Dr. Ricardo Duchesne: »Zahod je specifična civilizacija, ki jo je ustvarila rasa z edinstveno psihologijo!« Izpostavljeno

  • Napisal  Andrej Sekulović
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Dr. Ricardo Duchesne je avtor knjige Edinstvenost zahodne civilizacije. Foto: Osebni arhiv Ricarda Duchesnega Dr. Ricardo Duchesne je avtor knjige Edinstvenost zahodne civilizacije. Foto: Osebni arhiv Ricarda Duchesnega

Pogovarjali smo se s kanadskim profesorjem Ricardom Duchesnejem, ki se ukvarja s problemi zahodne civilizacije in multikulturnosti ter izraža kritične pogleda na migracije, zaradi česar ga globalisti označujejo za rasista.

V vaši knjigi Edinstvenost zahodne civilizacije (Uniqueness of the Western Civilisation) ste pisali o dinamični zgodovini Zahoda in o specifično zahodnjaških značilnostih, ki ločujejo Zahod od preostalega sveta. Katere so te značilnosti, specifične za Evropejce?

Preden identificiram značilnosti zaradi katerih mislim, da je Zahod edinstven, Moram povedati nekaj stvari o tem zakaj je veliko učenjakov, kot so bili Adam Smith, Max Weber, Lynn White, William McNeill, Fernand Braudel, Eric Jones, David Landes in drugi,  v preteklosti verjelo v edinstveno smer Zahoda, ki ni le pot drugačna od drugih-saj so vse kulture edinstvene na svoj način-temveč je pot, ki Zahod ločuje od vseh ostalih.

Če bi lahko uporabili eno besedo, je bil osnoven konsenz med učenjaki poznega 20. stoletja, da je Zahod ustvaril moderno kulturo, ki je cenila eksperimentalno znanost, ter je le to združevala z ekonomijo utemeljeno na prostih trgih, in z od države odobrenim, »buržujskim« pravnim sistemom, ki je zagotavljal lastninske pravice in enakost pred zakonom. Njihov argument je bil, da je to kulturo uvedel edinstven »srednji razred«, ali buržuji, ki so se preživljali s svojimi podjetniškimi dejavnostmi, saj so bili dovzetni za bolj praktičen in objektiven način razmišljanja, ter niso več živeli od zemljiške rente, temveč so se posvečali pridobivanju dobička s trgovanjem. Tudi v drugih civilizacijah so obstajali trgovci, ki so se gnali za dobičkom, vendar pa tam ni šlo za buržoazijo, ki je postopoma postala neodvisna od tradicionalne zemljoposestniške fevdalne ureditve in ni bila več podrejena aristokratom in kraljem, ampak je ustvarjala samoupravna mesta, v katerih se je vsakdo počutil svobodnega,  z novimi pravnimi sistemi, ki so regulirali pogodbe in sporazume posameznikov kot pravnih oseb. Konsenz je bil, da je ta »vzhajajoči« buržujski svet, ki je pridobival zagon skozi visoki srednji vek in renesanso, racionaliziral ekonomske dejavnosti, kot je trdil Weber, dokler ni sčasoma v sredini 18. stoletja sprožil industrijske revolucije, za katero so bile značilne tehnološke spremembe. Industrijska revolucije je bila (v tem konsenzu) ključna prelomnica, ker je povzročila popoln razhod z maltuzijansko preteklostjo, v kateri je vsako izboljšavo v produkciji pogoltnila višja stopnja preživelih otrok, ljudje pa so, razen tistih nekaj privilegiranih, nenehoma živeli na pragu preživetja.

Ta konsenz pa je bil, z vzponom multikulturalizma in s širjenjem kulturnega marksizma, v akademiji zavržen v 80. letih prejšnjega stoletja. Levičarska frakcija, ki je postala prevladujoča, je začela širiti novo interpretacijo svetovne zgodovine, v kateri Zahod ni več izstopal, temveč je bil predstavljen kot grabežljiva imperialistična civilizacija, ki je zrastla na hrbtih afriških sužnjev, s prisvojitvijo dežel ameriških staroselcev in z drugimi grešnimi dejanji. Vendar pa ne moremo preprosto reči, da je ta napad na star konsenz podžigala le ideologija, brez konkretnih raziskav, ki bi ga podpirale. Mnoge podrobne študije so pokazale, da na področju trgovskih podvigov, kmečkih trgov, urbanizacije in tehnologij, Kitajska, Japonska in Indija, niso bile nič manj napredne.  A.G. Frank, Kenneth Pomeranz, in Jack Goldstone so z združevanjem teh novih študij želeli dokazati, precej učinkovito, da naj bi bila Azija v večjem delu moderne ere precej pred nami, ter da naj bi jo Anglija, oz. Evropa, začela prehitevati šele med leti 1750 in 1820,  zaradi spleta okoliščin, kot so bile zajetna zaloga premoga v Angliji, bogati resursi v Ameriki in pa vzpon plenilskih nacionalnih držav v Evropi, ki so bile zmožne uveljavljati vojaško oblast v oddaljenih krajih.

Kako bi te značilnosti opisali v primerjavi z drugimi kulturami in civilizacijami?

Polovica moje knjige Edinstvenost Zahodne Civilizacije se sestoji iz zelo podrobnih kritik glavnih trditev »revizionističnih« multikulturnih zgodovinarjev, obenem pa brani ključne trditve starega »evrocentričnega« konsenza. V bistvu sem trdil, da je rast v ne-zahodnem svetu predvsem posledica okrepitve delavne storilnosti in širitve starih tehnologij, ki pa niso po 13. stoletju doživele nobenih velikih tehnoloških inovacij.

V kontrastu s tem sem hotel pokazati, da je v 13. stoletju Evropa stopila na novo pot, ki je temeljila na uporabi novih tehnologij in na metodah racionalizacije in ki se je, kljub temu, da se ni takoj odcepila od maltuzijanske poti, začela posvečati novemu racionalnemu ukvarjanju z mehanskimi napravami. Kako lahko kdorkoli podcenjuje newtonsko odkritje, da se lahko obnašanje vse snovi v vesolju razloži na podlagi mehanskih zakonov?

Moja glavna kritika pa je bila, da je multikulturna interpretacija poenostavila edinstvenost Zahoda s tem, ko se je osredotočala samo na ekonomske spremembe in na industrijsko revolucijo. Prejšnji »evrocentrični« učenjaki, kot so bili Weber, Hegel in William MacNeil, so globlje dojemali edinstvenost Zahoda, saj so sprevideli, da je ta edinstvenost na splošno kulturna in institucionalna. Pritegnili so me predvsem argumenti Hegela, Webra, Spenglerja in Christopherja Dawsona o »nemirnosti« zahodne psihe, in razlage o tem kako se je ta psiha izražala v različnih kulturnih dejavnostih, ki nas popeljejo nazaj vse do »grškega čudeža«, ali pa vsaj do neverjetnega, ekspanzionističnega zagona Evropejcev po celem svetu od sredine 15. stoletja naprej. Trdil sem, da je bilo v zgodovini Zahoda več »divergenc«, začenši z edinstvenim aristokratskim življenjem predzgodovinskih Indoevropejcev, ki so jezdili konje, sočasno izumili vozila s kolesi, izumili kočijo in stopnjevali »revolucijo sekundarnih proizvodov«, prav tako pa so bili obsedeni s herojskim slovesom aristokratov, ki se do svojih vodij nikoli niso obnašali podrejeno, pred svojimi vladarji pa nikoli niso bili ponižni, kot je bilo to značilno za hlapčevske elite despotskega ne-zahodnega sveta. Grški izum državljanske politike, pisanja proze, deduktivnega geometrijskega razmišljanja, tragične in lirične literature, logičnega sklepanja in pehotnega bojevanja je predstavljal pomembno divergenco, ki so ji sledili helenski napredki v astronomiji, matematiki, geografiji, medicini in fiziki. Skozi rimske čase, srednji veki, renesanso, dobo odkritij, znanstveno revolucijo, buržujske revolucije, razsvetljenstvo, nemško filozofsko revolucijo od Kanta do Hegla, od Nietzscheja do Heideggerja, pa do druge industrijske revolucije, je bil Zahod najbolj kreativen v vseh sferah človeških dejavnosti.

Pri opisovanju edinstvenosti Zahoda v teh splošnih pojmih skozi dolgo obdobje, od njegovih indoevropskih korenin, pa do prve industrijske revolucije in naprej, sem poudarjal, da je aristokratski individualizem Evropejcev ključna značilnost, ki je naredila to civilizacijo drugačno, ter je odgovorna za njeno neprekosljivo kreativnost. Vendar pa moj argument ni bil, da je ta značilnost sama po sebi razlagala edinstvenost Zahoda. Tudi edinstvenega doprinosa geografske lege Evrope, ki je s svojo veliko ekološko raznolikostjo in s številnimi morji in rekami proizvedla in vzdrževala aristokratski faustovski karakter, nisem zanemarjal. Prebivalci ne-zahodnega sveta so bili, vključujoč tudi pripadnike višjih razredov, relativno podložni, in so se obnašali hlapčevsko pred svojim absolutnim vladarjem in pred svojimi despotskimi in iracionalnimi bogovi. Ena glavnih težav je bila razložiti kako se je ta aristokratski duh najprej kazal na divji bojevniški način, zatem pa se je, ublažen z zakoni in normami in podrejen racionalizaciji, njegov nemiren temperament razširil v vse sfere življenja, medtem, ko je pod površino zadržal svojo starodavno iracionalno voljo do moči. Pri tem sem si pomagal s kombiniranjem idej Webra, Spenglerja in Hegla.

Edinstvenosti zahodne civilizacije je sledila vaša druga knjiga Faustovski človek v multikulturni dobi (Faustain Man in a Multicultural Age), v kateri ste nadaljevali z iskanjem razlogov za edinstvenost Zahoda, obenem pa ste poskušali določiti ne le geografsko lego Zahoda, temveč tudi njegovo bistvo.

Ko sem končal Edinstvenost zahodne civilizacije, pa tudi že med njenim pisanjem, sem se vedno znova spraševal kako definirati Zahod v naših sodobnih časih; bi bilo pravilno trditi, da je Japonska »zahodna« zato, ker je sprejela liberalno demokratične ustanove? Kakšna je bila razlika med moderno civilizacijo in zahodno civilizacijo? Opazil sem, da so tako multikulturni, kot tudi evrocentrični zgodovinarji, enačili Zahod z moderno industrijo, znanostjo in liberalnimi ustanovami. Francis Fukuyama je v svoji znani knjigi Konec zgodovine in zadnji človek ( The End of History and the Last Man, 1989), ki sem jo zelo cenil, trdil, da se vsi narodi pomikajo v smeri zahodnega liberalizma in da, ko bo enkrat cel svet postal »zahodnjaški« , ne bo več zgodovine, saj naj bi liberalno demokratične ustanove odražale globoko hrepenenje notranje človeške narave po tem, da bi bili smatrani kot svobodna bitja in da bi nas naše politične ustanove vse priznavale kot enako svobodne.  Vendar pa sem sčasoma sprevidel, da je imel Samuel Huntington prav; ne-zahodni svet je postajal moderen, ne pa tudi zares zahodnjaški; nasprotno od tega jih je njihova modernizacija spodbujala h krepitvi lastnih etnokulturnih identitet, in ne k oponašanju liberalnega Zahoda. Začel sem brati o pomembnosti rase in o tem zakaj je povsod na Zahodu vsaka razprava o rasi na najbolj iracionalne načine prepovedana. Spraševal sem se zakaj na Zahodu prevladuje multikulturna ideologija in pa ali lahko zahodni svet, ki je vse bolj kulturno in rasno raznolik, še vedno označujemo za »zahodni«. Ali je bilo mesto Detroit res še vedno zahodno- morda najnovejša stopnja v napredku Zahoda?

Do kakšnih zaključkov ste na koncu prišli, kako bi danes definirali Zahod?

Mnoga podobna vprašanja in raziskovanja so me pripeljala do zaključka, da Zahod ni le kultura in civilizacija vrednot; je tudi civilizacija specifičnega ljudstva, bele rase. Ko sem enkrat dodal raso kot ključen del kriterija, sem lahko lažje določil lokacijo Zahoda, saj sem opazil, da so se tista območja v katera se je Zahod širil, recimo v helenskih in rimskih časih, torej v Mezopotamijo ali v Severno Afriko, komaj približala Zahodu, ter da so sčasoma izginila iz zahodne sfere. Po drugi strani pa so frankovska in germanska področja Evrope, kljub vsem medsebojnim vojnam, z entuziazmom asimilirala grško-rimsko dediščino. Le evropska ljudstva so bila pripravljena postati del »krščanstva« in del »zahodnega sveta« zato, ker je bila to njihova kultura in ker so si bila rasno sorodna.

Zahod je torej tam, kjer belci še vedno predstavljajo veliko večino, ne pa povsod kjer prevladujejo zahodne liberalne vrednote. Zgodovinsko poreklo, duh individualizma in krščanstvo so ključni kulturni znaki, vendar pa je to tudi rasa. S pomočjo te definicije sem zaključil, da so Evropa, Severna Amerika, Avstralija, Nova Zelandija in Rusija Zahod, prav tako pa sem vztrajal, da rasna in kulturna raznolikost Zahoda grozi, da bo to civilizacijo izbrisala v mnogih deželah.

V Faustovskem človeku ste pisali o faustovski naravi Zahoda in o faustovski duši Evropejcev. Nam lahko razložite kaj pravzaprav predstavlja ta izraz, kaj je bistvo faustovske duše?

V Faustovskem človeku sem še bolj obširno pisal o pomembnosti Spenglerja pri našem razumevanju Zahoda. Spengler je verjel, da je zahodno civilizacijo poganjala nenavadno dinamična in zagnana psiha, osebnost, ki jo je gnala želja iti onkraj znanega in obvladati neznano, doseči nova teritorialna področja in tudi nova področja znanosti, preseči vse možnosti in doseči najvišji vrh dosežkov. Primer raziskovanja sem uporabil kot dejavnost, v kateri se najbolj jasno odraža bistvo tega faustovskega duha. Običajna razlaga te neprekosljive gonje Evropejcev, zaradi katere so raziskali vsak kotiček Zemlje je, da so bili Evropejci preprosto bolj pohlepni v svoji žeji po bogastvu in vladavini nad drugimi deželami. Jaz pa sem trdil, da nam je zgodovina raziskovanja v času razsvetljenstva in kasneje, omogočila razumevanje bistva te faustovske duše. Medtem, ko je v zgodnejših raziskovanjih Portugalcev težko spregledati težnjo po ekonomskih ciljih, zlatu in zemlji, pa lahko v raziskovanjih Evropejcev od 18. stoletja naprej jasno vidimo neekonomsko, popolnoma duhovno naravo te duše, saj se od te točke naprej pojavljajo raziskovalci, ki jih ni zanimalo bogastvo, temveč jih je vse bolj gnala volja do raziskovanja, do tega da bodo prvi splezali na neko goro, prečkali neko puščavo, dosegli središče Antarktike, ne glede na ekonomske stroške, možnosti trgovanja ali pa na možnost pridobivanja naravoslovnega znanja. Kar želim povedati je to, da faustovski duši nismo priča le v čisti želji po raziskovanju. Faustovska duša se lahko prav tako intenzivno kaže tudi v potrebi po kopičenju bogastva in naprednega znanja. Razlika je v tem, da lahko v želji po raziskovanju zavoljo raziskovanja samega vidimo prizadevanje zahodne psihe v preseganju  enoličnosti vsakdanjega življenja, udobja in liberalnih ugodji, ki nam pokaže kaj pomeni biti človek aristokratskega značaja.

Na začetku knjige Faustovski človek v multikulturni dobi pišete o trenutnem zatonu Zahoda, pri tem pa se pozivate na idejo o ciklični naravi zgodovine, ki je najbolj znana kot glavna tema Spenglerjevega Zatona zahoda. Povejte nam kaj več o tem pogledu na zgodovino.

Ko sem zaključeval Edinstvenost, si nisem mogel pomagati, da ne bi razmišljal o trenutnem zatonu Zahoda. Zakaj je ista civilizacija, ki sem jo tako močno hvalil zaradi njenega mogočnega vzpona trenutno v stanju samoodpovedi, promovirajoč druge kulture in vztrajajoč, da nebelci  »kulturno bogatijo« Zahod. V Edinstvenosti sem, kljub temu, da sem bil seznanjen z idejo cikličnega zatona, podpiral idejo napredka. Šele, ko sem poskušal razložiti trenutno multikulturno stanje, sem sprevidel, da je Spenglerjeva ideja o zatonu neizbežna, in da je pravilno opazil, da Zahod ni imel več istega mladostnega zagona, zaradi katerega si je podredil večino sveta. Spengler je predvidel upad rojstev, pomehkuženost moških, zlom tradicionalnih družinskih vrednot, zaton kreativnosti na področju umetnosti in visoke kulture na splošno, pa tudi pomanjkanje gotovosti in zvestobe lastni kulturi.

Vendar pa vas Spenglerjev pogled ni popolnoma prepričal, saj so nekatere civilizacije, kot je na primer Kitajska, prav tako doživljale zatone, vendar pa so se po določenem času znova obnovile. Zato ste zaključili, da so za trenuten zaton Zahoda odgovorni tudi drugi faktorji.

Res je, nisem mogel razumeti splošne Spenglerjeve trditve, da vse civilizacije doživijo vzpon in padec, ko pa so mnoge civilizacije obstale, kljub njihovemu relativnemu zatonu. Nekatere civilizacije so bile uničene, Kitajska pa je na primer doživljala ponavljajoče se vzpone in padce, brez da bi se kadarkoli znašla v zadnjem stadiju, v katerem sta se znašli majevska in sumerska civilizacija, zaradi česar je v zgodovinskem mišljenju na Kitajskem prevladovala teorija dinastičnih ciklusov. Kitajska lahko trenutno postane najmočnejša kultura na svetu.Množice ljudi izvaža v druge države, obenem pa pridobiva dostop do neznanskih naravnih virov onkraj bližnjih azijskih dežel, v Afriki in latinski Ameriki. Mislil sem, da bi bilo bolj pravilno gledati na zaton Zahoda kot na nekaj začasnega; da gre le še za eno stopnjo v  vzponu in zatonu, ki smo mu bili v preteklosti priča v raznih središčih te civilizacije; v starodavni Grčiji in Rimu, ali pa v zatonu nacionalnih delov te civilizacije; v Italiji v 16. stoletju, v Španiji v 17. stoletju, na Nizozemskem v 18. stoletju in v Franciji v 19. stoletju. Evropa bi se lahko znova dvignila kot združena sila. Tudi ZDA bi lahko nadaljevale svojo prevlado daleč v 21. stoletje. Vendar pa je razlika v tem, da sedaj imigracija iz tretjega sveta predstavlja stalno grožnjo beli rasi. To je bil tudi ključen razlog, da sem se v Faustovskem človeku osredotočil na raso. ZDA in Evropa bi lahko prenesli začasen relativen zaton, soočajoč se z močno Kitajsko, vendar pa zelo rasno mešan Zahod v vsakem primeru predstavlja trajen in morda nepovraten zaton bele rase, tudi, če bo gospodarska rast dosegla nove višine.

Danes obstaja kar nekaj »konservativnih« akademikov, ki se zavzemajo za ohranitev Zahoda, vendar pa imajo pri tem v mislih predvsem moderne zahodnjaške liberalne vrednote in ne etničnih ljudstev Evrope

V Edinstvenosti sem podpiral ideje mainstream konservativcev, oz. tipičnih branilcev liberalnih vrednot Zahoda.  Evrocentrični zgodovinarji, ki sem jih že omenil, pa tudi popularni konservativci kot Ben Shapiro, Steve Pinker in Jordan Peterson, cenijo Zahod le kot civilizacijo, ki zagovarja »univerzalne vrednote«, ki naj bi jih, kot trdijo, cenili vsi ljudje kot človeška bitja. Oni verjamejo, da izražajo te vrednote najvišja prizadevanja človeštva in da jih bodo ljudje, v trenutku, ko jim bo dana možnost svobode izražanja, ločitve cerkve in države, vladavine prava in enakih pravic, sprejeli. Verjamejo, da multikulturalizem migrante odvrača od teh vrednot in zadržuje manjšine v njihovih kulturnih enklavah. Prav tako pa verjamejo tudi, da je bela identiteta grozna reč, ki vedno vodi v nacizem, ter pozdravljajo množične migracije. Si pa nikoli ne bi drznili reči, da so druge napredne države, kot so Japonska, Južna Koreja ali Tajvan, ki prepovedujejo imigracijo in uživajo rasno homogenost, nacistične. Takšno kritiko uporabljajo le proti belcem. Izrael dobi prepustnico kot edina liberalna demokracija na Bližnjem vzhodu, kljub temu, da je židovska etnična država. Jordan Peterson je psihično preveč šibek, da bi svoje najljubše židovske prijatelje spraševal o židovskem etnocentrizmu.

Univerzalne vrednote, ki odražajo idejo, da morajo vsi državljani, ne glede na spol, versko prepričanje in etnično pripadnost imeti iste pravice pred zakonom,res izvirajo iz Zahoda. Tudi znanstvene metode z univerzalnimi pravili eksperimentiranja in matematičnega sklepanja izvirajo iz Zahoda. Evropski znanstveniki so odkrili, da so zakoni fizike zares univerzalni in da vsaka snovna entiteta v vesolju deluje po mehanskih principih. Ne-zahodni svet je prevzel te znanstvene metode, saj so univerzalno resnične. Nobenih indicev ni, da bi Kitajci, ne glede na njihova praktična dognanja o naravnem svetu,  kdaj razvili vsesplošne znanstvene metode. V tem pogledu je pri razvoju univerzalne znanosti Zahod edinstven.

Torej se njihova definicija Zahoda kar precej razlikuje od vaše…

Zahod je specifična civilizacija, ki jo je ustvarila rasa z edinstveno psihologijo; visoko kreativni začetniki vseh področij znanja in disciplin, ki jih danes učijo na naših univerzah; geografije, biologije, kemije, sociologije, arheologije, antropologije, geologije, botanike. Pa tudi ustvarjalci večine stilov v umetnosti in arhitekturi, z mnogimi izjemnimi vedenjskimi vzorci in hobiji kot so opazovanje ptic, edinstveno sočutje do živali, zgodbe znanstvene fantastike, zgodbe o živalih polne domišljije, besedne uganke in unikatne obrazne kretnje. Evropejci so izumili roman, in čeprav obstajajo zgodbe z liki v ne-zahodnem svetu, njihovi liki niso bili nikoli tako večplastni, kot jih najdemo že pri Shakespearu, zatem pa tudi v romanih 18. in predvsem 19. stoletja, v katerih najdemo bolj pestre osebnosti in več globine.

Vaša tretja knjiga se imenuje Kanada v razkroju ( Canada in Decay), v kateri pišete o množičnih migracijah in trenutni demografski krizi. Kakšni so trenutni demografski trendi v Kanadi?

Statistike so jasne: demografsko gledano bo Kanada kmalu prenehala biti bel narod. Uradne statistike nam govorijo, da bodo nebeli Kanadčani » naraščali hitreje od ostalega prebivalstva«. Že sedaj nebelci predstavljajo skoraj polovico prebivalstva na območjih Greater Toronto in Metro Vancouver.  Na vsakih deset  prebivalcev Vancouvra jih bo v manj kot dveh desetletjih sedem pripadalo vidnim manjšinam. Nebelo delovno sposobno prebivalstvo Greater Toronta bo narastlo na 71 odstotkov do leta 2036. Do leta 2106 bo 20 odstotkov prebivalstva Kanade belega, 65 odstotkov nebelega in 15 odstotkov mešane rase.

Vendar pa te statistike ne odražajo več hitrosti množičnih migracij, ki se stopnjujejo odkar je leta 2015 prišla na oblast trenutna liberalna vlada Justina Trudeauja. Povprečno število migrantov na leto pod konservativno vlado, ki je bila na oblasti od 2006 do 2015, je bilo približno 256,000. Pod Trudeauom je to število narastlo na 300,000, do leta 2021 pa naj bi jih prispelo 350,000. V dogovoru z velikimi korporacijami in akademskimi hlapci države pa načrtujejo »povečanje stalne migracije« na 450,000 na leto.

Cilj je zvišanje prebivalstva Kanade iz trenutne stopnje približno 37 milijonov na 100 milijonov do konca stoletja. Globalisti hočejo, da Kanada postane podobna močno poseljenim azijskim državam, v katerih živi krotko prebivalstvo, s čimer bi z množicami mešancev, ki ne bodo imeli nobene identitete, razen korporacijskih znamk, ki jih konzumirajo, in indoktrinacije o prirojeni dobroti nebelcev in inherentnem rasizmu belcev, ki so je deležni v šolah, pokazala konkurenčno prednost pred azijskimi narodi.

Kako pa je ta sprememba vplivala na kanadsko družbo?

Sprememba je velikanska, najbolj pa se odraža v rasni fiziognomiji prebivalstva, ki se je iz srečnega belega naroda preobrazilo v narod senilnih belcev, ki jih plašita lastna zgodovina in identiteta, obkroženih z naraščajočo množico nebelcev, ki verjamejo, da so večvrednejši, živahnejši, pravičnejši, bolj vključujoči in tolerantnejši od belcev. Vendar pa so le redki pripravljeni opaziti te spremembe, saj multikulturalizem spodbuja belce, da vključujejo in slavijo tujce, medtem, ko tujce spodbuja, da slavijo sami sebe. Naša velika mesta imajo ogromne predele, ki izgledajo kot replike tretjega sveta. Arhitektura je še vedno zelo evropska in v njih živi še vedno veliko premožnih belcev, z globalističnimi belci vred, ki se preko gospodarske rasti in stagnacije plač delavskega razreda okoriščajo s to zamenjavo. Globalistom je vseeno za zamenjavo belcev z tujimi rasami. Oni radi signalizirajo vrline v prid raznolikosti, pretvarjajoč se, da so etična bitja, ki jih skrbi za »marginalizirane manjšine«, medtem, ko se zabavajo v najbolj ekskluzivnih restavracijah, privatnih klubih in soseskah.

Zahodne univerze in izobraževalne ustanove na splošno postajajo vse bolj sovražne do Evropejcev in njihovih dosežkov. O tem ste pisali tudi sami, zato nam morda lahko poveste kaj več o teh predsodkih do Evropejcev?

Ta sovražnost postaja vse bolj očitna v naraščajočem številu poročil, v katerih lahko beremo kako univerze, z izjemo nekaj krščanskih kolidžev, opuščajo poučevanja o zahodni civilizaciji. Univerza Yale je pred kratkim oznanila, da bo ukinila znan predmet »Uvod v umetnostno zgodovino: od renesanse do danes«, zato, ker so bili avtorji večine slik, ki se jih obravnava, beli moški. Kot sem že temeljito razložil, so skoraj vse velike stvari na področju človeških dejavnosti dosegli beli moški. S tem, ko bo postajal Zahod vse bolj raznolik, bo naraščal tudi pritisk na univerze, da naj prenehajo z učenjem o stvareh, ki so jih dosegli beli moški. To pa pomeni manj poudarka na visoki kulturi, evropski zgodovini in zahodni filozofiji, kot tudi odstranjevanje spomenikov, simbolov in zgodovinskih profilov mož, ki so ustvarili te univerze. To se že uresničuje. Ne le, da imamo vse več predmetov o pop kulturi, črncih, staroselskih ljudstvih in homoseksualcih, vse več pozornosti se posveča tudi monotoni zgodovini Azijcev, muslimanov in Afričanov.

Kateri aspekti tega pa so po vašem mnenju najbolj škodljivi?

Eden najbolj škodljivih aspektov revizije zgodovine je prikazovanje evropskih narodov kot inherentno raznolikih že od začetkov časa, ki vključuje fabrikacije o tem kako so črnci in muslimani veliko prispevali k renesansi, galilejsko - newtonski znanosti in razsvetljenstvu. Mnogi akademiki so danes naučeni, da slepijo svoje študente. V Angliji obstaja gibanje »Dekolonizacija Kurikuluma«, ki trdi, da kurikulum še ni dovolj raznolik, ker ne vsebuje dovolj prispevkov Afričanov k filozofiji, njihovega matematičnega razmišljanja in njihovih načinov ustvarjanja »oralnega znanja«. V Kanadi obstaja obsesija z »indigenizacijo univerz«. Celotni programi in oddelki se posvečajo »znanju staroselskih ljudstev«, ki pozivajo k zaposlovanju akademikov staroselcev, tudi, če nimajo ustrezne izobrazbe, in k preimenovanju zgradb, da bi bolj odražale staroselsko kulturo. Tako raznolikost prinaša erozijo znanja. Nebelci se seveda ne poistovetijo s kulturnimi dosežki belcev, razen, ko gre za poklicna znanja iz poslovanja in znanosti, ki jih potrebujejo, če želijo funkcionirati v moderni družbi. Ne zanimajo pa jih »evrocentrični« predmeti svobodnih veščin, razen tistih, ki kritizirajo belce. Prav tako hočejo, da se v kurikulum dodata njihova zgodovina in »znanje« kot enakovredna predmeta. Kar pa glede na to, da obstaja veliko kultur, pomeni enačiti evropsko znanje s fiziko Aztekov, filozofijo Kitajcev in botaniko in zoologijo Zulujev.

Glede na to, da ste bili tudi sami profesor na univerzi New Bruick poznate situacijo iz prve roke…

Univerze lahko tolerirajo mainstream konservativce in kritike feminizma, sicer ne kot podiplomske študente, vendar pa konservativci z dolgim stažem lahko ohranijo svoje položaje. Česar se establišment res boji, je kritika imigracije in zagovarjanje bele identitetne politike. Kljub vsemu govorjenju o tem kako je Jordan Peterson disident, ki se sooča s preprekami na njegovi univerzi, je s pomočjo promoviranja »konservativnih« idej postal multimilijonar. Peterson je globalist, ki podpira množične migracije in sovraži belo identiteto; ne motijo ga črnska, judovska, ali pa katerakoli druga oblika nebele identitete, bela identiteta pa je zanj »nesprejemljiva«. Redno ima prijateljske diskusije z najbolj radikalnimi levičarji, kakršen je na primer Slavoj Žižek, nekomu, ki nasprotuje raznolikosti in uporablja izraz »bel« v pozitivnem kontekstu, pa se ne bo niti približal.

Univerze so orwelske institucije, ki študentom, katere izkoriščajo z visokimi šolninami, nenehno govorijo, da jih »učijo kritično razmišljati«, v bistvu pa jih učijo odobravanja najbolj establišmentskega programa, kar jih je kdaj bilo; ideje, da nas raznolikost vse obogati in da belci ne bi smeli imeti identitete, medtem, ko spodbujajo identitetno politiko nebelcev. Diverzifikacija belih narodov je najbolj radikalen program, kar jih je bilo v človeški zgodovini. Danes pa je vsaka ustanova usmerjena k uspešni izvršitvi tega programa. Vlada, korporacije, banke in univerze imajo ogromno omrežnih orodij posvečenih raznolikosti. Uvažanje tujih študentov in pospeševanje pridobivanja njihovih emigracijskih papirjev je sedaj ena glavnih dolžnosti naših univerz, s tem, da imajo tuji akademiki prednost pri zaposlovanju vse do najvišjih administrativnih pozicij. Prav patetično je opazovati bele moške akademike kako se plazijo na vseh štirih in smehljajo, medtem, ko se jih zamenjuje s tujci. 

To sovraštvo in zatiranje vseh, ki se ne podrejajo politično korektnim interpretacijam ste doživeli tudi na lastni koži…

Moja knjiga Kanada v razkroju je od samega izida, avgusta 2017, uspešnica na Amazonu. Do konca leta 2019 je imela več kot sto recenzij strank, konec decembra tega leta pa je kanadski Amazon brez razlage zbrisal okoli sedemdeset teh recenzij. O tem sem pisal tudi tukaj: https://www.eurocanadian.ca/2020/01/amazon-canada-deletes-70-customer-reviews-canada-in-decay.html

Recenzije strank so bile zbrisane čeprav nisem bil nikoli obtožen »sovražnega govora«. Torej ne gre več le za kršenje zakonov o sovražnem govoru. Globalisti, ki promovirajo etnocid belcev, nadzirajo družbena omrežja, Amazon, Twitter, Facebook, Disqus in Paypal. Svoje nasprotnike lahko bolj učinkovito nadzirajo, če jim prepovedujejo uporabo teh nepogrešljivih sredstev komunikacije. Moj zgoraj omenjen blog »Svet evropskih Kanadčanov« je bil prepovedan na Facebooku, Paypal pa z nami noče poslovati. Pred kratkim smo prejeli tudi obvestilo, da Webnames ne bo več gostil domen eurocanadian.ca in eurocanadian.net. Na svoji univerzi sem doživel akademski mobing, mainstream mediji in pokvarjeni akademiki pa ignorirajo moje knjige.

Ste tudi ustanovitelj »Sveta za Evropske Kanadčane«. Za kakšen projekt gre?

Svet evropskih Kanadčanov sem ustanovil poleti leta 2014, s ciljem ustvarjanja interesne skupine, ki bi predstavljala Kanadčane, ki so zaskrbljeni glede vsiljevanja raznolikosti in zatiranja debat na to temo. Upal sem, da bom privabil strokovnjake, vendar pa niti ena stroka ni pokazala pripravljenosti, da bi bila del skupine, ki zagovarja belo identitetno politiko. Težava je v tem, da so v Kanadi belci še bolj konformistični kot drugje. Od dneva, ko se rodijo jim perejo možgane z lažnimi trditvami, da je bilo že od kar je bila ustanovljena, za Kanado mišljeno, da postane narod raznolikih imigrantov. Mislijo, da je Kanada edinstveno multikulturna; ne vedo, ali pa ne želijo razmišljati o tem, zakaj je skoraj vsak drug bel narod danes identificiran kot multikulturen. Kanadčani se v zasebnem življenju velikokrat pritožujejo, v javnosti pa le redko. Lahko razumem mlade posameznike, ki ne morejo tvegati svojih karier, vključujoč uveljavljene strokovnjake. Je pa obžalovanja vredno, da mnoge preprosto skrbi, da bodo označeni za »rasiste«. Celo tisti, ki so upokojen in bi si lahko privoščili tveganje, to odklanjajo samo zaradi strahu, da bodo prekršili ustaljene norme. Vendar pa brez tveganja v življenju ne moremo veliko doseči. Svet evropskih Kanadčanu je pridobil veliko novih bralcev. Ima potencial, da v prihodnosti postane politična interesna skupina, uradna organizacija z članstvom in članarino, konferencami in drugimi aktivnostmi.

Nam lahko zaupate kakšne načrte imate za prihodnost?

Trenutno pišem knjigo o psihološki edinstvenosti belega uma in osebnosti. Ključ do razumevanja zakaj so belci dosegli na področju kulture mnogo več, od vseh ostalih ras skupaj, leži v njihovem dojemanju uma kot sposobnosti, ki je ločena od preostalega sveta narave, običajev in telesnih obremenitev. Ločevanje uma od obkrožajočega sveta in misli od čutnih doživetji in materialnih objektov se je začelo s predsokratniki. Aristokratski individualizem Indoevropejcev in junaških homerskih Grkov bi moral biti identificiran kot kulturna prelomnica, s katero se je začelo to ločevanje zavestnega »jaza« in »ne-jaza«. Starodavni Grki so se močno zavedali osebnega delovanja, kar jih je sčasoma pripeljalo do tega, da so identificirali lastno bit, ločeno od vsega ostalega, obenem pa so se začeli zavedati razlik med osebnimi mislimi in javnimi normami, med razmišljanjem in verovanjem, med notranjim stanjem uma in zunanjim stanjem naravnega sveta. Um lahko doseže svoj potencial v razumevanju narave stvari, le če prepozna v samemu sebi vir znanja. To pa vključuje tudi spoznanje o tem kako »ne-jaz« oz. vse ostalo vpliva na razmišljanje znotraj uma.

Hvala vam za intervju. Za konec nam povejte kakšne so vaše napovedi za Zahod? Se bo v prihodnosti zahodna civilizacija lahko obnovila, ali pa mislite, da je njen zaton dokončen?

Zahod se približuje zelo temni dobi. Po evropskih ulicah se klatijo milijoni agresivnih Afričanov, muslimanov in Azijcev, ki napadajo belce, grabijo njihove ženske, živijo na račun države in vsiljujejo njihovo kulturo. Globalistični belci pa jim medtem izražajo dobrodošlico in slavijo nerazvite kulture imigrantov, ki uničujejo njihovo dediščino. Zahod je kar nekaj časa v zatonu, kot sta v 19. stoletju opazila Nietzsche in Spengler. Belci bi lahko obvladali ta cikličen zaton, vendar pa se moramo vprašati, če ob množicah migrantov, ki nenehno prihajajo na Zahod, nismo priča dokončnemu propadu bele civilizacije. Nebelci hrepenijo po tem, kar so belci ustvarili; po učinkovitosti, funkcionalnosti, ustvarjalnosti in lepoti belih narodov. Vendar pa so nebelci inherentno nesposobni vzdrževati belo kulturo. Majhno število nebelcev lahko soobstaja z belci, vendar pa se do danes črnci in staroselci Amerike niso asimilirali v Združenih državah in nenehno potrebujejo finančna sredstva belcev. Ob tem pa črnci postajajo vse bolj nasilni in zahtevni.

Bela identiteta je ključnega pomena za naše preživetje. Sam pričakujem naraščanje rasnih napetosti in porast napadov na belce. Dobra stvar pri Trumpu je, da je njegova izvolitev prinesla na dan odkrito sovražnost establišmenta do belcev na splošno, to pa bo belce prebudilo. Sčasoma bodo sprevideli, da je cilj globalističnega establišmenta marginalizacija bele rase. S tem, ko bodo napetosti naraščale, ko se bo bežanje belcev iz njihovih starih sosesk prikrivalo in zatiralo in ko se bodo dvojna merila- proslavljanje nebelih rasnih identitet in zatiranje vsake oblike bele identitete- zaostrovala, se bodo začeli tudi belci začeli zavedati svoje rase. Predvidevam velike rasne spopade, zaostrovanje vladnega zatiranja svobode govora in razkrinkanje popolnega neuspeha »kulturne obogatitve«. Vse to pa bo okrepilo ponovno obujanje bele identitete in obnovitev Zahoda.

nazaj na vrh