrol, pogosto smo stali v vrsti. Videla sva tudi oklepnike. Že na hrvaški strani smo srečali kolono avtobusov, polnih mladih in starih ljudi, ki so viseli na oknih in mahali z rokami. Vozila so imela srbske tablice. Nato smo čakali v vrsti. Nikamor ne bomo prišli, sem rekel. Tu lahko čakamo do večera. Okrog nas so se nabrale gruče moških.
»Slovenci!« je nekdo zavpil. Polno glav se je sklonilo k nam. Niso bili sovražni.
»Kam se peljete? Je pri vas že revolucija? Moralo bi vas biti sram.«
Mati nama je rekla: »Molčita! Pustita meni govoriti!«
In glavam zunaj je rekla po slovensko:
»Sploh vas ne razumem. Kaj želite?«
»Kako da ne razumete srbsko?«
»Živela sem dvajset let v Afriki. Ne razumem vas, kaj govorite.«
»V Afriki je bila … vidi jo!« so govorili glasovi.
»Kaj hočete v Ljubljani?« je rekla mati. Smehljala se jim je.
»Foteljsko revolucijo. Dovolj je zatiranja! Foteljaše bomo izgnali.«
»Slovenci vas sploh ne bodo razumeli, kaj govorite. Škoda vaše poti tako daleč. Pa vi razumete Slovence?«
»Oni morajo razumeti nas. Vsak mora govoriti srbsko!«
»Imate koga, ki zna angleško? Da se bomo sploh razumeli.«
Začelo se je premikanje in klicanje. K avtu je pristopil mladenič s čepico. Rekel je nekaj angleških besed.
»Hvala Bogu, vsaj enega bomo razumeli. Povejte ljudem, da jih v Ljubljani ne bo nihče razumel. V slovenskih šolah že štirideset let niso učili srbsko. Samo tuje jezike, nemško, angleško. A lahko razumete slovenske časopise?«
Fant je odkimal. Prevajal je materina vprašanja in moški so vsakič zagnali hrup. Mati je potegnila iz svoje torbe časopis Delo. »Razumete, če berete? Poskusite!«
Moški so gledali časopis in odkimavali. »Ni v cirilici! To ni za nas!«
»Ta ženska nas zajebava.« Raztrgal je časopis in ga vrgel na tla.
»Vaši vodje niso mislili na to? V politiki je komunikacija najbolj važna. Ali ni?«
»Seveda je. To nas učijo.«
Fant je prevajal množici. Moški so bili neodločeni.
»Ne vedo,« je rekel fant. »Nič ne vedo … Mislili so, da je drugače, kot vi pravite.«
»Govorili boste mrtvim dušam. Kot da govorite Eskimom! Nihče vas ne bo poslušal. Tam boste tujci! Kot kakšni Nemci, ko so nas napadli v svetovni vojni. Boste to hoteli?«
Čutil sem, kako je mati tehtala besede. Nikogar ni užalila. Fant je razlagal okoli stoječim, kaj je ženska rekla. Vpili so drug čez drugega. Oglasil se je Ciril zraven mene, že je hotel izstopiti iz avta, pa je mati vzrojila. »Molči! Če jih boš razjezil, nas bodo razbili na koščke. Jezik za zobe! Tu jaz odločam!«
