Vas zanima, zakaj je tožilka Ana Radovanović Širok predlagala tako blago kazen za iraškega kriminalca? Nekoč je javno podprla ilegalca Šamija!

  • Napisal  Peter Jančič / spletnicasopis.eu
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
foto: STA foto: STA

“Sindikat policistov Slovenije nima nobenega namena soditi delo državnega tožilstva. Sporočamo pa vam naše veliko ogorčenje, da je žaljivo in nedostojno do oškodovanega voznika taksija, napadenega policista in policista, ki je zaradi zavarovanja življenja moral uporabiti celo strelno orožje in do vseh policistov,” tako so se iz sindikata policistov Slovenije odzvali na odločitev sodnika v Novi Gorici Igorja Majnika, ki je 26 letnega Iračana Al Hamdani Yassin Amarja obsodil na le šest let zapora in pet let izgona iz države. Iračan je alfa nožem po vratu porezal taksista, ki ga ni bil pripravljen zastonj voziti, potem je napadel še policista, a ga je drugi od dvojice ustavil s strelom v nogo. Pred tem je Iračan vpil, da ju bo ubil in “Alah je velik”. Pravzaprav je sodnik le potrdil dogovor, ki ga je že prej z Iračanom dosegla državna tožilka Ana Radovanović Širok. Takšne dogovore ureditev omogoča, da sodišča razrešijo spore čim hitreje in s čim manj stroški.

 

A protesti iz policije, da kazenski zakonik za (poskus) umora policista predpisuje najmanj 15 let zaporne kazni, kažejo, da je tožilka sklenila dogovor, s katerim je lahko zadovoljen predvsem migrant, ki je nezakonito vstopil v EU in v Slovenijo.

Ko se ime tožilke pojavi pod politično peticijo
Da je v ozadju morda več kot le običajen racionalen dogovor, pa so opozorili bralci tega portala, ki so opazili, da se ime tožilke pojavlja med podpisniki javne peticije proti vrnitvi Ahmada na Hrvaško. O tej peticiji sem poročal pred dvema letoma. Namen peticije je bil onemogočiti, da bi Ahmada Shamieha notranje ministrstvo, ki ga je takrat vodila Vesna Györkös Žnidar po odločitvi sodišč, ki so zavrnila vse pritožbe Sirca, vrnilo nazaj na Hrvaško. V sporu je presojalo celo evropsko sodišče.

Ker je neverjetno, da bi tožilka podpisala politično peticijo, ki poziva k nespoštovanju sodne odločitve, sem vrhovno državno tožilstvo in tožilstvo v Novi Gorici prosil za informacijo, ali je peticijo res podpisala tožilka, ki je z dogovarjanjih zdaj sodelovala pri določanju višine kazni nasilnemu migrantu, ki ga je s streli ustavil šele policist. Mogoče je namreč, da bi šlo za soimenjakinjo ali da je njen ime kdo zlorabil za podpis pod peticijo.

Peticija z množico podpisov za Ahmada je bila v podporo politični akciji Levice Luke Meseca in SD Dejana Židana. Sam sem postal nanjo pozoren, ker so bili med podpisniki tudi nenavadne osebnost. Denimo: Adolf Hitler. Imena podpisnikov si lahko še vedno ogledate tukaj. Z imenom Ane Radovanović Širok vred. Takrat predsednik odbora za pravosodje Jan Škoberne (SD) in še vedno poslanec Miha Kordiš (Levica) sta Ahmada pripeljala celo v državni zbor v pisarno šefa poslanske skupine SD Matjaža Hana, kamor sta begunca prišla pozdravit šef SD Dejan Židan in takrat predsednik DZ Milan Brglez (SMC), ki je po lanskih volitvah prestopil k SD.

Ponuditi takšno zatočišče tujcu, ki ga poskuša po sodbi evropskega sodišča izgnati vlada, je bil nenavaden dogodek, Shamieha pa je politikom z leve uspeli zaščititi.

Na spletnem naslovu AHMAD MORA OSTATI/Ministrstvo za notranje zadeve namerava jutri dopoldne na Hrvaško deportirati sirskega begunca Ahmada Shamieha. Podpiši poziv in tako sporoči, da nočeš živeti v takšni državi. kjer so podpise zbirali, imena Ana Radovanović Širok ne boste več našli. Zaradi varovanja osebnih podatkov so imena podpisnikov javne peticije prikrili. Tako smo dobili javno peticijo brez podpisnikov.

Tudi peticija sodnikov, ki se je ne upajo podpisati
Podobno peticijo smo pred časom videli tudi na sodišču v Ljubljani, kjer je 30 sodnikov, ki se tudi niso upali podpisati, protestiralo, da jih ni strah in da ni pritiskov nanje. Več o tej neverjetni akciji pogumnih sodnikov iz sodišča, ki ga vodi Marjan Pogačnik, lahko preberete tukaj SODNIKE, KI PROTESTIRAJO, DA JIH NI STRAH, JE STRAH RAZKRITI SVOJA IMENA. A kar so v primeru Ahmada skrili organizatorji peticije, je ostalo javnosti na voljo v Spletnem časopisu, kjer sem podatke o podpisih, ker sem jih preverjal, takrat povzel.

Peticija se je začela tako: “Te dni z veliko zaskrbljenostjo beremo sklep Evropskega sodišča, ki med drugim določa, da je za obravnavo vseh prosilcev za azil, ki so prečkali njeno ozemlje, odgovorna Republika Hrvaška – tudi za tiste, ki so to storili v spremstvu policije s prevozi v okviru državno organiziranega humanitarnega koridorja. Slovenija je v nasprotju z drugimi evropskimi državami že do zdaj s črkobralsko natančnostjo po t.i. Dublinski uredbi vračala prosilce za azil na Hrvaško, tokrat pa namerava to storiti tudi v primeru beguncev, ki so morali zaradi počasnosti birokratskih postopkov čakati več kot leto in pol in ki so se v tem času izkazali z izjemnimi dosežki za slovensko družbo.”

Na tožilstvu so me opozorili: “V skladu s spoštovanjem temeljnih načel demokracije in svobode izražanja so osebne opredelitve do družbenih oziroma humanitarnih problemov do katerih se tožilci opredeljujejo v zasebnem življenju stvar presoje posameznega tožilca oziroma tožilke in v nobenem primeru ne izražajo volje ali stališč vrhovnega državnega tožilstva. Glede na kodeks državnotožilske etike lahko državni tožilec sodeluje v različnih iniciativah civilne družbe, v humanitarnih in dobrodelnih ustanovah, če njihova dejavnost ni usmerjena v pridobivanje ekonomskih, socialnih, političnih ali drugih prednosti za člane take iniciative ali ustanove.

Peticijo podpisala iz humanitarnih razlogov
Po objavi zgodbe je tožilka odgovorila na novinarsko vprašanje in potrdila, da je podpisala peticijo proti vračanju Ahmada. Odziv lahko preberete tu: “Pri svojem podpisu v podporo sirskemu beguncu, sem kot fizična oseba, v svojem prostem času, delovala izključno iz humanističnih vzgibov, ki sem jim kot človek zvesta. Moj svetovni nazor nikoli ni in tudi nikoli ne bo vplival na moje delo. Svojo funkcijo državnega tožilca namreč opravljam profesoinalno in z vso potrebno odgovornostjo in sem jo tako tudi v izpostavljenem primeru. Pri zadevi Al Hamdani sem pri predlogu kazenske sankcije upoštevala sodno prakso, dejstva, ugotovljena v postopku, konkretnega obtoženca pa sem obravnavala v skladu z načelom enakosti pred zakonom, kateremu sem kot državna tožilka pred trinajstimi leti tudi zaprisegla. Zato ne drži, da je šlo za “relativno milo kazen.

nazaj na vrh