Nedavno tega je celovška Mohorjeva družba izdala novo avtobiografsko delo dr. Draga Štoke, vidnega pripadnika naših tržaških rojakov, z naslovom Moj svet med Krasom in morjem., s posvetilom »Hčerki Alenki in sestri Boženki ob njunem življenjskem jubileju«. Podobno kot v nekaterih prejšnjih delih, pravi avtor, »da prihaja za človeka čas obračuna«, ko se ozira nazaj na prehojeno pot, od otroštva naprej prek zrelih let pa do jeseni življenja.
V uvodnih poglavjih knjige se avtor v mislih vrača nazaj v otroštvo, v svojo Dlanjo vas pri Kontovelu nad Trstom, na samem kraškem robu, s čudovitim pogledom na Tržaški zaliv, daleč doli skoraj do Benetk. V misli se mu vrača idila življenja njegovega kraja in njegovih ljudi, vključno staršev, ki so se s trdim delom spopadali z borno kraško zemljo, ki so jo morali najprej očistiti kamenja, ga zložiti v oporne zidove in si urediti svoje skromne paštne (terase), ki se s kraške planote spuščajo vse do morske obale. Komu je pri tem uspelo najti kak zaslužek tudi v Trstu, predvsem v pristanišču in železarni. Drugi so spet svojo skromno kmečko ekonomijo dopolnjevali z ribolovom, gospodinje pa so k temu dodale še svoj prihodek, ki so ga zaslužile s prodajo presežkov poljščin, vrtnin in cvetja na Ponterošu, to je na mestni tržnici ob Rusem mostu. Ni manjkalo spominov tudi na prijetne dogodke v vasi, kot so bili bendima (trgatev), šagre (vaške veselice), obhajila, birme, procesije pa prijetno modrovanje sosedov ob večernih urah na borjaču, velikem dvorišču sredi vasi. Pri tem se ni mogel ogniti niti vsakršnim uniformam, ki so v nmjegovem otroštvu korakale po vasi, od fašističnih, ki so vas nasilno preimenovale v Santo Stefano, prek esesovskih, pa ameriških in nato še partizanskih, ki so spočetka prinesle veliko veselje v vas, a z njim hkrati klico zla, ki je globoko razklala slovenski narod in ga še danes razdvaja.
Avtor se je na kratko sprehodil tudi skozi šolska leta, ko ga je življenje zaneslo ven iz domače vasi na slovensko klasično gimnazijo, najprej v Gorici in nato v Trstu, ter na koncu še na tržaško pravno fakulteto. Pa skozi svoje pestro življenje, tako v poklicnem delu kot tudi na družbeni sceni v Italiji, na Koroškem, v zdomstvu in v matični domovini, ki jo je na svojih planinskih in službenih poteh prehodil in prevozil po dolgem in počez. Pri tem ni mogel mimo globokih človeških vezi, ki jih je stkal z mnogimi življenjskimi sopotniki, od katerih jih je nekaj tudi poimensko naštel, ter jih je, že samo teh, za eno polno stran. Knjiga ni mogla tudi mimo tragedije v družini, ko mu je v svojih najlepših letih umrla soproga. In tudi ne mimo počasnega a bolečega izumiranja slovenstva v zamejstvu in tudi v domovini, ki ga žalosti, a mu ne jemlje volje in poguma, da bi se ne boril za njegovo ohranitev. Življenjsko pripoved preveva namreč velika ljubezen do vsega slovenskega: jezika, zemlje in države, pa še do morja in gora zraven. Zaznamovan s krščanskim etosom, pristopa k ljudem in dogodkom z zaupanjem, spoštljivostjo in ljubeznijo. V knjigi ni mogel niti mimo svečanih trenutkov, ko je 11. 3. 2016 prejel na gradu v Slovenski Bistrici prvo Pučnikovo priznanje »za prispevek k razvoju demokracije v Sloveniji« in potem še 26. 4. 2016, iz rok predsednika Slovenije Boruta Pahorja priznanje »za neomajno prizadevnost pri delu za dobrobit zamejskih Slovencev v Italiji ter za krepitev njihove narodne in jezikovne zavesti«.
Svoje popotovanje po prehojeni življenjski poti je zaključil z nenavadno, a globo občuteno osebno izpovedno molitvijo in sicer: »Ti, ki si mi bil blizu, ob meni in v meni, tudi v trdih časih negotovosti, skepse, hudih ran in stisk…Ti, ki si se od mene oddaljil, ali pa jaz od Tebe, ko me je kot vihar zaneslo življenje v javnost…Ti, h kateremu sem se obračal v zrelem obdobju mojega življenja, ko sem bil boje s samim seboj, v vrtincu misli, čustev in dejanj, z veseljem in žalostjo, z umirjenostjo in vzkipljivostjo, in čutil, da si mi blizu, čeprav molčeč in v meni nedoumljivi skrivnosti… Hvala Ti za vse to!…Hvala za veselje, mnogotere radosti, ki so mi bile dane, in hvala za vso žalost, ki mi je bila tudi dana…Hvala Ti za boleče padce, ki jih je bilo mnogo v osebnem življenju, in hvala Ti za radostne dvige, ko si mi pomagal spet pokončno na noge…Hvala ti za dar ljubezni, ki mi je bila dana v uteho in spodbudo v nemirnih trenutkih mojega življenja. Hvala ti za ljubezen do ljudi, ki so mi bili blizu…Hvala Ti za dar svobodnega duha, ki je v meni vedno živo plamtel, in hvala Ti za življenjske vrednote, ki so bile živo v meni…Hvala Ti za ljubezen do materine govorice, do mojega rodu in jezika, do moje zemlje in človeka na njej. Hvala Ti za vse to, moj Stvarnik«.
Koper, 1. 9. 2019
Milan Gregorič
