Oh, Menina, sveta ti planina,
po menihih si ime dobila,
nisi vse do danes izgubila
svetega duha, oh, ti edina!
Kdaj, Menina, si si zaslužila
milost kraja svetega dokončno?
Je bilo poleti, vreme sončno,
čudeža ko dva sta se zgodila.
Ni prikazovanj bilo Marije,
Marjan jo tedaj je nadomeščal,
množico nevernikov osveščal,
kaj je smisel rdeče mimikrije.
Temu zdaj se prvi čudež pravi,
ko tam zbrani so ljudje neverni,
po pravilu vedno vsi čemerni,
brž nasedli svoji sveti kravi.
Je takole pravil Marjan sveti,
čigar ne pozna nihče izvora,
da prišla je njega dni pokora,
morali tedaj bi vsi umreti.
Dvanajst tisoč je bilo hudičev,
bojda vsi so nemško govorili,
od krilatcev rdečih jih dobili,
razpršili se kot jata ptičev.
To je prérok Marjan zbranim pravil,
kar sledil je čudež še največji,
prepoznali so bolnika k sreči,
ki dotlej se ni uspešno zdravil.
Oh, Menina, sveta ti planina,
po menihih si ime dobila
in obsedenost nekoč razkrila,
ki izvor poznaš ji ti edina.
