Ankara dela politične in strateške kalkulacije v vzhodnem Mediteranu in Egejskem morju - morda preveč prepričana vase!

  • Napisal  Vane T. Costa
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
foto: Reuters foto: Reuters

Z zornega kota Ankare je pravi čas, da še naprej zastavljajo svoje zahtevke v Egejskem in Vzhodnem Sredozemlju. Turčija lahko izkoristi svoj položaj do Evropske unije in ZDA na več konfliktnih območjih, zlasti v Libiji, vzhodnem Sredozemlju in Nagornem Karabahu, piše profesor Michaël Tanchum za grški Kathimerini.

 

Uspehi azerbajdžanskih sil, ki jih podpira Turčija, so še bolj dvignila prag tolerance uporabe vojaške moči v mednarodnih odnosih. Več desetletij pogajanj v okviru trojke iz Minska z podporo OVSE ni prineslo povrnitev nobenega ozemlja Azerbajdžanu. Čeprav so položaji, ki jih je vojaško pridobil Azerbajdžan, okoli nižinskega obrobja Gorskega Karabaha, je Turčija Azerbajdžanu pomagala spremeniti zemljevid.

Medtem ko je domača podpora za samozavestnejšo držo večja in možnosti zoperstavljanja Erdoganu na domačih tleh nična, je uradna Ankara verjetno presodila, da Bruslju, Berlinu ali Washingtonu ni preveč do tega da imeli dodatnih stroškov v breme njihovih vojaških izdatkov.

EU je odločitev o ukrepih proti Turčiji preložila na decembrski sestanek Evropskega sveta. Tudi zaradi očitnih kalkulacij. Ankara verjetno ne verjame, da je Bela hiša usmerila svojo pozornost na vzhodno Sredozemlje, in verjetno verjame, da bi Donald Trump Turčiji dal dovoljenje za naslednja tri tedne.

Ankara za enkrat plava na neodločnosti in morda očitnosti nevtralizacije Turčije v naslednjem mesecu, na vseh odprtih »frontah«. Lepo in prav bi bilo da se EU postavi v konkretnejšo držo odločevalca in spodbudi Ankaro k preizkusu njenih diplomatskih » mišic« in ne samo vojaških, čeprav za »bildanje« njenih vojaških mišic ima največ zaslug prav ta EU, ki Turčijo porabi in porablja večkrat za krotilko agresivnega islama iz bližnjega in srednjega vzhoda.

Morda bodo močni takojšnji odzivi Berlina in Washingtona Ankaro osupli, a le nadaljnji konkretni ukrepi ZDA ali večjih držav članic Evropske unije bodo pokazali, da je Ankara dejansko napačno izračunala, oziroma da se je zakalkulirala.

To da je to nujno potrebno priča ponovni incident, ki so si ga privoščile turških letalskih oblasti ko niso želeli ponovno potrditi že dovoljen letalski diplomatski prelet letala v katerem je bil grški zunanji minister Nikos Dendias. Zamuda, ki je pomenila 20 minutno kroženja letala pred vstopom v turški prostor velja za skrajno nenavadno, uradne Atene pa menijo, da gre za novo in resno provokacijo Ankare, je zapisal grški Kathimerini.

Ta poteza je prišla nekaj ur pred srečanjem voditeljev Evropske unije v Bruslju, na katerem naj bi Atene spodbudile močan odziv na prisotnost Turčije v vzhodnem Sredozemlju in na Egejskem morju.

Da je v teh predelih, posebej v vzhodnem Mediteranu, doma starodavna miselna igra, ki se ji reče šah, prav nič ne kaže da bi določeni akterji, politični in vojaški, poznali taktičnost in preudarnost, ki je še posebej potrebna v teh situacijah. Bolj spominja na simultanko, če ostanemo pri hitropoteznem šahu, v katerem izzivalec igra simultanko na več šahovskih poljih. Tukaj pa izzivalec se slej ko prej mora povleči iz katerega polja soočenja da ohrani svoj ugled. Turčijo lahko doleti oboje, poraz na odprtem polju in tudi nekaj ali veliko mednarodnega ugleda.

Le da se čim prej najde primeren in pravi »prišepetovalec« sultanu Erdoganu!

Z zornega kota Ankare je pravi čas, da še naprej zastavljajo svoje zahtevke v Egejskem in Vzhodnem Sredozemlju. Turčija lahko izkoristi svoj položaj do Evropske unije in ZDA na več konfliktnih območjih, zlasti v Libiji, vzhodnem Sredozemlju in Nagornem Karabahu, piše profesor Michaël Tanchum za grški Kathimerini.

Uspehi azerbajdžanskih sil, ki jih podpira Turčija, so še bolj dvignila prag tolerance uporabe vojaške moči v mednarodnih odnosih. Več desetletij pogajanj v okviru trojke iz Minska z podporo OVSE ni prineslo povrnitev nobenega ozemlja Azerbajdžanu. Čeprav so položaji, ki jih je vojaško pridobil Azerbajdžan, okoli nižinskega obrobja Gorskega Karabaha, je Turčija Azerbajdžanu pomagala spremeniti zemljevid.

Medtem ko je domača podpora za samozavestnejšo držo večja in možnosti zoperstavljanja Erdoganu na domačih tleh nična, je uradna Ankara verjetno presodila, da Bruslju, Berlinu ali Washingtonu ni preveč do tega da imeli dodatnih stroškov v breme njihovih vojaških izdatkov.

EU je odločitev o ukrepih proti Turčiji preložila na decembrski sestanek Evropskega sveta. Tudi zaradi očitnih kalkulacij. Ankara verjetno ne verjame, da je Bela hiša usmerila svojo pozornost na vzhodno Sredozemlje, in verjetno verjame, da bi Donald Trump Turčiji dal dovoljenje za naslednja tri tedne.

Ankara za enkrat plava na neodločnosti in morda očitnosti nevtralizacije Turčije v naslednjem mesecu, na vseh odprtih »frontah«. Lepo in prav bi bilo da se EU postavi v konkretnejšo držo odločevalca in spodbudi Ankaro k preizkusu njenih diplomatskih » mišic« in ne samo vojaških, čeprav za »bildanje« njenih vojaških mišic ima največ zaslug prav ta EU, ki Turčijo porabi in porablja večkrat za krotilko agresivnega islama iz bližnjega in srednjega vzhoda.

Morda bodo močni takojšnji odzivi Berlina in Washingtona Ankaro osupli, a le nadaljnji konkretni ukrepi ZDA ali večjih držav članic Evropske unije bodo pokazali, da je Ankara dejansko napačno izračunala, oziroma da se je zakalkulirala.

To da je to nujno potrebno priča ponovni incident, ki so si ga privoščile turških letalskih oblasti ko niso želeli ponovno potrditi že dovoljen letalski diplomatski prelet letala v katerem je bil grški zunanji minister Nikos Dendias. Zamuda, ki je pomenila 20 minutno kroženja letala pred vstopom v turški prostor velja za skrajno nenavadno, uradne Atene pa menijo, da gre za novo in resno provokacijo Ankare, je zapisal grški Kathimerini.

Ta poteza je prišla nekaj ur pred srečanjem voditeljev Evropske unije v Bruslju, na katerem naj bi Atene spodbudile močan odziv na prisotnost Turčije v vzhodnem Sredozemlju in na Egejskem morju.

Da je v teh predelih, posebej v vzhodnem Mediteranu, doma starodavna miselna igra, ki se ji reče šah, prav nič ne kaže da bi določeni akterji, politični in vojaški, poznali taktičnost in preudarnost, ki je še posebej potrebna v teh situacijah. Bolj spominja na simultanko, če ostanemo pri hitropoteznem šahu, v katerem izzivalec igra simultanko na več šahovskih poljih. Tukaj pa izzivalec se slej ko prej mora povleči iz katerega polja soočenja da ohrani svoj ugled. Turčijo lahko doleti oboje, poraz na odprtem polju in tudi nekaj ali veliko mednarodnega ugleda.

Le da se čim prej najde primeren in pravi »prišepetovalec« sultanu Erdoganu!

nazaj na vrh
Piškotki

Piškotke uporabljamo za prilagoditev vsebin in oglasov, za zagotavljanje funkcij družbenih medijev in za analizo našega prometa. Poleg tega analiziramo informacije o vaši uporabi našega spletnega mesta in s tem zagotavljamo boljšo uporabniško izkušnjo.