Dr. Andrej Valič Zver: Mnogi naivno verjamejo trditvam, da se je partija v 80. letih demokratizirala do te mere, da je položila oblast Demosu v roke, sama pa se je umaknila v ozadje. »To je čista potvorba zgodovinskih dejstev!"

  • Napisal  Demokracija/SDS
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
foto: Veronika Savnik foto: Veronika Savnik

Demos se je z vsem srcem boril za samostojno Slovenijo. Državo smo osamosvojili, a ostali so relikti, načini delovanja in funkcioniranja, ki se vlečejo iz prejšnjega režima vse do danes, kar močno bremeni Slovenijo. Vzravnati moramo upognjene hrbtenice in pokončno iti naprej, da bomo Slovenijo popeljali v boljše čase. 

Včeraj je v prostorih Muzeja VSO potekal pogovor ob 30. obletnici nastanka koalicije Demos – Demokratične opozicije Slovenije. Gostje pogovornega omizja so bili Franci Feltrin, dr. Dimitrij Rupel, Marjan Podobnik, Lojze Peterle in poslanec SDS mag. Branko Grims. Pogovor je povezovala zgodovinarka dr. Andreja Valič Zver.

Dr. Andreja Valič Zver je uvodoma dejala, da je ob 30. letnici nastanka Demosa čutiti ponos na vsa pretekla dejanja, ki so se zlila v mogočen zgodovinski tok obračuna s komunizmom in začetkom demokratične tranzicije, po drugi strani pa se občuti grenkoba zaradi brezna, v katero so slovensko državo pahnila stara partijska omrežja in njeni novi poganjki. Dr. Valič Zverova ugotavlja, da je včasih prisoten občutek, da so bila vsa prizadevanja in dosežki Demosa zaman: »Ob obletnici padca Berlinskega zidu, ki ga je slavila vsa demokratična Evropa in svet, Slovenija ni bila sposobna pripraviti večjega javnega dogodka v spomin na te prelomne čase in v znak hvaležnosti takratnim junakom.«

Dodaja, da ta narobe svet v Sloveniji slavi druge zgodovinske dogodke, ki so ohranjali enopartijski sistem ter kršili človekove pravice in temeljne svoboščine. Še posebej zaskrbljujoče se ji zdi, da mnogi v Sloveniji, med njimi tudi ogromno mladih, naivno verjame večinskim medijem in trditvam, da se je socialistična partija v 80. letih demokratizirala do te mere, da je položila oblast Demosu v roke, sama pa se je umaknila v ozadje. »To je čista potvorba zgodovinskih dejstev. Namesto pravih junakov se časti zlata teleta v podobi medvojnih in povojnih morilcev,« opozarja dr. Valič Zverova, ki ugotavlja, da z novimi zgodovinskimi zapisi resnica kljub vsemu prihaja na dan.

Demos je bil glavni akter osamosvojitvenih in demokratičnih procesov.

Opozorila je še na »fake news«, ki se vztrajno pojavljajo tudi v slovenskem zgodovinopisju in politologiji, češ da smo Slovenci imeli miren, demokratičen prehod. »To ni v skladu z zgodovinsko resnico. Razen redkih izjem, sodelovanja, ki bi spominjalo na način prehoda na Poljskem, Češkem ali Madžarskem, v Sloveniji ni bilo. Nasprotno, stara elita je mnogokrat delovala zaviralno,« dodaja dr. Valič Zverova, ki je za primer podala razoroževanje slovenskih oboroženih sil v okviru TO. Novi dokumenti namreč dokazujejo kolaboracijo slovenskih političnih oblasti z jugoslovansko vojaško oblastjo, zato »pravi prelom dokazujejo šele demokratične volitve aprila 1990«. Dodaja, da se nasprotja med staro in novo elito najbolj kažejo v sprejemanju obrambne zakonodaje, torej zakonodaje, ki je bila potrebna za obrambo samostojnosti.

dr. Andreja Valič Zver

Kljub nasprotovanju v medijih, pomanjkanju zastopstva v gospodarstvu, državni upravi in represivnih organih oblasti, je Demos dosegel glavne cilje, torej demokratizacijo in samostojno suvereno Slovenijo. Toda za bolj utrjeno demokratizacijo mu je zmanjkalo časa in politične moči.

Dr. Andreja Valič Zver se je na koncu dotaknila še voditeljev Demosovih strank, med katerimi je izpostavila dr. Jožeta Pučnika, »ki je s svojo karizmo, analitično sposobnostjo in odločnostjo vplival na mnoge odločitve«. Kot pravi sama, pa vse več zgodovinskih virov priča o »vrinjencih« v Demosovih vrstah, torej tistih, ki so bili v Demos poslani s strani Udbe. »Na površje tako prihajajo nova dejstva, zato zgodovina Demosa še ni dokončno napisana,« meni dr. Valič Zverova.

Svoj uvod je zaključila z mislijo, da »po 30 letih nastanka Demosa ugotavljamo, da je demokratični prehod, ki se je začel z zmago Demosa na volitvah leta 1990, slabo uspel«. Zato bo v prihodnje potreben pogum in, kot je dejal dr. Jože Pučnik, »moramo vzravnati upognjene hrbtenice in pokončno iti naprej, da bomo Slovenijo popeljali v boljše čase«.

Franci Feltrin je spregovoril o nastanku stranke Zeleni Slovenije, ki se je ustanovila 11. junija 1989 v Mostecu. V javnosti je takrat prevladovalo mnenje, da so Zeleni stranka »rdečih«, nakar je proti koncu leta Feltrina poklical Ivan Oman, ki mu je predlagal, da se v Škofji Loki ustanovi občinski odbor Demosa. Zapisnik o vstopu v koalicijo Demos je bil podpisan 3. decembra 1989 in takrat se je začela pot vstopa Zelenih v Demos. »Ko je Dušan Plut izvedel za to, je bil ogenj v strehi, a od svojega podpisa nisem odstopal,« je dejal Feltrin, ki se je znotraj Zelenih pogosto srečeval z očitki, a na koncu so prav Zeleni postali jeziček na tehtnici, da je Demosu uspelo. Feltrin je bil kasneje podpredsednik Demos kluba, ki je lobiral, da se je izglasoval Zakon o denacionalizaciji. Zanimivo se mu zdi, da ga do danes ni kontaktiral nihče od zgodovinarjev, kljub temu da doma hrani mnogo dokumentov in zapiskov iz tistih časov. Zaključil je, da Zeleni, »kljub temu da so bili jeziček na tehtnici, v parlamentu niso nikoli pogojevali in izsiljevali stvari, pri glasovanju smo bili vedno striktni in pošteni«.

Feltrin

Dr. Dimitrij Rupel je nadaljeval, da je bil do 3. decembra Demos sestavljan iz treh strank, in sicer SDZ, SDZS in SKD, »toda ko smo izvedeli, da se bodo Demosu priključili tudi Zeleni, sem vedel, da lahko zmagamo na volitvah in se v Sloveniji lahko nekaj spremeni«. Dr. Rupel je spomnil, da je v tistih časih bilo težko biti politično aktiven.

Stalno smo ustanavljali alternativne institucije, saj v obstoječih za nas ni bilo prostora. Naša glavna alternativna institucija pa je bila država, kar nam nekateri politični tekmeci do danes niso odpustili.

Izpostavlja, da je Demos trajal dve leti, kar je pomenilo dve leti nelagodja in zadrege za politične nasprotnike, »toda takrat so komunisti težnje Demosa deloma upoštevali, saj so se nas bali, Demos pa je imel posledično velik vpliv«. »Po tem, ko je Demos razpadel, pa so komunisti podivjali. Nikogar več se niso bali, delali so po svoje,« je dodal dr. Rupel, ki se spominja, da so komunisti ves čas spodbujali razpad Demosa.

Po mnenju dr. Rupla, so bili tisti, ki so sodelovali v Demosu, neprimerni za klasično politiko. »Želeli smo si demokratične države, ko smo ta cilj dosegli, smo bili mnenja, da smo storili tisto, za kar smo bili poklicani. Pozabili pa smo, da bodo komunisti po razpadu Demosa izkoristili priložnost in združili moči,« je zaključil dr. Rupel, ki je prepričan, da je bilo naivno mišljenje, da bodo stvari stekle same naprej, temeljna pomota.

Mag. Branko Grims, član takratne SDZS, je čas Demosa označil za veličasten čas: »Čas, ki ga narod doživi samo enkrat, čas prebujanja, nastajanja države.« Takrat se je ogromno tvegalo, a to je bil hkrati tudi čas civilnega poguma. »Če bi zmagala nasprotna stran, bi verjetno končali kje v kočevskih jamah,« je prepričan mag. Grims, ki meni, da sta bila temeljna cilja Demosa ustanavljanje države in spreminjanje družbe. »Državo smo ustanovili, a ostali so relikti, načini delovanja in funkcioniranja, ki se vlečejo iz prejšnjega režima vse do danes, kar močno bremeni državo,« dodaja poslanec SDS.

SDZS je bila ustanovljena iz litostrojskega štrajka, njen vodja je bil France Tomšič, ki je jasno opredelil, da je SDZS ustanovljena zato, da bo vrgla komunistično partijo z oblasti, kar je po mnenju mag. Grimsa razlog, da je bilo članstvo tako predano ideji o samostojni Sloveniji. Drugi prelomnica SDZS pa je bila, ko je vodstvo prevzel dr. Jože Pučnik, »ki je kasneje uspel v veliki meri usmerjati in krmiliti celotni Demos«.

Branko Grims

Mag. Grims se nikakor ne more strinjati z lažjo, da je bila slovenska politika v času Demosa složna in enotna: »Leta 1989 je izšel Gorenjski glas, kjer je Kučan izjavil, da »nekateri sanjajo o samostojni Sloveniji, a tega jim ne bomo dovolili, saj je naša edina domovina Jugoslavija«. Takšno je bilo realno stanje v slovenski politiki.«

Demos se je z vsem srcem boril za samostojno Slovenijo. Levičarji so se borili za to, da ohranijo oblast. Reševali so sami sebe in svoje kariere. Govoriti o tem, da so bili predani ideji o samostojnosti, je utvara.

Za eno najslabših odločitev v zgodovini Demosa je mag. Grims ocenil Pučnikovo zavrnitev, da prevzame vodenje vlade, ki jo je sprejel po dolgem posvetovanju s Spomenko Hribar: »Rezultat je bil, da je bil Demos premalo učinkovit in je posledično razpadel.« Kritičen je tudi do nediscipline znotraj Demosa, saj so posamezne stranke predlagale več kandidatov, zaradi česar so se desni glasovi razpršili, levičarji pa so koncentrirali glasove samo na eni osebi in posledično imeli večino v Zboru združenega dela. Prav tako pa je po njegovem mnenju ključna napaka bila tudi neizvedena lustracija in sam razpad Demosa, zaradi česar so volivci izgubili jasno sliko: »Kljub temu pa je Demos naredil nekaj zgodovinskega - brez zmage Demosa samostojne Slovenije nikoli ne bi bilo.«

Poslanec SDS opozarja, da danes mladino usmerjajo trije levičarski vzvodi, in sicer šolstvo, množični mediji v rokah leve strani in zabavna industrija, ki je prepojena z levičarsko in marksistično ideologijo. »Danes je postalo normalno, da se zaradi »strpnosti« določenih osebnih mnenj ne sme več povedati javno. Včasih smo rekli »ne strinjam se z vami, ampak spoštujem vaše mnenje in vse bom naredil, da boste svoje mnenje lahko javno izrazili«. To je razlika med demokracijo in totalitarizmom,« je kritičen mag. Grims.

Ob koncu je povzel besede dr. Jožeta Pučnik, ki je dejal, da je »demokracija pot z mnogo stranpotmi. Demokracija ni nikoli cilj, ki ga dosežeš dokončno, ampak pot, ki ostane za vedno«.

Marjan Podobnik je spregovoril o nastajanju Slovenske kmečke zveze (SKZ) in o tem, zakaj se 4. decembra 1989 še niso pridružili k ustanovitvi Demosa: »Takrat nismo še nismo bili prepričani, ali bomo vse stranke znotraj Demosa enakopravne, hkrati pa smo si želeli še vedno ohraniti popolno samostojnost posamezne stranke.« Ob tem pa je opozoril, da v SZK nikoli ni obstajala alternativa, da bi sodelovali z Zvezo socialistične mladine Slovenije. Podobnik je spomnil tudi na izjavo Ivana Omana, ki je o kandidatih dejal, da »ni važno kakšen je, samo da je naš«. Takrat se je v Demosu namreč že vedelo, da so nekateri člani »vrinjenci«, zato je bilo še toliko bolj pomembno, da so ljudje v Demosu in na pomembnih funkcijah sposobni in zanesljivi. Izpostavil je še, da je bilo za uspeh Demosa ključno dejstvo, da so si posamezne stranke znotraj koalicije druga drugi pomagale pri širjenju članstva in ustanavljanju odborov, saj so imele vse skupni cilj, samostojno Slovenijo.

Kot zadnji je spregovoril še Lojze Peterle, ki se je spomnil srečanja 27. oktobra v Zmincu pri Škofji Loki na domačiji predsednika Slovenske kmečke zveze (SKZ) Ivana Omana. Dotaknil se je teme lustracije, ki ni bila izvedena, saj v Demosu ni bilo izglasovane večine, da bi šli na to pot: »Takrat smo menili, da bi z lustracijo lahko ogrozili proces osamosvojitve, poleg tega pa Zbor združenega dela predloga zakona o lustraciji zagotovo ne bi dal na dnevni red, te metode so se namreč znali posluževati.«

30 let Demosa

nazaj na vrh
Piškotki

Piškotke uporabljamo za prilagoditev vsebin in oglasov, za zagotavljanje funkcij družbenih medijev in za analizo našega prometa. Poleg tega analiziramo informacije o vaši uporabi našega spletnega mesta in s tem zagotavljamo boljšo uporabniško izkušnjo.