Vrednote NOB in današnji čas Izpostavljeno

  • Napisal  dr. Iztok Durjava
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
foto: arhiv Demokracije foto: arhiv Demokracije

Nedavno sem v nekakšni prilogi »neodvisnega« časnika Delo z imenom D Ljubljana z dne 23. 7. 2020 na prvi strani prebral članek z naslovom Tovariši peš krenili na 130 kilometrov dolgo pot. Pohod je organizirala tako imenovana Zveza združenj borcev za vrednote NOB. Pohod se je začel 22. 7. 2020 v Šmartnem pri Tacnu in se je končal na Poljani pri Prevaljah. V Šmartnem pri Tacnu je bil, kot je zapisala novinarka Vesna Levičnik, »sprožen prvi strel na okupatorja na slovenskih tleh«. To seveda ne ustreza resnici, saj je skupina borcev iz Tacna ali od kod so že bili, hudo ranila bivšega jugoslovanskega orožnika v nemški orožniški službi in ranjeni zagotovo ni bil okupator. Kot vemo je bil 22. julij tudi uradni praznik vstaje slovenskega naroda v bivši državi in ga je po vojni jugoslovanska partija določila po republiškem ključu. Pohod torej očitno izraža neko nostalgijo po nekdanji v krvi razpadli skupni državi. Omenjeni praznik je v samostojni državi zamenjal praznik, ki je povezan z ustanovitvijo Protiimperialistične (od konca junija 1941 Osvobodilne) fronte slovenskega naroda (26. 4. 1941) in sedaj velja kot dan upora proti okupatorju ter ga praznujemo 27. aprila. Sam sicer nimam nič proti pohodom, saj so že zaradi rekreativnega značaja koristnejši kot petkovi razgrajaški in pogromaški shodi in pohodi po Ljubljani, na katerih udeleženci grozijo s smrtjo in zahtevajo odstop legitimno ustanovljene vlade.

 

Seveda pa mi je padel v oči moto omenjenega pohoda, ki gre takole. «S štiridnevnim pohodom želijo poudariti vrednote partizanskega boja in sporočiti ljudem dobre volje, da je prav graditi na njih«. 75 let po koncu vojne nam torej novi samooklicani partizani ponujajo vrednote nekega boja, vrednote, ki so bile prvič načete že 1. marca 1943 z Dolomitsko izjavo. Izjava je namreč ukinila koalicijski značaj Osvobodilne fronte in partiji omogočila, da uresniči svoje revolucionarne načrte. Drugič so bile te vrednote pokopane poleti 1945 skupaj s pobitimi domobranci v kočevskimi breznih in tretjič so se te vrednote porazgubile v svinčenih stalinističnih časih prvih povojnih let. In kdo so ti ljudje dobre volje, na katere meri nova borčevska srenja? Morda so to že zgoraj omenjeni razgrajači na ljubljanskih ulicah, kjer opazimo sem ter tja, a vedno pogosteje, rdečo zvezdo. Nedvomno so to nekakšni samooklicani cestni borci, ki veselo kršijo odlok o prepovedi množičnega zbiranja na javnih mestih v času, ko epidemija dobiva nov zalet. Morda so ti dobri ljudje veljaki opozicijskih strank, ki rušijo vlado s tem ko vnašajo razdor v, za njih, dve »izdajalski« stranki koalicije in si prizadevajo tudi s pomočjo ulice popovrniti oblast, ki so jo sami sramotno zapravili.

Največ teh dobrih ljudi se je nabralo v vodilnih medijih na čelu z javno televizijo, ki pred evropsko javnostjo tarna kako je ogrožena njena neodvisnost, a je bila vselej in do današnjega dne v službi levičarske ideologije. Novinarji tako v glavnem niso več poročevalci, ampak navijači levičarskega kluba, njihovi pogovori s predstavniki vlade pa so podobni udbovskim zaslišanjem. Novinarji na javni TV in v vodilnih časnikih kot nekakšni špiclji sledijo posameznim članom vlade tudi na dogodkih zasebne narave in jih skušajo prikazati javnosti v kar najslabši luči.

Skratka, v Sloveniji je prevladala levičarska histerija, ki se je dotaknila celo znanih profesorskih glav . Tako ekonomist Jože P. Damjan (Tehnična? Ne, prehodna vlada, v: Dnevnik, 17. 7. 2020, str. 14) pozabi na ekonomijo ter se »poglobi« v aktualno politiko. Gospod že razmišlja o novi vladi, ki naj ne bi bila tehnična vlada, ampak ta, ki je že vladala, po možnosti s predsednikom, ki ni hotel biti več predsednik. Ekonomist tudi predvideva, da se bo tako imenovani

janšizem sprijel z orbanizmom in celo erdoganizmom. Ali bolj nazorno: Prestolnica se mu v nekakšni v nočni mori prikazuje kot Pešta in mestna stolnica kot džamija. Gospod ekonomist seveda mimogrede prezre, da je opozicija v Turčiji v glavnem po zaporih, med tem ko naša opozicija raja in vpije na ulicah prestolnice in da so madžarski državljani večinsko podprli politiko Viktorja Orbana. Profesor Vlado Miheljak (Nepreslišano, v: Dnevnik, 20. 7. 2020, str.11) predsedniku države in vlade priporoča psihološko pomoč, očitno pa se ne zaveda, da bi njemu morda prišla prav, glede na strahove, ki ga očitno preganjajo, psihiatrična stroka. V obeh primerih gre seveda za ljudi dobre volje.

Glede na to, da peščica nezadovoljnežev na ljubljanskih ulicah ne predstavlja niti promila Slovencev in nima njihova napovedana skupščina nikakršne legitimnosti, predlagam, da zasedanje opravijo kar v nekdanjem Sokolskem domu v Kočevju, kjer je zasedal komaj da legitimni Zbor odposlancev slovenskega naroda v začetku oktobra 1943. Sonarodnjakom pa predlagam, da odgovorijo na enostavno vprašanje: ali je garant za izhod iz zdravstvene, gospodarske in obetajoče se socialne krize učinkovita in sposobna vlada evropske veljave ali pa levičarska združba, ki bo našo bodočnost gradila na davno opuščenih vrednotah partizanskega boja in komunistične revolucije.

Dr. Iztok Durjava, Ljubljana

nazaj na vrh