13.8 C
Ljubljana
petek, 26 aprila, 2024

Prim. Janez Remškar: Kaj pa profesionalnost v slovenskem zdravstvu in politiki?

Ko sem iskal definicijo pojma “profesionalnost” sem za medicino našel sledečo formulacijo: Profesionalnost v medicini je običajna razumna uporaba komuniciranja, znanja, ročnih sposobnosti, razumevanje klinike, čustev, vrednost in razmišljanje v prid posameznega bolnika in javnosti. V ZDA ob podeljevanju nagrad za profesionalnost navedenemu dodajajo še spoštovanje sodelavcev !

Profesionalnost v politiki je procesiranje in vodenje človeških interakcij, ki vključujejo moč in avtoriteto. Moč dober politik uporabi za socialno mreženje, da doseže spremembe, ki koristijo posamezniku in družbi.

Psiholog Oliwer James pa je med politiki identificiral tri osebnostne lastnosti: psihopatijo, narcisoidnost in makievalizem .

Ali je tudi pri nas kaj tega v politiki in morda tudi v medicini?

Ob mislih na te definicije si ob dogajanju na področju otroške kardiologije in srčne kirurgije ter delovanju naše vlade v odstopu, dovolim  komentar.

Na začetku je potrebno zapisati, da se tako naša zdravstvena politika kot stroka že vrsto let obnašata nespoštljivo, neodgovorno do bolnih otrok in njihovih staršev. Ne vem kaj bi naredili predstavniki enih in drugih, kot starši, če bi bili sami izpostavljeni očitno povsem neurejenim razmeram? Mednarodna komisija je namreč leta 2015 jasno zapisala, da znotraj služb dejavnosti otroške srčne kirurgije vlada nered, zapisi v dokumentaciji so pomanjkljivi, nekateri celo neresnični, med ekipami je veliko napetosti, sodelovanja sploh ni ali je hudo načeto in to na področju kjer je sodelovanje ključnega pomena. Nasproti so si stali otroški kardiologi in zdravniki intenzivnega otroškega oddelka na eni ter  otroški srčni kirurgi na drugi strani! Dokler smo jih sploh imeli! Zanimivo je, da so bili zapisi komisije takoj problematizirani, tako kot je problematizirano vse, kar je vročega, neprijetnega za politiko ali stroko. Namesto, da bi se soočili s problemom in poiskali rešitve. Ministrica je ukrepala tako, da je na mesto generalnega direktorja UKC LJ je v zadnjih štirih letih postavljala popolnoma neizkušene ljudi in ni dopustila sprememb na vrhu otroške klinike. Ker bistvenega problema ni razumela, stroka pa je to prekrivala je za to, da se razmere niso uredile  odgovorna in z njo tudi predsednik vlade! Žal pri nas nihče ne prizna napake in prevzame odgovornosti.

Res je, da so se razmere začele zapletati že veliko prej in na to ter vzroke želim  opozoriti. Kljub temu je odgovornost zadnje vlade največja, kajti pred očmi je imela rezultate nadzora, ki bi jim morali slediti takojšnji ukrepi! Žal so se, tako kot sem že zapisal, dogajale le zamenjave direktorjev UKC LJ.  Zaradi nerazumevanja problema, navideznega reševanja in neuspeha pri tem bi v normalnih razmerah morala ministrica  oditi in z njo tudi predsednik vlade, ki je ministrico ves čas podpiral.

Zaradi razumevanja  problematike v UKC LJ, kakovosti in varnosti ni odveč poseči nekoliko v preteklost.

Do leta 1999 se v zdravstvu nismo pogovarjali o varnosti bolnikov, ko pridejo v roke medicine! Delali smo po najboljših močeh, v obstoječi organizaciji in če je šlo kaj narobe smo to pripisali komplikacijam in ne pomanjkljivostim v usposobljenosti ali slabi organizaciji dela! Tako smo obravnavali slabe rezultate ali neuspehe pri zdravljenju in tako tudi sporočali bolniku ali svojcem! Javnost je torej dobila sporočilo, da smo naredili vse najboljše, žal zdravljenje vedno ni uspelo kajti več ni bilo možno narediti! To je bilo povsem razumljivo, kajti ljudje so neizmerno zaupali medicini, za politike pa je bilo zdravstvo sploh paradni konj, na katerega so še sedaj ponosni stari politični kadri. Mimogrede: ob tem in veliki skrbi za ljudi so se nam dogodile celo ekološke in zdravstvene katastrofe v Mežici (svinec), Celju (cink , kadmij)in Anhovem (azbest)!

Leta 1999 sta v ZDA Institut of Medicine in Committee on Quality of Health Care in America v knjigi To Err is Human sporočila javnosti, da zaradi napak v medicini umre veliko bolnikov. Na osnovi raziskave so zapisali, da se napake dogajajo sorazmerno pogosto. Objavljene številke umrlih zaradi napak so bile zaskrbljujoče. Ob tem so podčrtali, da se tudi najboljšim ljudem lahko pripeti napaka kajti motiti se je človeško! Prekinili so torej tišino okoli napak v medicini, pri tem pa opozorili, da se ne sme s prstom kazati na profesionalca, ki se mu pripeti napaka temveč je potrebno narediti vse, da se vzpostavi sistem, ki bo v največji možni meri preprečeval napake. Njihova analiza je pokazala, da je največkrat razlog za napako v organizaciji dela, neustrezni usposobljenosti kadra, vpliv trga ter zaključili, da imamo pri največjem številu napak v zdravstvu opravka s stanjem,  ko dobri ljudje delajo v slabem sistemu! Vse to se je v zadnjih 15. letih z analizami tudi že potrdilo!

Pri nas  do danes, razen v redkih primerih,  nismo uspeli priti do podatkov o številu napak in resnih analiz o njihovih vzrokih!

Vrnimo se k našim otrokom. Otroška srčna kardiologija v ljubljanskem UKC je pred osamosvojitvijo “pokrivala” potrebe operacij otrok s srčnimi napakami celotne Jugoslavije. Otrok, ki so potrebovali obravnavo je bilo torej več. Res pa je, da se  javnost v tistem  času ni nikoli spraševala niti ni bila obveščena o neuspehih oz. napakah. O tem je vladala tišina oziroma ob slabšem izidu ali celo tragičnem zaključku smo to pripisali “komplikacijam”. Po osamosvojitvi in nesrečni bolezni izurjenega otroškega kirurga je takoj nastopila kriza. Najprej smo si skušali pomagati z kirurgom iz Slovaške, ki nas je nezadovoljen zapustil. Za tem smo si pomagali z kirurgom iz Izraela, ki v organizacijskem smislu ni zadovoljil upravičenih zahtev pediatrov. Šolanje naših mladih kirurgov se ni posrečilo in zaradi nesoglasij so odšli v tujino. V vsem tem obdobju je bilo povsem jasno, da v Sloveniji nimamo (na srečo) dovolj težkih otroških srčnih bolnikov, da bi se lahko kirurg usposobil in bil povsem suveren pri svojih odločitvah, z dobrimi rezultati operativnih posegov. Tega stroka UKC LJ ni nikdar jasno sporočila javnosti. Zdravstvena politika, na čelu katere so bili v preteklosti tudi zdravniki, v zadnjem mandatu pa popolni analfabeti, je dopuščala da so UKC LJ in javnost živeli v utvarah z željami in zahtevami, da mora institucija kot je UKC LJ, delati

prav vse. Če ne zaradi drugega zato, da se uče, da ne zastane razvoj! Da se uče na kom? Kako naj se razvija stroka, če ni dovolj primerov, prakse in izkušenj? Tako stališče je  nesprejemljivo. Zakaj? V svetu izurjeni kirurgi v na tem, enem najzahtevnejših področij, opravijo veliko, tudi od 200 do 250 operacij, nekje celo več. Seveda niso problem samo izurjeni kirurgi, nič manj pomembna, iz strokovnega zornega kota,  ni obravnava pred in po operativnem posegu in seveda natančni zapisi in poročila. V svetu se natančno poroča o rezultatih zdravljenja,  tudi neuspehih. Pri nas pa je komisija na tem področju ugotovila celo potvarjanje rezultatov!?  Natančno vodenje dokumentacije zahtevajo tudi akreditacije, ki jo imajo, kot vem vse naše bolnišnice. In kakšna je teža, verodostojnost teh dokumentov in s tem akreditacij?

Kako je  mogoče, da ob veljavni akreditaciji nadzor ugotovi take anomalije? Kje so predstavniki, ki so podelili akreditacijo? Kje so predstavniki našega združenja za kakovost, sekcije za zdravstvo? Zakaj se ne oglase? Se boje? Ali se morda boje, da ne bi dobili ponovne priložnosti meriti kakovosti, torej zaslužka, če bi bili kritični?  Tako je stanje pri nas v medicini in marsikje primanjkuje poštenosti! V zdravstvu bi morala biti profesionalnost, v dobesednem prevodu “poštenost do javnosti” prisotna povsod. Ali je? Veliko nam manjka do tega! Kljub temu nam je javnost že zaupala in še zaupa, da kontroliramo sami sebe. Ali smo do tega upravičeni? Marsikateri primer kaže da ne, tudi dejstvo da smo želeli diskreditirati komisijo sestavljeno iz tujih in domačih strokovnjakov.

Kakšno  pa je stanje v politiki?  Sedanji premier v odstopu je prišel do velike volilne zmage prav z obljubami o poštenosti. Ne da je na to pozabil takoj po izvolitvi, celo sedaj je g.dr. Cerar pred vso slovensko javnostjo brez zadržkov  izjavil, da je dve tretjini zdravstvene reforme realizirane. Ali misli resno? Iz koga se norčuje? Kje to čutijo bolniki in zakaj ga niso novinarji “neodvisne” medijske hiše takoj prijeli za besedo?  Predsedniku koalicijske SD g. mag. Židanu je pomembnejše, da so se ob interpelaciji držali koalicijske pogodbe, kot težave bolnikov v neurejenem sistemu zdravstva, ki ga ministrica ni niti najmanj uredila. In sedaj se sprašuje ali so ravnali prav? Predsednik DESUS a g. Erjavec je v istem stavku povedal, da so pri izbiri direktorjev UKC LJ zaupali ministrici istočasno pa dodal, da bi moral na takem mestu biti strokovnjak medicinske stroke. In kaj je od tega ostalo v njegovi politiki? Kam bi psiholog Oliwer James uvrstil te izjave?

Družba prepletena z korupcijo, s sodstvom, ki se še vedno prilagaja politiki oz ne vidi, da je nekatere zakone nujno potrebno spremeniti, družba brez odgovornosti je bolna družba. Povsem nemogoče je pričakovati, da bi se del družbe , recimo zdravstvo, v taki družbi obnašal drugače! Seveda to ni opravičilo!

Ali ni vse to vendarle preveč?  Koliko časa bomo še zdržali s politiki in tudi drugimi profesionalci brez odgovornosti? Ni važno samo, da imamo mir, da preživimo mandat ali kot politik ali kot direktor! Potrebne so spremembe, ukrepanje kar pa zaenkrat ni možno. Moja osebna izkušnja pri vodenju bolnišnic to potrjuje. Politiki je več vreden trenuten mir, preživetje,   probleme se odlaga, zdravstvo pa se iz leta v leto slabša!

prim. Janez Remškar, dr.med.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine