S strani komunistov umorjeni idejni avtor samostojne Slovenije dr. Lambert Ehrlich

  • Napisal  Gašper Blažič
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Dr. Lamberta Ehrlicaha je skupaj s študentom Viktorjem Rojicem na Streliški ulici v Ljubljani 26. maja 1942 umoril zloglasni vosovec Franc Stadler - Pepe, ki je kruto umoril tudi nekdanjega bana Dravske banovine dr. Marka Natlačena. Foto: Wikipedia Dr. Lamberta Ehrlicaha je skupaj s študentom Viktorjem Rojicem na Streliški ulici v Ljubljani 26. maja 1942 umoril zloglasni vosovec Franc Stadler - Pepe, ki je kruto umoril tudi nekdanjega bana Dravske banovine dr. Marka Natlačena. Foto: Wikipedia

26. maja 1942 so na Streliški ulici v Ljubljani – zelo pomenljivo ime za to ulico – počili streli. Izstrelil jih je Franc Stadler – Pepe, kasnejši komunistični “narodni heroj”, ki je poskrbel za še en zahrbten umor, ko je preoblečen v duhovnika smuknil v stanovanje bana dr. Marka Natlačena in ga ubil. Tudi žrtvi na Streliški imata svoje ime: to sta bila profesor dr. Lambert Ehrlich in študent Viktor Rojic.

Ti načrtovani partijski umori so se dogajali v času, še preden se je sploh oblikovala prva oborožena formacija v okviru protikomunističnega tabora. Samo malo stran od kraja umora je bil že 18. marca tistega leta, dobra dva meseca prej torej, umorjen študent Jaroslav Kikelj, dva dni pred njim pa v središču Ljubljane tudi njegov študentski kolega Franček Župec, za katerega je Ehrlich plačal stroške pogreba.

Lažne obtožbe, da bi opravičili umor

Kdo je bil dr. Lambert Ehrlich? O njem smo pisali že večkrat in tudi razkrili številne leži, ki jih je o njem širila režimska komunistična propaganda po tistem, ko je bil že mrtev. Pri vsem tem je najbolj grozljivo to, da niti Ehrlichu niti Župcu in Kiklju niso privoščili pravice do groba, saj so z ljubljanskih Žal njihove posmrtne ostanke odkopali in odpeljali neznano kam.

To pa seveda kaže, da Ehrlich ni bil deležen prezira in sovraštva samo zaradi svojega nasprotovanja komunizmu, pač pa tudi zaradi strahu pred njegovo sposobnostjo in karizmo.

Akademik dr. Ferdo Gestrin, dokaj znan režimski zgodovinar, je bil edini sposoben povedati resnico: Ehrlich je bil likvidiran predvsem zato, ker je bil eden redkih v protikomunističnem taboru, ki je bil zmožen organizirati odpor proti okupatorju mimo OF. To je bil tudi razlog, zakaj ga je komunistična VOS likvidirala že zelo zgodaj – ker bi se verjetno dogodki razvili drugače, kot so se.

Komunist Boris Kidrič (Foto: wikimedia.commons.org).

Pri vsem tem pa je ironično, da je Ehrlich še pred vojno poskrbel za rešitev Borisa Kidriča iz dunajskih zaporov. Prav Kidrič pa je bil skupaj z ženo Zdenko Armić Kidrič – Marjeto zadolžen za ustanovitev VOS, udarne pesti leninistično-stalinistične revolucije na Slovenskem. In bržkone je tudi sam ukazal likvidacijo profesorja Ehrlicha, ki so mu nato obesili oznake, da je bil ovaduh, ki je Italijanom sporočal imena zavednih Slovencev, da so jih nato odpeljali na zadnjo pot v Gonars ali na Rab.

S takšnimi zgodbicami je komunistična propaganda “pomirjala ljudstvo”, ki je bilo razburjeno zaradi umorov, da je laže sprejelo načela “revolucionarne justice”, ki jo je v tistem času podpiral tudi Edvard Kocbek, saj je slednji v “Tovarišiji” (svojem partizanskem dnevniku) opravičeval Ehrlichov umor. Cilj pač posvečuje sredstva.

Na Koroškem branil slovenstvo

Lambert Ehrlich se je rodil 1878 v Žabnicah v Kanalski dolini, ki sedaj sodi v Italijo, zgodovinsko pa je to zahodni del Koroške neposredno ob tromeji, ki jo simbolizira gorsko romarsko svetišče Svete Višarje. V njegovi rodbini je bilo precej duhovnih poklicev, tudi njegov brat Martin.

Ehrlichova študijska pot se je po gimnaziji v Celovcu nadaljevala v Innsbrucku, Rimu, kasneje pa še v Parizu in Oxfordu. Strokovno se je izpopolnjeval iz primerjalne religiologije in etnologije. Že po duhovniškem posvečenju je bil po kaplanski službi v Beljaku škofov tajnik v Celovcu in profesor na tamkajšnjem bogoslovju. Predvsem pa se je posvečal katoliški prosveti.

Veliko svojega časa je žrtvoval za izobraževanje mladih koroških Slovencev, da bi bili enakovredni v boju z vse bolj agresivnim pritiskom nemškega nacionalizma – pa čeprav je imel Ehrlich sam nemški priimek. S tem je postajal vedno bolj trn v peti nacionalistom, tako da se je moral po koroškem plebiscitu leta 1920 iz Koroške zateči v Ljubljano.

Že pred tem je leta 1919 sodeloval kot izvedenec na pariški mirovni konferenci, a tam so prevladovali interesi velesil nad pravicami malih narodov. Sam je denimo tudi pripravil brošuro (brez navedbe avtorja) v nemščini z naslovom Aus dem Wilajet Kärnten, kar bi se lahko prevajalo kot Iz province Koroške (v smislu provinc, ki so jih osvojili Turki, kjer je bilo neturško prebivalstvo v drugorazrednem položaju). V njej je obsodil nasilje nad koroškimi Slovenci. Zanimivo je, da avtorstvo te brošure v glavnem pripisujejo politiku dr. Janku Brejcu.

Vizija samostojne Slovenije

V Ljubljani je Ehrlich leta 1922 postal profesor na teološki fakulteti in duhovni vodja ljubljanskih študentov, kasneje pa tudi glavni mentor in ustanovitelj Akademskega kluba Straža. Ne glede na to, da so ga imeli za idejno doslednega in strogega, kot nekakšnega naslednika dr. Antona Mahniča (slednji je kot škof na Krku umrl leta 1920 v Zagrebu, izčrpan zaradi posledic internacije), je deloval predvsem kot dobrotnik mnogih revnih študentov, v svoji razsipnosti zanje je spominjal na papeža sv. Pija X.

Ob začetku vojne vihre je bil njegov nastop zelo vizionarski, saj je dobro poznal tako temelje fašizma kot komunizma. V svojih obširnih spomenicah ni napadel samo komunističnega nasilja, kot mu danes očitajo, ampak tudi italijanske represalije proti nedolžnim ljudem. Za tiste čase je bilo to zelo pogumno dejanje, saj je s tem tvegal kazenski odhod v internacijo. Vedel pa je tudi, da so okupatorjeve represalije velikokrat povezane prav z dejanji komunistične strani.

Osebno ni bil za pasivnost, ampak za ustanovitev podtalne vlade. Hkrati je opustil iluzijo, da je za Slovence nujno povezovanje z drugimi jugoslovanskimi narodi v eni državi, zato je predlagal svoj program združene Slovenije, kjer se je že kazal obris prihodnje slovenske države.

Njegovo idejo o državi Sloveniji so člani Straže kasneje razvijali v krogih politične emigracije. Med njimi je bil zelo dejaven Ciril Žebot, ki so ga komunistični atentatorji prav tako hoteli umoriti, po vojni pa je emigriral v ZDA in v Washingtonu postal profesor politične ekonomije. Znan je po knjigah Neminljiva Slovenija in Slovenija: včeraj, danes, jutri.

Komunisti so po vojni oskrunili njegov grob

Dr. Ehrlichu so se tudi tokrat ob obletnici njegove nasilne smrti poklonili na kraju, kjer je bil ustreljen. O profesorju bogoslovja, ki je do konca ostal zvest Bogu in domovini, je govoril zaslužni redni profesor ljubljanske teološke fakultete dr. Janez Juhant. Žal se pokojnemu Ehrlichu ne morejo pokloniti na njegovem grobu, saj ta ne obstaja več.

A prav ob njegovem pogrebu je svoje pretresljive verze zapisal tudi Lojze Grozde: “Kaj ste prešteli nas, naše vrste, ali ste videli ogenj v očeh, ste razumeli besede srčne, čutite, kaj je v nas mladih v teh dneh? Bojte se, bliža se čas, preden pobijete nas, dvigne se silni Vladar, ki ne umrje nikdar!” Dobrega pol leta kasneje je tudi Grozde padel kot mučenec komunistične revolucije.

Na dan 140. letnice rojstva prof. dr. Lamberta Ehrlicha je 18. septembra 2018 na ljubljanskih Žalah v cerkvi Vseh svetih potekala sveta maša v njegov spomin. Po maši pa je potekala kulturna prireditev v organizaciji Nove Slovenske zaveze in blagoslovitev njegovega doprsnega kipa. Slovesnost je vodil nadškof in metropolit Stanislav Zore.

nazaj na vrh