Ko konjička lani so kupili
pri Rdečem kmetu pod planino,
ko odšteli zanj so vso kupnino,
posvojenčka jasno so svarili.
Glej, da nam boš noč in dan poslušen,
da boš vlekel v skupni vpregi vedno,
le tako bo namreč delo vredno,
in preveč ne bodi hudomušen.
Je pokimal kupljeni konjiček,
hrzal, da do konca bo ubogal,
če bo treba, s kravami se žogal,
bo igral, kot bo ukazal striček.
Pa se naš konjiček je spozabil,
letos že ni hotel v španovijo,
lastno modno se je šel revijo,
v prazno čas in sile je porabil.
Drugi so imeli povezave,
naš konjiček pa je zgolj soliral
in izgubljal, stežka je pariral,
so obdajale ga le še krave.
Strički glave so ob tem staknili,
šlo po gobe jim je pol dobička,
srepo gledali so na konjička,
češ naložbe vanj pač niso prave.
Tudi letos sejem bo v Celovcu,
tja bi strički radi ga peljali,
ga zamenjali, še prej prodali,
če bo treba dali tudi lovcu.
Nauk je zgodbe te o pritepenčku,
da dorasel ni za konja vlogo,
naj ne gleda se v zobe prestrogo,
saj pripadajo pač podarjenčku.
