Alessandra M. G. iz italijanske pokrajine Latina se namerava zaradi študija prava preseliti v Rim. V iskanju nastanitve je na Facebooku naletela na oglas in lastnika vprašala, ali je soba še prosta. Po nekaj urah je dobila odgovor, da je soba še prosta, ampak ne za tiste, ki delajo selfije s podpredsednikom vlade Matteom Salvinijem. »Če iščete dom v Rimu, vam svetujem, da se izogibate objavi tega prekletega selfija,« je še dodal najemodajalec.
19-letnica je to izkušnjo delila na družbenih omrežjih, zgodilo se je pričakovano. Od tega, da je »fašistična prasica dobila, kar je iskala«, do zgražanja nad lastnikom sobe. Zadeva je postala viralna, čeprav se ni zgodilo nič kaj takega – zasebnik ima vso pravico, da nekomu iz kateregakoli razloga odda ali ne odda sobe. Morebitnega najemnika lahko zavrne ali zaradi političnega prepričanja ali zaradi barve kože ali zaradi vere ali ker mu preprosto ni všeč. In to tudi javno pove. Ljudje se lahko zgražajo, kritizirajo, bojkotirajo. To je vse. Težava nastane, če bi se v ta odnos vmešala država, čeprav se ne bi smela. Državo prav nič ne briga, zakaj zasebnik drugemu zasebniku ni oddal sobe. In kakšen je bil razlog, da je ni oddal. To je stvar med dvema zasebnikoma. V ta odnos se lahko vmeša samo v primeru, ko eden od zasebnikov ne spoštuje pogodbe, ki jo oba prostovoljno podpišeta, a ne moreta sama in sporazumno rešiti spora.
Matteo Salvini očitno dobro ve, kaj sme država in česa ne sme. Z Alessandro je izrazil solidarnost. In to je vse. Tudi republikanci v ZDA to dobro razumejo. Lani so Sarah Huckabee Sandersovi v restavraciji Red Hen v Lexingtonu v Virginiji dejali, da je nezaželena, ker dela v administraciji Donalda Trumpa. Ni delala kravala. Spoštuje zasebnika in zasebno lastnino. Vstala je in je odšla. Lahko pa ste prepričani, da bi levica v enakem primeru ravnala drugače. Spomnite se, kako so se levičarji iz celega sveta pod zastavo LGBT skupnosti zgražali nad domnevno diskriminatornim vedenjem lastnika apartmaja v Zadru, ki je zavrnil gosta, ker je homoseksualec. Jasno, če nekomu nekdo zavrne, da mu odda sobo iz razloga, za katerega levičarji menijo, da tega ne bi smeli, nad tega začno pošiljati organe pregona.
Enako velja za zaposlovanje. Zasebnik lahko v svojem podjetju zaposli kogarkoli želi. No, vsaj tako je mislil lastnik kavarne Osmica v Prekmurju, ki je spomladi letos objavil oglas za delo, v katerem je zapisal, da išče mlajšo osebo ženskega spola. Zaradi domnevno seksističnega in diskriminatornega oglasa je levičarski Sindikat Mladi plus inšpekciji prijavil lastnika, ki ga je doletela denarna kazen. Povedano drugače. Država si je vzela pravico, da zasebniku ukazuje, kakšen oglas lahko objavi in koga lahko zaposli. In ne samo to. Inšpekcija in levičarski sindikalisti so se postavili na stališče, da oni najboljše vedo, kakšen profil delavca potrebuje zasebnik v svojem lokalu, čeprav edino lastnik najboljše ve, kakšna oseba za strežbo bo privabila največ gostov.
Vprašajte se, zakaj denimo lastnik trgovine v črnski četrti New Yorka kot prodajalca ne bo nikoli zaposlil belca. Odgovor je preprost. Ker potem črnci ne bodo več kupovali pri njem in bo propadel. Zato bo imel med zaposlenimi same črnce. In obratno. Lastnik trgovine v pretežno belski četrti ne bo nikoli zaposlil črnca. Ravna diskriminatorno? Seveda. Je rasist? Mogoče. Toda v medosebne odnose zasebnikov se država nima kaj vpletati, v primeru lastnikov trgovin v dveh različnih četrti bo presodil trg. Če bodo kupci menili, da je eden od lastnikov diskriminatoren, pri njem ne bodo več kupovali. Lastnik bo hitro prišel na slab glas in bo prisiljen, da nekaj spremeni. Če ne bo, bo propadel. Pri omenjenem sindikatu so se sicer sklicevali na 49. člen ustave, kjer je zapisano, da je »vsakomur pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto«. A morali bi vedeti, da je to mišljeno v odnosu države do posameznika, saj je skregano z zdravo pametjo, če bi bil namen ustave predpisovati poslovni odnos med dvema zasebnikoma. Ustavo imamo zato, da ščiti posameznika pred samovoljo oblasti.
Če so našteti primeri diskriminacija, tudi prav. Zasebnik to lahko počne. Gre za pravico, da človek svobodno odloča, s kom želi in s kom ne želi imeti opravka, s kom želi delati in s kom ne, komu bo oddal sobo in komu ne. Za razliko od države, ki ne more in ne sme diskriminirati nikogar, saj vladavina prava pomeni, da so vsi, ne glede na raso, veroizpoved ali spol, enaki pred zakonom. In to je bistvo. Ne pa odnos med dvema zasebnikoma.
*Zadnji del komentarja je bil prvič objavljen na blogu Kavarna Hayek.
