Dolga roka globoke države sega iz Ljubljane do Strasbourga: O nasilno izbrisanih podjetjih

  • Napisal  vir: nova24tv.si
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Egidijus Kuris iz Litve, sodnik na Evropskem sodišču za človekove pravice, je nezakonito zavrnil številne tožbe lastnikov nasilno izbrisanih podjetij v Sloveniji – vse pod vplivom slovenskih sodelavk. Egidijus Kuris iz Litve, sodnik na Evropskem sodišču za človekove pravice, je nezakonito zavrnil številne tožbe lastnikov nasilno izbrisanih podjetij v Sloveniji – vse pod vplivom slovenskih sodelavk.

V letu 1999 in pozneje so se v Sloveniji dogajali nasilni in obsežni izbrisi gospodarskih družb, katerih posledice so katastrofalne. Leta 1999 je bil sprejet zakon, s katerim so nasilno in po hitrem postopku izbrisali 17.080 pravnih subjektov, na enem od sodišč celo 500 v enem dnevu, večinoma družb z omejeno odgovornostjo, nekaj pa tudi delniških družb. 

 

To je povzročilo, da je bilo najmanj 40 tisoč fizičnih oseb ali družin močno finančno prizadetih. Takratna vlada pod Drnovškovim vodstvom je najmanj toliko državljanom povzročila veliko krivic in nepravilnosti, kršene so jim bile tudi človekove pravice. Glavni protagonisti tega zakona so bili Aleš ZalarMitja Gaspari in Nina Plavšak.

Varovali so interese globoke države in bank
Razlog za sprejetje tega zakona je bilo varovanje interesov večjih, nekdanjih družbenih podjetij in bank, ki so nevestno poslovali. Podjetja so nasilno izbrisali iz registra ne glede na to, ali so imela premoženje ali ne. Razlogi za izbris so bili lahko že samo sprememba sedeža in blokada računa ali neposlovanje. V večini primerov niso mogli ugotoviti niti razlogov za neposlovanje, večinoma pa je bila to nemoč izterjati terjatve od večjih poslovnih sistemov, kot so bili SCT, Primorje, Merkur, Vegrad in podobni socialistični giganti. Dolgove izbrisanih so sodišča nato samodejno in brez pravdnih postopkov prenesla na ustanovitelje podjetij, ki so bili fizične osebe. Nekateri posamezniki so bili s tem seznanjeni, šele ko jih je obiskal rubežnik. Za prenos dolga s podjetja na fizično osebo (lastnika) niso dobili nikakršne odločbe, na katero se bi lahko pritožili.

Prihajalo je do tragedij
Po nekaterih podatkih naj bi na slovenskih sodiščih v preteklih letih potekalo okoli 18 tisoč pravdnih postopkov proti lastnikom izbrisanih podjetij. Prihajalo je do tragedij, bilo je več samomorov, veliko zarubljenih družinskih hiš in stanovanj, ogromno trajno blokiranih osebnih transakcijskih računov in številne zdravstvene težave posameznikov, ki so kot posledica nepredvidenih in neupravičenih finančnih bremen prizadeli družbenike izbrisanih gospodarskih družb. Nekatere poznejše vlade so zakon sicer poskušale popraviti, vendar slovenska ustava in zakoni prepovedujejo veljavo pravnih aktov za nazaj. To pomeni, da zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj.

Zakon v nasprotju s slovensko ustavo
Zakon je bil že takrat v nasprotju z ustavo. Njegova določila je večkrat presojalo tudi Ustavno sodišče RS, prvič v letu 2002, ko Slovenija še ni bila članica EU in določbe zakona o finančnem poslovanju podjetij ni presojalo z vidika evropske skupnosti. Tega niso popravili niti pozneje. Dejstvo pa je, da pravo Evropske skupnosti takšnih posledic, kot je odgovornost družbenikov za terjatve izbrisane družbe, ne predvideva.

Aktivnosti je bilo veliko, ustanovljena je bila tudi Civilna iniciativa nasilno izbrisanih podjetij, ki zastopa lastnike. Vložena je bila tudi tožba na Evropsko sodišče za človekove pravice in to je prvo sodbo o tem izdalo v začetku leta 2017. Gre za primer “Lekić”, pri čemer je sodišče odločilo, da je bil izbris podjetja brez poprejšnje likvidacije v Sloveniji “zakonit”. Vendar se je sodišče ukvarjalo le s procesnimi vprašanji, ni pa se izreklo o pravnih in finančnih posledicah izbrisov ter s tem povezanimi kršitvami Evropske konvencije o človekovih pravicah. Tožnik Lekić se je s podporo civilne iniciative na sodbo pritožil, veliki senat evropskega sodišča je nato decembra 2018 izdal sodbo. V njej (presenetljivo) ugotavlja, da Slovenija ni kršila človekovih pravic do mirnega uživanja zasebne lastnine in da so bili postopki pri sprejemanju zakona v letu 1999 »zakoniti in legitimni«. O številnih kršitvah človekovih pravic pa se niso izrekli.

Boštjan Zalar in litovski sodnik Egidijus Kuris
Sporno pri tem pa je bilo, da je bil za t. i. ad hoc sodnika v tem primeru pred evropskim sodiščem imenovan Boštjan Zalar, brat Aleša Zalarja, ki je sodeloval pri pripravi zakona iz leta 1999. Sodba iz decembra 2018 je nato odprla številna nova vprašanja. Lastniki izbrisanih podjetij so opozorili, da bo na njihovo razrešitev treba čakati še nekaj let, ko bo evropsko sodišče reševalo še druge primere iz Slovenije. Vendar pa je prišlo do novega presenečenja.

Boštjan Zalar – brat Aleša Zalarja.

Evropsko sodišče je februarja 2019 vsem slovenskim tožnikom izdalo odločbe o “nedopustnosti” njihovih tožb. Pod vse odločbe je bil podpisan isti sodnik posameznik, to je Egidijus Kuris iz Litve. Vse odločbe so bile izdane istega dne in niso osebno podpisane. Zato se v civilni iniciativi sprašujejo, ali je sodnik Kuris te tožbe sploh prebral. Nadalje odločbe o nedopustnosti tožb niso niti obrazložene, čeprav bi morale biti. Sodnik Kuris, nekdanji predsednik Ustavnega sodišča Republike Litve, je bil v preteklosti tesno povezan s slovenskim ustavnim sodiščem, ki ga je tudi obiskal. Vse to meče na zadevo zelo čudno luč in veliko dvomov o pravilnosti in pravičnosti odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice.

Dr. Boštjan M. Zupančič je februarja 2018 opozoril, da slovenska globoka država sega tudi na Evropsko sodišče za človekove pravice in drugam v Strasbourgu. Za sodnika Egidijusa Kurisa iz Litve, ki sodi kot sodnik posameznik, je razkril, da odloča s pomočjo svoje strokovne sodelavke, to je Katke Zidar Al-Mutairi, sestre Nine Zidar Klemenčič in svakinje zdaj že nekdanjega pravosodnega ministra Gorana Klemenčiča. Zidar Al-Mutairijeva sodniku prinese na vpogled opis zadeve, zapisan v obliki enega odstavka, na podlagi katerega nato sodnik odloči v zadevi. Tako sodnik podpiše zadevo, o kateri spisa sploh ni videl, pri tem pa sodeluje vnukinja Titovega vodje kabineta Ana Vilfan Vospernik.

Na to, da je slovensko pravosodje pod neposrednim vplivom slovenske izvršilne oblasti in da je režimu uspelo svoj vpliv razširiti tudi na tiste mednarodne institucije, ki dobijo v obravnavo primere iz Slovenije, pa je v javnosti že večkrat opozoril dr. Boštjan M. Zupančič, nekdanji dolgoletni sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice iz Slovenije. Njegova pričevanja se tudi v primeru nasilno izbrisanih podjetij v celoti ujemajo z dogajanjem v praksi. Dolga roka sega torej iz Ljubljane vse do Strasbourga. Po potrebi tudi dlje, pravijo poznavalci.

Razočaral tudi varuh človekovih pravic
V civilni iniciativi, ki zastopa interese lastnikov nasilno izbrisanih 17.080 podjetij, so veliko pričakovali tudi od Varuha človekovih pravic RS. V tej ustanovi so jim predlagali, naj pripravijo svoj predlog za celovito ustavno presojo zdaj veljavne zakonodaje na tem področju. To so s pomočjo profesorja Šimeta Ivanjka v začetku leta 2019 tudi naredili in predlog temeljito obrazložili. V uradu varuha pa so kar devet mesecev ponavljali, da imajo sicer dovolj argumentov za presojo, da pa je treba dodati samo še kakšno podrobnost in podobno. “Bolj, ko se je čas odmikal, več je bilo znakov, da strokovne službe na čelu z Ivanom Šelihom, namestnikom varuha, namerno zavlačujejo – preprečujejo izvedbo ustavne presoje,” so zapisali v civilni iniciativi. Prejeli so namreč zavrnili odgovor ustanove, pod katerim je podpisan novi varuh človekovih pravic Peter Svetina. Svetina je civilni iniciativi 29. novembra 2019 poslal odgovor, napisan na petih straneh, in na koncu zapisal, da varuh ne bo vložil zahteve za presojo ustavnosti zakona, kot so od njega (opravičeno) pričakovali lastniki izbrisanih podjetij.

Peter Svetina, varuh človekovih pravic, še ni sprevidel vzpostavljenih mrež v ustanovi, ki jo vodi. (Foto: STA)

Za Svetino pomemben en migrant, 17.080 žrtev pa ne
Eden od članov civilne iniciative, Milan Cizl, je bil nato v daljšem prispevku zelo kritičen do Svetine, za katerega ni pomembnih 17.080 žrtev. »Za vas je pomemben en postopek zoper enega migranta – da, tudi na to morate opozoriti, samo da se osebno nočete seznaniti z dejanskim stanjem, kaj se je pravzaprav dogajalo na terenu in koliko je tragedij zaradi nekaj lobistov, ki imajo lovke tudi na vašem uradu,« pa je Svetini sporočil Janez Mohorič, predsedujoči iniciativi.

Vida Kocjan

.......................

Objavljamo tudi odgiovor Varuha človekovih pravic RS

V četrtek, 23. januarja 2020, so bile v tedniku Demokracija na 30. strani v članku z naslovom »Dolga roka globoke države« avtorice Vide Kocjan navedene nekatere napačne ocene in namigovanja v povezavi z varuhom človekovih pravic Petrom Svetino in njegovim namestnikom Ivanom Šelihom. Ker bi navedbe, ki nimajo nobene podlage, bralce lahko zavedle, vas v želji po natančni obveščenosti javnosti in v skladu z Zakonom o medijih prosimo za objavo pojasnila (v nadaljevanju).

V članku novinarka navaja: »V uradu varuha so kar devet mesecev ponavljali, da imajo sicer dovolj argumentov za presojo, da pa je treba dodati samo še kakšno podrobnost in podobno.«
Te navedbe ne držijo. Pri Varuhu človekovih pravic RS (Varuh) smo devet mesecev pozivali in čakali Civilno iniciativo nasilno izbrisanih podjetij (C.I.N.I.P.), da dopolni in dodatno utemelji, za katero kršitev človekovih pravic meni, da gre v izpostavljeni problematiki, in zlasti s katerimi razlogi utemeljujejo morebitno kršitev, upoštevajoč pri tem dosedanje odločitve Ustavnega sodišča RS in tudi Evropskega sodišča za človekove pravice. Pri Varuhu torej nismo devet mesecev ponavljali, da imamo dovolj argumentov. Ravno nasprotno, devet mesecev smo ponavljali, da njihova argumentacija po naši presoji ni dovolj prepričljiva in zadostna podlaga, da bi lahko vložili zahtevo za presojo ustavnosti Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod).  

Članek zavaja tudi z navedbo, da je strokovna služba na čelu z Ivanom Šelihom, namestnikom varuha, namerno zavlačevala in preprečevala izvedbo ustavne presoje. Tudi ta navedba ne drži. Varuh Peter Svetina in namestnik Ivan Šelih sta se več kot trikrat uradno in večkrat tudi neuradno sestala s predstavniki Civilne iniciative nasilno izbrisanih podjetij. Pri Varuhu smo ves čas aktivno iskali rešitev in se zavzemali za izboljšanje položaja družbenikov izbrisanih gospodarskih družb, na kar opozarjamo tudi v več naših letnih poročilih. Prav tako smo v teh devetih mesecih iskali dodatna, neodvisna pravna in druga strokovna mnenja. Na koncu pa smo na podlagi razpoložljivih podatkov in po preučitvi dosedanje sodne prakse Ustavnega sodišča RS in Evropskega sodišča za človekove pravice kot tudi po preučitvi strokovne literature ugotovili, da nimamo dovolj tehtne podlage za vložitev zahteve za presojo ustavnosti.

Novinarka je v članku napisala tudi, da imajo nekateri posamezniki lovke v instituciji Varuha človekovih pravic RS in da varuh Peter Svetina še ni sprevidel vzpostavljenih mrež v ustanovi, ki jo vodi. Varuh ta namigovanja ostro zavrača. Naj vam pojasnimo, da je Varuh pri svojem delu neodvisen in samostojen. Tako smo delovali doslej in bomo še naprej kar ne nazadnje od nas zahteva tudi četrti člen Zakona o varuhu človekovih pravic. Da smo neodvisni in samostojni, smo dokazali tudi v primeru t. i. izbrisanih gospodarskih družb, ko se za vložitev presoje ustavnosti nismo odločili na podlagi pričakovanj in zahtev posameznikov, ampak na podlagi strokovnih argumentov. Sicer pa lahko zahtevo za presojo ustavnosti oziroma zakonitosti predpisa ali splošnega akta med drugim vložijo državni zbor, tretjina poslancev, državni svet in vlada. S svojimi argumenti lahko torej predstavniki Civilne iniciative nasilno izbrisanih podjetij še vedno poskusijo prepričati katerega od navedenih državnih organov.

V članku ste zapisali še: »Za Svetino pomemben en migrant, 17.080 žrtev pa ne«. Ob tem zapisu lahko rečemo le, da gre za popolnoma neprimerno, neprimerljivo in nedostojno navedbo, ki je ni vredno komentirati.

Eva Uranjek, Predstavnica Varuha za strateško komuniciranje, Varuh človekovih pravic Republike Slovenije

nazaj na vrh
Piškotki

Piškotke uporabljamo za prilagoditev vsebin in oglasov, za zagotavljanje funkcij družbenih medijev in za analizo našega prometa. Poleg tega analiziramo informacije o vaši uporabi našega spletnega mesta in s tem zagotavljamo boljšo uporabniško izkušnjo.