Ni dvoma, da je dandanes tudi v cerkvenih vrstah politično nekorektno govoriti o mučencih, ki so bili žrtve muslimanskega divjanja. Takšen primer je sv. Berard s tovariši, sodobnik in družabnik sv. Frančiška Asiškega, saj je bil prvi mučenec iz reda manjših bratov.
Zanimivo je, da na internetu najdemo zelo skope informacije o sv. Berardu. Znano je le, da je bil, tako kot Frančišek, rojen v Umbriji, kjer se je pridružil tudi Frančiškovi bratovščini. Frančišek pa ga je skupaj s štirimi sobrati poslal v Maroko, kjer naj bi oznanjal evangelij. Njegovo poslanstvo pa se je tam končalo z mučeniško smrtjo. Sultan Miramolin naj bi namreč vsem petim lastoročno odsekal glavo. Za svetnike jih je razglasil papež Sikst V.
Še največ podatkov pa lahko izvemo na spletni strani Hozana.si, kjer je kot berilo v uri bogoslužnega branja predlagan naslednji odlomek:
Iz kronike generalnih ministrov reda manjših bratov
Vse preziramo zaradi Kristusa
Blaženi Frančišek je po Gospodovi volji poslal šest najboljših bratov v maroško kraljestvo, da bi nevernim stanovitno oznanjali katoliško vero. Ko so bili v aragonskem kraljestvu, je brat Vital težko zbolel. Videl je, da se njegova bolezen vleče, in ni hotel s svojo telesno slabostjo ovirati božjega dela. Ukazal je torej drugim petim, naj gredo v Maroko in izpolnijo božjo in očeta Frančiška zapoved. Sveti bratje so ubogali, pustili tam bolnega brata Vitala in prispeli v Coimbro. Od tod so preoblečeni v navadno obleko prišli v Seviljo, tedaj saracensko mesto. Nekega dne so v svoji gorečnosti prišli brez vsakega vodiča v njihovo glavno mošejo ali molilnico. Ko so hoteli vstopiti, so jih Saraceni razjarjeni napadli z vpitjem, udarci in palicami ter jih nikakor niso pustili iti v mošejo. Tedaj so šli k vratom kraljeve palače in rekli, da so poslanci, namenjeni h kralju, poslani od Kralja kraljev, Gospoda Jezusa Kristusa. Ko so kralju obširno razložili katoliško vero, da bi ga spreobrnili in pripravili, da bi sprejel krst, je kralj zbesnel in jih ukazal obglaviti; kljub temu se je pozneje posvetoval s starešinami in jih poslal v Maroko, kakor so sami želeli. Prišli so v glavno mesto in takoj začeli oznanjati vero Saracenom, ki so bili na trgu. To je kralj zvedel in jih ukazal zapreti v ječo, kjer so bili brez jedi in pijače dvajset dni, krepčala jih je samo božja tolažba. Tedaj jih je poglavar ukazal privesti predse. Ko je pa videl, da neomajno izpovedujejo katoliško vero, se je silno razjezil in jih ukazal z različnimi mučili mučiti, jih ločiti po hišah tako, da je bil vsak sam, in jih močno bičati. Nato so hudobni hlapci zvezali svetim roke in noge, jim zavezali vrvi na vrat, jih vlačili po tleh sem in tja ter tako hudo pretepali, da jim je skoraj izstopilo drobovje. Nad njihovimi ranami so razbili posode, polne vrelega olja in kisa. Drobce posod so posuli na njihova trda ležišča, vrgli nanje svete in jih valjali po njih. Tako so trpeli vso noč in približno trideset Saracenov jih je stražilo ter kruto pretepalo. Maroški kralj jih je, besen od jeze, ukazal privesti pred sebe. Krvi pijani mučitelji so svetim zvezali roke in jih slečene in bose z nenehnimi udarci pripeljali h kralju. Ko jih je kralj zagledal in spoznal, da so v veri popolnoma trdni, je dal privesti nekaj žensk, druge ljudi odstranil ter rekel bratom: »Spreobrnite se k naši veri in dal vam bom te ženske za žene in veliko denarja ter boste uživali čast v mojem kraljestvu.« Blaženi mučenci so pa odvrnili: »Žensk in tvojega denarja nočemo, ampak vse preziramo zaradi Kristusa.« Tedaj je kralja popadla jeza, zgrabil je za meč, svete ločil drug od drugega in drugemu za drugim po sredi čela razklal glavo. Na njihovih tilnikih je skrhal tri meče in jih tako z divjo krutostjo pobil z lastno roko.
Podobno kot sv. Berard s tovariši je kot mučenec pod mečem islama padel tudi hrvaški, pravzaprav dalmatinski svetnik sv. Nikolaj Tavelić, le da v Jeruzalemu. Je pa zanimivo, da je Marakeš, kraj, kjer je bil umorjen sv. Berard, danes znan po razvpitem sporazumu o migracijah…
