Prejšnji teden so se pred mediji spopadli “strokovci” kvazi-liberalnega trojčka in mladih socialističnih revolucionarjev iz Levice. Pogovarjali so se o ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Javnost je spoznala dva obraza krepostnih socialistov: pragmatiki, ki si želijo revežem povrniti 35 evrov dodatnega zdravstvenega zavarovanja, a morajo situacijo še analizirati, in udarniki, ki danes zahtevajo, jutri pa bodo vzeli. Kapitalistom seveda. Oboji se borijo za pravičnost, kjer bi se breme zdravstvene blagajne “pravično” porazdelilo, tako da bi bogati (beri: srednji sloj) subvencionirali brezplačno zdravstvo zabušantom, azilantom in ljudem, ki so končali osnovno šolo, danes pa so jezni, ker ne zaslužijo toliko kot sosed z inženirsko diplomo. Tako pragmatiki kot revolucionarji imajo marsikaj skupnega: nihče od njih se ne bo lotil mafijskega lobija nabave medicinskih pripomočkov, nihče ne bo želel zamajati sovjetsko-monopolnega primata ZZZS in še najpomembneje – obe strani delujeta, kot da med njima vlada tihi konsenz, da se dodatno zdravstveno zavarovanje ne bo ukinilo. Ne letos, ne naslednje leto in ne čez pet let. Kot da si med seboj mežikajo in pod mizo podajajo roke, mediji pa vestno geste interpretirajo kot trda pogajanja v imenu delovnega ljudstva.
Podobno so se zadnjič isti akterji dobili na odboru za obrambo. Razpravljali so o smotrnosti nakupa oklepnikov 4×4 oshkosh, debato pa so revolucionarji razširili še na zvezo Nato in na to, zakaj moramo iz nje čimprej izstopiti, ne pa da se trudimo izpolniti pogoj o 2 odstotkih BDP-ja, namenjenega za obrambo. No, konec lanskega leta so se enkrat na moč podobnem sestanku že srečali. Takrat je revolucionar Miha Kordiš vlado postavil pred dejstvo, da bodo odstopili od nadkoalicijskega, nekoalicijskega dogovora, če bo vlada izvršila že zdavnaj dogovorjen nakup.
Takrat je vladni peterček tiho mežikal Levici v smislu, “saj vsi vemo, da nakupa ne bo, a za javnost moramo zdaj mi, kvaziliberalci, svojo sredinsko bazo volivcev pomiriti, da si vendarle želimo obrambno kompetentno državo, zato vam moramo, dragi revolucionarji, še nekaj dni nasprotovati“.
Naključni dogodki?
Odbor za obrambo je takrat nakup previdno, boječe in nenavadno mlačno podpiral, tako da se je že v govorih poslancev kvaziliberalnih strank videlo, da deklarirano rusofilni vladi pač ni pogodu, če mora braniti zaveze, ki jih ima do evroatlantskega obrambnega zavezništva. No, potem je ministrstvo za obrambo pod vodstvo Karla Erjavca razveljavilo pogodbo o nakupu, Erjavec pa si je nato za politično preživetje iz riti potegnil izgovor, “da je bil postopek pomanjkljivo voden”, a ga je hitro osramotil in ponižal ter za lažnivca razkril kar poslanec Kordiš, ki se je na socialnih omrežjih hvalil, kako je Levica vlado “prisilila”, da je odstopila od orožarskih poslov kot del kupčkanja za nadaljnjo podporo koaliciji. Tudi zdaj je odbor za obrambo nakup oklepnikov oshkosh načeloma podprl, zdaj pa je na potezi Karl Erjavec, da še enkrat pomenljivo pomežikne Mihi in Luki, pogodba pa se zaradi nepredvidljivih pogodbenih podrobnostih razveljavi. Ali pa je zdaj čas, da Levica pomežikne vladi.
Takšnih naključnih dogodkov je bilo v prvem letu vladanja cel kup. Levica je bila ogorčena, ko je Šarec v svoj kabinet poklical Damirja Črnčeca. Nato pa so kar čez noč, kot bi odrezal, vsi njihovi poslanci o tem nehali govoriti, kot da se imenovanje sploh ni zgodilo. Poleti je Levica grozila, da ne bo podprla proračuna, če (po njihovi retoriki) vlada vztraja pri “davčnih odpustkih za 5 odstotkov najbogatejših”. Zdaj, jeseni, o tem sploh ni več razprav – govori se le še o njihovem amaterskem “računu brez krčmarja”, predlogu o ukinitvi dodatnega zavarovanja, in kako bodo to politično zavezo vezali na podporo proračunu. Seveda bodo nato “v interesu socialne države” in “da ne bi spet vladal Janša” proračun vseeno podprli, čeprav bomo dodatno zavarovanje plačevali tudi leta 2035.
Cilji “liberalnih” strank in radikalne levice so isti
A opažate vzorec, ki se riše na steni Šarčevega vztrajanja, da ustvari koalicijo s skrajno levo stranko? Simulacija konfliktov med Levico in peterčkom, kjer v resnici vedno prevladajo Levica in njeni interesi, proizvedeni spori med njimi in vladnim peterčkom pa so predstava za javnost. SD je sicer že zdaj na ravni Levice, LMŠ, SMC, SAB in DeSUS pa za zdaj volivcem (še) ne smejo priznati, da so v resnici tudi sami ideološko trdo-socialistični kot Levica. Levica je za njih kot kladivo, tako kot so si nekdanji zmerni nacionalsocialisti v Weimarski Nemčiji predstavljali, da bo Hitler njihovo kladivo proti boljševizmu. A tako, kot so nacionalsocialisti in njihov firer imeli skupne nacionalistične lebensraum cilje, tako imajo kvaziliberalci in Levica enake internacionalno socialistične egalitarne cilje.
Oboji se borijo proti svobodi govora in proti privatizaciji – eni sicer bolj odkrito kot drugi. Oboji se borijo za socialistično uravnilovko – velik del socialnim bonbončkov je poskrbel ravno za to, da se meja med minimalno in povprečno plačo skozi instrumente socialne države čim bolj zabriše, poleg tega pa, da se denarna pomoč brezposelnim čim bolj približa minimalni plači. Oboji so v imenu leve ideologije napadli inštitut ustavnega sodišča.
Levica in kvaziliberalci so ena sama, unitarna, na videz razdrobljena stranka
Peterček in Levica sta dve plati istega kovanca. Po radikalizaciji SD smo najprej govorili le o njih kot o starejši sestrični Levice. Danes so take vse stranke, ki sami sebi pravijo liberalne, pa imajo z liberalizmom ravno toliko skupnega kot s prostotržnim kapitalizmom – nič. Simulacija sporov med Levico in samodeklariranimi liberalci je potrebna, ker se zavedajo, da morajo zaenkrat vzdrževati bazo Virantovih demokratov – ljudi, pretežno levo-liberalnih pogledov, ki se ne zanimajo pretirano za politiko, hkrati pa iščejo nek evropski liberalizem, pa se ne poglobijo dovolj, da bi spoznali resnico, da so LMŠ, SAB, SMC in DeSUS tako daleč od evropskega, trgom načeloma naklonjenega liberalizma, kot je Hamas od pravičnega boja za samostojnost. To pa je tudi velika priložnost desnice pred naslednjimi volitvami. Ključno za uspeh desnice kot političnega pola je, da volivce opozori na tiho sprego Levice in liberalcev. Aktivirati je treba tiste evropske liberalce, ki se manj zanimajo za politiko in si napak predstavljajo, da so slovenske liberalne stranke ALDE reprezentativne članice evropskega liberalizma. Niso. Že desetletja skozi različne inkarnacije dokazujejo, da so podaljšek bivšega režima, odkar pa so v koalicijski spregi s skrajnimi levičarji, pa bo to laični javnosti veliko lažje pokazati kot v preteklosti. Represivna in egalitarna narava njihove politike je zdaj bolj na očeh javnosti kot kadarkoli prej. Levica in kvaziliberalci so ena sama, unitarna, na videz razdrobljena stranka. Izpostavljajmo to dejstvo. Vsak dan.
