Po Koroškem in po Kranjskem ajda
letos vse prezgodaj je cvetela,
ni nazadnje v snope se požela,
posušena je kot stara brajda.
Mlin je čakal ajdino zorenje,
bratec mlinar ves čas v njem sameval,
čakal, da mu klas bo dozoreval,
silno njuno je bilo stremenje.
Brat in mlinar, to močno spominja
na obutega iz pravljic mačka,
brat in mlinar, zraven zlata račka,
sanjski naglo ta prizor izginja.
Brat in mlinar zdaj sta se zvezala,
je zavezništvo posebne vrste,
pri katerem gleda se skoz prste,
vse od sebe sta packona dala.
Šklopotal je mlin, grgral z njim mlinar,
brat je po žlebovih spuščal vodo,
sta pisala bratca si usodo,
v zrak metala v prazno počen dinar.
Bratec naš po Kranjskem je lobiral,
po Koroškem mlinar se napenjal,
ni ne prvi in ne drugi jenjal,
vsak glasove vneto je nabiral.
Kandidiral brat je zoper brata,
z mlinarjem se sam je v boj odpravil,
na volitvah končno mlin zapravil,
so oba postavili pred vrata.
Mesta ni za bratsko tu ljubezen
in še manj pač za otrobov mletje,
vajino propadlo nas podjetje
vse preveč spominja na bolezen.
Koliko smeti in vrst plevela
v vajinem se mlinu redno melje,
jasno je, kam tale zgodba pelje,
da ostaneta oba brez dela.
Mlinar v mlinarico se pretvori,
takšen pravljice je njune konec,
bratu zazvoni nesreče zvonec,
konec narejen je nočni mori.
