Nato in covid-19

  • Napisal  dr. Božo Cerar
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Foto: epa Foto: epa

Koronavirus je že do sedaj precej pretresel mednarodno skupnost, tudi čezatlantsko. Hude bodo tudi ekonomske posledice v prihodnjih mesecih. Ob tem zgodovinskem dogodku tudi NATO ne more ostati neprizadet. Resda pa ni bil ustanovljen za soočanje s tovrstnimi grožnjami.

Postavlja se vprašanje, kje oziroma kako je v času soočanja s to in podobnimi boleznimi  vendarle koristen oziroma ali je lahko še bolj. Pri odgovoru na to vprašanje je treba imeti pred očmi dejstvo, da Nato kaj dosti lastnih sredstev nima (razen nekaj izvidniških letal AWACS in izvidniških dronov), da je torej odvisen od sredstev in volje svojih članic.

Prispevek Nata v spopadu s koronavirusom
Nato že po svoji naravi vojaško-politične organizacije razpolaga z mehanizmi koordiniranja in izvajanja premikov na kopnem in zraku. Konkretno to pomeni, da lahko odigra določeno vlogo pri koordinaciji prevoza medicinske opreme in zdravstvenega osebja ter tudi pri preskrbi z zaščitno opremo in zdravili. Natov Evroatlantski koordinacijski center za odziv na katastrofe (EADRCC) je tako v soočanju z COVID-19 dejansko sodeloval pri posredovanju pomoči članicam Italiji, Španiji, Albaniji in Severni Makedoniji ter partnerskim državam Ukrajini, Kolumbiji, Moldaviji in Gruziji. Natova agencija za nabave (NSPA) je podobno sodelovala pri nakupu medicinskih potrebščin za Italijo, Španijo, Norveško in Romunijo. Pri prevozu medicinske opreme sta se angažirala Natova mehanizma za strateški prevoz  (SAC in  SALIS). Prvega je uporabila Nizozemska, drugega Slovaška, Češka, ZR Nemčija in Poljska. Natov tovrstni prispevek gledano v celoti, iz omenjenih razlogov, ni bil kdo ve kako velik. Predstavljal je le dopolnilo aktivnostim, ki so jih izvajale posamezne države članice.

Še več so prispevale oborožene sile posameznih držav članic
So pa oborožene sile držav članic opravljale vrsto prevozov medicinske in zaščitne opreme, sodelovale pri repatriaciji in evakuaciji svojih državljanov, razdeljevanju hrane, postavljale poljske bolnišnice, prispevale svoje medicinsko osebje ali pomagale kako drugače. Odvisno od države do države. Pravzaprav so vse države članice pri soočanju s krizo tako ali drugače angažirale svoje oborožene sile. To velja tudi za Slovenijo. Slovenska vojska je pomagala pri prevozih opreme in ljudi ter priskočila na pomoč s svojo zdravstveno enoto in laboratorijem. Če vse to seštejemo, pa je bil prispevek vojsk Natovih članic vse prej kot nepomemben. Bilo je lepo število letalskih prevozov, 25 poljskih bolnišnic, 25 tisoč postelj in 4000 vojaškega medicinskega osebja itd.

Do izraza je prišla solidarnost med članicami zavezništva
Ne gre pozabiti na dvostransko pomoč, ki so jo države članice zavezništva, resda potem ko so poskrbele za lastne državljane, ponudile v duhu solidarnosti druga drugi: Češka Sloveniji, Madžarska Sloveniji, Estonija Španiji in Italiji, Slovaška  Italiji, Nizozemska Črni gori, Poljska ZDA, Poljska Črni gori, Albaniji in Severni Makedoniji, Turčija ZDA, Romunija ZDA itd. Vrsta zaveznic je pomagala tudi partnerskim državam, npr. BiH, Moldaviji, Srbiji in Kosovu.

Nato tudi v času pandemije uspešno opravlja svojo osnovno nalogo
V času pandemije Nato sicer še naprej uspešno opravlja svojo osnovno nalogo odvračanja in obrambe, se pravi zagotavlja varnost in mir milijardi ljudi v svojih državah članicah. Druge grožnje namreč s COVID-19 niso izginile. Geopolitične napetosti so ostale in se v nekaterih primerih povečale. Pri tem je Nato sprejel ustrezne ukrepe za zavarovanje svojega osebja pred virusom. Natove institucije so se skupaj z institucijami EU soočile z infodemijo, se pravi, da so se bojevale proti dezinformacijam Rusije in Kitajske. Ti sta pandemijo skušali izkoristi za sejanje nezaupanja v naše demokratične institucije in čezatlantsko sodelovanje ter za širjenje prepričanja, da se s COVID-19 lahko uspešno spopadajo le avtoritarni režimi.

Ustrezne službe Nata zopet v sodelovanju z institucijami EU bedijo, da bližajoče se ekonomske krize oziroma težav ne izkoristi nasprotnik za nakup strateške industrije in strateške prometne infrastrukture. Mišljeni so predvsem kitajski prevzemi in damping.

Pri soočanju s prihodnjimi pandemijami je prispevek Nata lahko še večji
Nato se je v preteklosti že prilagajal spremenjeni naravi groženj. Bilo bi vsekakor mogoče, da se v prihodnje v večji meri kot to pot uporabi tudi v primeru pandemij (npr. ob drugem valu COVID-19). Ne gre sicer izzivati usode, vendar različne teroristične in ekstremistične skupine so najbrž opazile, kako učinkovito in poceni orožje so patogeni. Če lahko Nato vnaprej skladišči orožje, bi lahko npr. tudi medicinsko opremo, ki bi bila na razpolago državam članicam ob izbruhu bolezni. S tem bi bile tudi manj odvisne od kitajskih dobaviteljev. Potreben pa bo seveda dogovor med članicami, kje se bo kdo konkretno angažiral in kakšna bi bila delitev dela z drugimi mednarodnimi organizacijami itd. Strateški premislek o prihodnosti zavezništva, ki ta čas poteka, in pričakovane dopolnitve strateškega koncepta Nata so priložnost za to.

V teku je razmislek o Natu v prihodnje
Odločitev o omenjenem strateškem razmisleku pod vodstvom generalnega sekretarja Nata Jensa Stoltenberga je bila sprejeta še pred pandemijo, in sicer na vrhu Nata lani v Londonu. Je pa dogajanje ob pandemiji vsekakor vplivalo nanj. Z ozirom na težko gospodarsko situacijo in dejstvo, da bo sredstev za obrambo v prihodnje prej manj kot več, bo treba skrbno določiti prioritete. Generalni sekretar je pred dnevi nakazal, v katere smeri gredo razmišljanja.

Prvič, Nato mora ostati vojaško močan. Rusija je v zadnjem času zelo izpopolnila svojo raketno oborožitev. Odvračanje in obramba ostajata temeljna naloga. Večje pozornosti bo deležen kibernetični prostor (v katerem potekajo vsakodnevni napadi Rusije in Kitajske). Boj proti terorizmu ostaja stalnica.

Drugič, okrepiti se mora politična enotnost zavezništva. Njeno pomanjkanje je bilo čutiti še pred pandemijo (spomnimo se ravnanj Turčije), v njej pa je to prišlo  do dodatnega izraza. Čezatlantski odnosi niso najboljši, močno škriplje v odnosih med ZDA in Nemčijo. Tovrstna nesoglasja Rusija in Kitajska seveda izkoriščata.

Tretjič, potreben bo bolj globalen pristop. Zajeti bo moral vzpenjajočo se Kitajsko. Pandemija je pokazala na vse večji izziv, ki ga ta predstavlja. Vse bolj je namreč navzoča tudi v evroatlantskem prostoru in soseščini (Arktika, Baltik − skupni manevri z Rusijo, Afrika, že omenjeni kibernetični prostor, mreža 5G, nakupi kritične infrastrukture itd.), ki ga sicer dosežejo tudi njene manevrirne rakete. Kitajsko je treba pritegniti v skorajšnja pogajanja med ZDA in Rusijo o novih mehanizmih nadzora nad tovrstno oborožitvijo. Če to priznamo ali ne, je Kitajska že postala tudi evropska sila. Po besedah generalnega sekretarja Nata vse to sicer ne pomeni, da bo Nato razširil svoje delovanje v Južnokitajsko morje.

Vsekakor pa že v bližnji prihodnosti ne gre izključiti tesnejšega sodelovanja nekaterih evropskih članic Nata z ZDA in državami vzhodne Azije (Japonska, Južna Koreja, Avstralija in Nova Zelandija). V perspektivi pa se globalni vlogi Nata, če naj ta ostane relevanten, najbrž ne bo mogoče izogniti.

Če se vrnemo nazaj na COVID-19, je treba dodati, da so bile na zadnjem srečanju obrambnih ministrov Nata pred dnevi že sprejete konkretne odločitve za primer drugega vala bolezni. V izdelavi je načrt ravnanja v tem primeru. Začele so se tudi oblikovati zaloge medicinske opreme, ki bi bila na razpolago članicam, in oblikoval se je poseben sklad, iz katerega bi se financiral njen nakup.

dr. Božo Cerar

nazaj na vrh