Umrl je vrhunski slovenski intelektualec dr. Marko Kos, ki je bil kritičen do prejšnjega totalitarnega režima in je vseskozi opozarjal na stranpoti slovenske tranzicije

Dr. Marko Kos / foto: Polona Avanzo Dr. Marko Kos / foto: Polona Avanzo

Umrl je vrhunski slovenski intelektualec dr. Marko Kos. Pri naši založbo Nova Obzorja je v zadnjem času izdal več knjig. Tik pred izidom je njegova knjiga »Zakaj Slovenija ni država inovacij«. Uredništvo Demokracije družini in svojcem izreka iskreno sožalje. Z mislimi smo z vami.

 

Marko Kos se je rodil leta 1925 v Ljubljani. Je sin znanega slovenskega kiparja Tineta Kosa. Preden se je odločil za študij strojništva, se je vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, kjer je sprva opravil dva letnika na oddelku za primerjalno književnost in v tem času objavil štirinajst novel v Mladinski reviji in Razgledih (1946−1952) ter pozneje še več romanov in zgodb, ki so ostale neobjavljene, saj ni želel, da bi ga to oviralo pri promociji večje vloge tehniške inteligence v javnem življenju.

Leta 1972 je doktoriral iz strojništva ter se zaposlil na inštitutu, ki ga je ustanovil v Litostroju v Ljubljani. Sedem let pozneje − v »svinčenih sedemdesetih« − so ga v partijskem obračunu s tehniško inteligenco označili za privrženca »protisamoupravnega delovanja inženirjev«. Tudi potem ko je bil 1975 habilitiran za izrednega profesorja na Fakulteti za strojništvo v Ljubljani, so ga po petih letih suspendirali zaradi »moralnopolitične neprimernosti in protisamoupravnega delovanja«.

Konec osemdesetih let je dočakal demokratizacijo v vlogi disidenta. Vrsto kritičnih člankov, v katerih se je zavzemal za večjo vlogo tehniške inteligence v javnem življenju, so mu objavili slovenski mediji, ki so se tudi demokratizirali.

Leta 1987 se je na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani zaposlil kot predavatelj. V začetku leta 1989 je bil med ustanovitelji Slovenske demokratske zveze in član njenega glavnega odbora do razpustitve stranke. Leta 1991 je prejel državno nagrado za življenjsko delo na področju inovacij. Leta 2010 je prejel zlati red za zasluge Republike Slovenije za prispevek h gospodarski in kulturni blaginji Slovenije.

 

 

Dr. Marko Kos: Resnic je več, ni ene same. Mnoge so terjale heroje in smrti dvomljivcev. So samo pravi odgovori na trenutne probleme. Sam sem dvomljivec, iščem odgovore, ki bi nam olajšali usmeritev na najboljšo pot.

 

Ob izidu njegove knjige z naslovom Slovenci na poti iskanja resnice, smo se januarja 2019 pogovarjali z doktorjem tehniških znanosti Markom Kosom. V uvodu knjige je zapisal, da Slovenci zaman iščemo resnico. »Človeštvo jo že od pamtiveka išče, pa je ne najde. Čim bliže ji je, tem bolj se mu odmika. Kajti resnice ni, je izmuzljiva.« Je tudi avtor prispevka Slovenska dediščina na preizkušnji, ki je izšel v zborniku Iskanje slovenske poti, ki je izšel tudi pri naši založbi Nova obzorja. In njim smo govorili o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti.

 

Gospod Kos, v predgovoru vaše nove knjige, ki nosi naslov Slovenci na poti iskanja resnice, ste zapisali, da »resnice ni, je izmuzljiva«. Marsikdo se z vami ne bi strinjal in bi rekel »resnica je ena sama«!?

Resnic je več, ni ene same. Mnoge so terjale heroje in smrti dvomljivcev. So samo pravi odgovori na trenutne probleme. Sam sem dvomljivec, iščem odgovore, ki bi nam olajšali usmeritev na najboljšo pot.

 

No, zadnji šef slovenske partije Milan Kučan pa bi dejal, da obstaja več resnic …

V enoumju je bila ena sama. V demokraciji morajo ljudje iskati sebi najbližjo, a je ne vsiljevati drugim. Boja za resnico se držijo potoki krvi.

 

 

V naši reviji ste v zadnjem letu, dveh objavili veliko člankov, tudi takih, ki zadevajo dogajanje med drugo svetovno vojno. Takrat ste bili dijak. Na kratko: kako ste jo doživljali?

Doživljal sem jo kot pravo môro. Že decembra 1941 so Italijani ustrelili mojega prijatelja Dalija Baloha na pragu stričeve hiše v mestu. Jeseni 1942 je padel moj bratranec Stanko, brat pesnika Daneta Zajca. Zatekel se je k nam iz Moravč in spal v očetovem ateljeju, a je takoj odšel k partizanom. Leta 1943 je padel moj prijatelj Vane Groznik v Ljubljanski brigadi. Nekaj sošolcev je padlo pri domobrancih, nekaj pri Nemcih, celo pri SS. Vsak se je reševal po svoje. Niso padli zaradi ideologije. Jaz sem preživel v Ljubljani kot zidarski pomočnik.

 

Je bil izbruh komunistične revolucije na naših tleh ena največjih nesreč za slovenski narod?

S prijateljem prijateljem Tonetom Stanovnikom sva sledila Kocbeku in njegovim Premišljevanjem o Španiji, ki jih je objavil v reviji Dejanje. Zato sem vedel, kaj prinaša sovjetski teror. Ker je partija začela neusmiljeno pobijati močne osebnosti, ki se jih je bala, in celo njihove otroke, je razdvojila Slovence za več generacij. Ne vem, kdo in kdaj bo zbrisal ta njen veliki greh …

 

Kako pa ste kot Ljubljančan doživljali t. i. osvoboditev po drugi svetovni vojni? In obračun s protirevolucionarnim taborom, meščanstvom, Cerkvijo in še bi lahko našteval …

Moj brat Janko je opisal našo družino: Umetniki in meščani in v drugem delu Ideologi in oporečniki. To že vse pove. Mati je imela v svojem rodu župnike, oče, akademski kipar, pa liberalce in komuniste.

Bil sem na vlaku z bežigrajskimi fanti za koncentracijsko taborišče Gonars, ki so ga partizani zajeli, doživel sem partizanščino na Kočevskem; ker sem bil premlad, sem ostal v delovni brigadi. Moje sošolce z gimnazije, ki so hoteli domov, še sedemnajstletnike, pa so partizani večinoma pobili. Moj sošolec Dušan Lajovic me je prepričal, da nisem silil domov, ker je slutil nevarnost, jaz sem bil pa naiven. V roški ofenzivi so nas Italijani zajeli. Materini sošolki, ki je imela znance pri Italijanih, se je posrečilo, da so me izpustili. Tako sem ušel partizanom, vabili pa so me k četnikom in k domobrancem. Vsem sem se ognil kot zidarski pomočnik pri firmi Didek. Po koncu vojne sem bil nekaj časa zaradi znanja jezikov prevajalec. O pobitju domobrancev sem izvedel šele leta 1962, ko sem gradil počitniško hišo na Rakitni in mi je tesar Laščan zaupal, da je njegovih pet sinov končalo v Rogu. Moj bratranec Dane Zajc je v svojih dramah opisal to sovraštvo in uboje. Na univerzi sem se vstopa v partijo obranil, moj prijatelj Zvone Birsa je napovedal prelom s Sovjeti in čistko med nekdanjimi partizani. Vse moje sošolce iz vojaškega študentskega doma so odpeljali na Goli otok. In čez nekaj let sem jih kot vodja konstrukcijskega biroja v Litostroju sprejemal na delo, da niso ostali brez plače. O trpljenju na otoku niso nikoli niti črhnili.

Kot inženir sem se vključeval v organizacijo Raziskovalne skupnosti. S skupino na GZS smo predlagali Inovacijsko skupnost, da bi bile raziskave povezane z razvojem v podjetjih, kot osnova za inovacije za dvig dodane vrednosti in BDP. Organizacija Raziskovalne skupnosti, ki je v veljavi še danes, je neproduktivna in nazadnjaška kot sovjetski model, ki je neinovativen. Vendar nas niso poslušali. Slovenija je bila po inovacijah, ki pomenijo realizirane izdelke s patentnimi prijavami, na enem zadnjih mest v Evropi. Naši raziskovalni projekti sežejo samo do druge stopnje tehnološke zrelosti TRL 2, do temeljnih raziskav, razviti pa dosežejo TRL 9, kar pomeni prototip, testiran v operativnem okolju.

Mi smo štirikrat manjši od Avstrije, BDP imamo dvakrat manjši na prebivalca, imamo pa 3,5-krat manj patentnih prijav na prebivalca, kar je glavni kazalnik inovativnosti. Tako je zazijal prepad med raziskavami in industrijo, ki je hotela napredovati, in to s kooperacijo z univerzo na njenih projektih. Tempo tehnološkega razvoja diktira industrija. V zahodnih podjetjih sem našel podporo pri profesorju Freemanu z Zniverze Sussex, ki je bil takrat vodilni teoretik o inovacijah. Povabil sem ga k nam, da je pomagal pri ustanovitvi Inštituta za raziskave, razvoj in projektiranje v Litostroju leta 1970 s 300 inženirji. Lahko se učimo od zagonskih podjetij, kako se razvije inovacija od ideje naprej vse do izdelka.

O tem sem objavljal knjige: Pot iz neinovacijske družbe, Industrializem, Pot Slovenije k odličnosti, Slovenska inteligenca, Inovacijski menedžment in druge. Premaknilo se ni nič, ker je partija podpirala vladne inštitute za bazično znanost brez kooperacije z industrijo. Komunisti so blokirali napredek Slovenije. Do danes tranzicije na tem ključnem področju nismo opravili. Imamo veliko raziskovalcev, inovacij pa ne. V javnem sektorju imamo 4-krat več raziskovalcev, na univerzah pa 1,6-krat manj kot v Avstriji. Vse to mora država financirati, a brez vpliva na BDP.

Zato so se naša velika podjetja po osamosvojitvi sesula. Mala podjetja razvijajo posamezne komponente kot poddobavitelji. Danes je krivda na podjetjih, ki so premajhna, morala bi imeti vsaj 5.000 zaposlenih, da bi lahko inovirala celotne sisteme. Naše bahaštvo z zagonskimi podjetji je jalovo. Postsocialistične države nas prehitevajo, pa so se komaj osvobodile izpod Sovjetov. Socialistično samoupravljanje je prineslo industriji propad. In to ekstremna levica spet ponavlja in kliče nesrečo na glave Slovencev.

Zakaj se niso zgledovali po Švici, ki raziskovalcev v javnem sektorju sploh nima, ima pa eno najmočnejših univerz ETH Zürich in najbolj inovativno industrijo. Partija je zakrivila neuspešnost inovativne Slovenije. Znanost so v CK vodili sami znanstveniki, ki so gledali samo nase. Moči države kot osnove jim ni bilo mar.

Imamo dobaviteljsko industrijo brez finalnih izdelkov, ki omogočajo neodvisnost in preživetje. Če bi propadli finalisti v razvitih državah, bi bili mi na dnu.

 

Najprej ste študirali na Filozofski fakulteti v Ljubljani, potem pa ste diplomirali iz strojništva ter doktorirali iz tehniških znanosti. Zakaj tak preskok? Ste v totalitarnem sistemu v tehniški znanosti laže izrazili svoje potenciale?

Prvič sem iz umetniške družine, že kmalu sem začel pisati, zato sem začel študij na komparativni literaturi pri prof. Ocvirku, kar mi je zelo koristilo. A dobil sem štipendijo za tehniški študij. Tega sem končal in se zaposlil v Litostroju kot konstrukter. Ker sem znal angleško, so me poslali v Indijo na pogajanja za dobavo velikega števila mostnih žerjavov. Konstruiral sem največje dvigalo, 360 ton, za hidrocentralo Bhakra Dam v Indiji in potem se nam je trg odprl, na licitacijah smo dobili vse največje žerjave za hidrocentrale v Indiji. Postal sem direktor za razvoj v Litostroju. Ukvarjal sem se tudi z zobniki in doktoriral z novo teorijo za preprečitev razjed na velikih zobnikih, ki je izšla v Nemčiji in za katero sem dobil državno nagrado. Projektiral sem potresno varne največje žerjave na svetu, o čemer je izšla moja monografija pri svetovni založbi Springer: Protipotresno projektiranje velikih naprav, zlasti za atomske centrale, projektiral sem tedaj največja mostna dvigala za 15 sovjetskih atomskih central, ki so v primeru katastrofe avtomatsko pokrila reaktor s pokrovom, ki je tehtal 500 ton. Obvladal sem organizacijo inovacij kot eden redkih. Imeli smo vrsto patentnih prijav za inovacije. Zavedal sem se, da redko kdo pri nas zmore organizirati takšne projekte. Zato ne uspevamo na evropskih razpisih.

 

Leta 1975 ste postali univerzitetni profesor na Fakulteti za strojništvo v Ljubljani. Pet let kasneje pa so vas ob partijskem obračunu s tehniško inteligenco označili za privrženca »proti-samoupravnega delovanja inženirjev«. Zakaj ste bili moteči za prejšnji totalitarni sistem?

Izstopal sem iz povprečja, organiziral sem izdelavo razvoja objektov s pogodbami, da bi spoštovali roke za izdelavo tehniške dokumentacije, kjer smo vedno zamujali ter s tem povzročali težave v proizvodnji in montaži objektov. Konstrukterji so dobro zaslužili, a nobenih kazni za zamude pri dobavah nismo več imeli, ker so delali vse dneve in ob nedeljah. Prihranili smo nekaj milijonov ameriških. Samoupravna delavska kontrola se je spravila na 130 inženirjev, a jaz sem postal glavna tarča. Nagnali so me iz podjetja. Po sedmih letih kazenskega procesa sem bil oproščen po vseh točkah obtožnice, kajti sodna izvedenka je ugotovila, da je pogodbe odobril delavski svet in podpisal generalni direktor. Mediji so zagnali gonjo proti meni, češ da sem plagiator in da moje delo ni originalno. Ko je leta 1983 pri največji svetovni založbi Springer izšla moja monografija na 600 straneh, ki so jo oglaševali kot svetovni unikat, je nastopil molk. Po knjigi dr. Milana Vidmarja o transformatorjih je bila to druga knjiga Slovenca pri tej založbi. A za krivico se mi ni nihče opravičil. Tudi na univerzi, kjer sem se zaposlil kot profesor, so partijci nadaljevali gonjo proti meni, da sem izgubil profesuro. Tudi ti so umolknili in še danes jih je sram. Imel sem pa nekaj podpornikov, katerim sem hvaležen vse življenje.

 

Je potem logično, da smo bili v osemdesetih letih prejšnjega stoletja priča postopnemu kolapsu komunizma in s tem tudi razkroju socialistične Jugoslavije?

Zametki razkroja so se pojavili z delavskim samoupravljanjem. Prevladali so ljudje, ki so jahali na konjih populizma in nerazgledane preprostosti. Uvajanje napredka je postalo nemogoče, ker nismo imeli sogovorcev na naši ravni. Pri uvajanju patentov je prevladala zavist, ne pa profesionalnost. Potrebna je zaslomba na višji ravni, da nima drhal nobene besede. Kaj so bili Hafner, Popit, Šetinc? Oznanjevalci VKPB. Čim bolj je postajala tehnika zahtevna, digitalizirana, tem bolj so bili izgubljeni. Najbolj inventivni inženirji so odhajali iz takšne represije. Naš najboljši inovator dr. Savo Rakčević je užaljen odšel in bil izgubljen za vselej. Zato je industrija morala propasti. To je bila zakonitost interne disharmonije. Bili smo priča nedojemljivim neumnostim.

To mi je potrdil eden največjih ekspertov naftne industrije v Londonu na zasedanju Eurostata, ki je pribežal iz Venezuele. Najbogatejša država na svetu po naftnih zalogah je imela elektriko samo dve uri dnevno.

Po odhodu partije z oblasti so se neumnosti nadaljevale. Pomladniki niso zmogli več zadržati vala bankrotov prezadolženih podjetij. Jugoslovanska vlada ni plačevala naših dobav neuvrščenim. Na prigovarjanje zveznih ministrov, naj vendar dobavijo »prijateljem«, so ostali brez plačila. To je bila zgodba Litostroja in Metalne. Naša velika podjetja so po vrsti napovedovala stečaje. Izgubili smo velika podjetja, ki so opora malim podjetjem in dovolj močna, da financirajo inovacije in vrsto novih mladih podjetij. To je bila smrt industrije.

 

V času slovenske pomladi in demokratizacije ste se močno družbeno angažirali. Bili ste med ustanovitelji Slovenske demokratične zveze, ki je bila ustanovljena 11. januarja 1989. Pred skoraj tridesetimi leti torej. Po nastanku Demokratične opozicije Slovenije – DEMOS konec istega leta, je veljalo, da je SDZ nekakšno intelektualno jedro Demosa. Kako ste doživljali tisti prelomni čas?

Zavedni intelektualci smo se odločili za upor proti partiji in proti takšnemu infantilizmu. Pridružil sem se jedru, ki je ustanovilo SDZ. Poznal sem Pučnika in dr. Sirca od dneva, ko sta se vrnila. Nisem bil pomemben, to so bili drugi: Rupel, Bučar, Jambrek. Zaradi njihovega ogromnega intelektualnega potenciala so prevladali v Demosu. Začrtali so Ustavo Republike Slovenije. Nihče drug je ni.

Kako ocenjujete pomen in vlogo koalicije Demos pod vodstvom dr. Jožeta Pučnika pri osamosvojitvi Slovenije? To sprašujem zato, ker se danes želijo tisti, ki so praktično nasprotovali slovenski osamosvojitvi in so do zadnjega prisegali na Jugoslavijo, predstaviti kot nekakšni veliki osamosvojitelji …

Takrat je bila vloga »mladincev« omejena. Pozivali so h kompromisom in h kooperaciji s partijo. Njihov poziv k razorožitvi nas je pustil hladne. Vedeli smo, da se vlada mrzlično pripravlja na odpor. Zavedali smo se, da bo to hud spopad, vendar ni nihče pomislil na kapitulacijo. Te besede sploh nismo poznali. Vsa prodorna moč je bila pri naši ekipi prve linije. Verjeli smo v strategijo Janše in Bavčarja. Ni bilo omahovanja.

Kako gledate na slovensko tranzicijo? Mnogi menijo, da ni uspela. Še posebej na gospodarskem področju, kjer so stare sile ohranile svoj vpliv, kar pa je posledično vplivalo tudi na njihovo moč in položaj na drugih področjih v družbi …

Danes postaja očitno, da smo naredili temeljno napako, da nismo uvedli lustracije po zgledu Češkoslovaške. Stare zveze partije so ostale zlasti v bančništvu in medijih. Prevladale so tendence pomirjenja, Bučar in Rupel sta bila za miren prehod oblasti brez maščevanja. Nista poznala vse moči teh podtalnih vezi in tokov njihovega kapitala. Ljudje, ki to odkrivajo, imajo velike zasluge, večje, kot si predstavljamo. Spremljam reakcijo ljudstva, vsi so za lustracijo. Trdijo, da je bila to velika napaka, zaradi katere se je zamajala nova oblast. To napako plačujemo z ogromnimi vsotami. Zaradi tega je standard ljudi veliko slabši.

Pred leti se je veliko govorilo o t. i. nacionalnem interesu, ki pa je bil pogosto politično zlorabljen za povsem zasebne interese. Kaj je za vas pravi nacionalni interes?

Nacionalni interes je nov izum za ohranjanje oblasti. Žal nimamo zasebnega neodvisnega kapitala, ki bi deloval po internacionalnih pravilih ter bi prevzel vodenje največjih podjetij in bank.

Kako gledate na prodajo Nove Ljubljanske banke, ki velja za nekakšen bankomat tranzicijske levice?

Mahinacije okrog NLB presegajo naše predstave, so odmevi starih partijskih zvez, zaradi katerih smo izgubili ogromne vsote, ki bi lahko dosegle ključne premike po legalnih poteh. A to se je odkrilo prepozno. NLB je opravila svojo podtalno nalogo in je sedaj praktično jalova ustanova, mnogo prešibka, da bi kakorkoli lahko vplivala na napredek države.

Veliko pišete o inovativnosti, o potrebi po inovacijah v gospodarstvu, o konkurenčnosti in podobno. Ali smo konkurenčni s sosednjimi državami?

Inovativnost je edini inštrument sodobne države, ki poganja ekonomijo čedalje hitreje in generira velike dobičke. Po raziskavi OECD smo nekje med polrazvitimi državami, blizu Kazahstanu in Keniji. Samo 42 odstotkov podjetij skuša biti inovativnih in vlaga v dohitevanje konkurence. Vendar podjetja nimajo podpore države in nimajo kadrov, ki bi bili sposobni prevzeti vodenje v svoje roke.

Kritični ste do slovenske politične elite. Zakaj? Se preveč ukvarja sama s seboj? Se premalo zaveda dogajanja v Evropi in svetu?

Naše elite so razdrobljene, niso sposobne kooperacije, zato univerza nazaduje, izobraževanje je razcepljeno na različne smeri in doktrine. Elite so oslabljene in se zato ne morejo ozirati po svetu.

V zadnjem času so predmet vašega razmišljanja tudi množične migracije iz Afrike in Azije v Evropo ter pojav radikalnega islama. Nedvomno je evropska civilizacija na veliki preizkušnji!?

O tem sem razpravljal z ameriškim ekonomistom Samuelom Huntingtonom, ki trdi, da sekajo svet ločitvene linije med civilizacijskimi kulturnimi trki, kar se čedalje bolj kaže, česar pa on pred smrtjo leta 2008 ni doživel. Kultura konfucijanstva in budizma je mnogo bolj spretna pri upravljanju sveta. Islamska kultura je preveč militantna in nestrpna, ne pozna tolerance, kar je podlaga za sobivanje narodov. Huntington je obsodil ameriško vlado, da je vzpostavila islamsko enklavo sredi Evrope, ki bo lahko Evropo razkosala. To je bilo proti ameriškemu nacionalnemu interesu. Nevarnost tega ukrepa lahko spoznavamo čedalje bolj. Evropa je na dobri poti, uresničila je združitev vseh potencialov rimsko-krščanskega in antičnega sveta.

In še vprašanje za konec. Kako naj Republika Slovenija obstane v 21. stoletju? Kako naj se sooči z izzivi, ki jih prinaša čedalje bolj globalizirani svet?

Država ima izdelano strategijo s ključnimi točkami, ki naj bi jo pripravila za enakovrednejši boj s konkurenco. Pri tem mora postati bolj sofisticirana, bolj izobražena in na višji stopnji zavedanja o potrebi kooperacije med podjetji in za skupen kapitalski nastop z oblikovanjem močnejših koncernov, ki bi napredovali z inovativnimi in edinstvenimi tehnologijami. Nekaj jih imamo, vendar samo za vzorec: Hidria, Kolektor, Iskra, Krka. Ti bi morali zbirati okrog sebe manjša podjetja, ki imajo ideje in znanje za prodor v svet. Zastareli svet tehnologij minulega sveta nas zavira. Postati moramo vodilni vsaj v nekaj tehnologijah in dovolj kapitalsko močni, da bo nekaj močnih podjetij obvladovalo in vodilo pretvorbo Slovenije na višjo stopnjo.

 

Metod Berlec

nazaj na vrh
Piškotki

Piškotke uporabljamo za prilagoditev vsebin in oglasov, za zagotavljanje funkcij družbenih medijev in za analizo našega prometa. Poleg tega analiziramo informacije o vaši uporabi našega spletnega mesta in s tem zagotavljamo boljšo uporabniško izkušnjo.